Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev vračila posojila v višini 1.000,00 EUR ni terjatev tožene stranke, ter da iz navedb tožene stranke ne izhaja, da bi bila terjatev za vračilo posojila zapadla (v tem delu pobotni ugovor tožene stranke ni sklepčen). Ker nista izpolnjena že dva zahtevana pogoja za pobot terjatve za vračilo posojila v višini 1.000,00 EUR, pobotni ugovor tožene stranke v tem delu ni utemeljen.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti pobotnega ugovora tožene stranke, ki se nanaša na terjatev vračila preplačila plač. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je navedena terjatev tožene stranke neiztožljiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 2423/2016 z dne 14. 1. 2016 ostane v celoti v veljavi in je na podlagi navedenega sklepa tožena stranka dolžna v roku osmih dni plačati tožniku iz naslova neizplačane plače za mesec marec 2015 neto znesek 568,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2015 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (I. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je odločilo, da se pobotni ugovor zavrže (II. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 317,05 EUR, po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. ‒ ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da obstajajo resne okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sojenja, zato je bila toženi stranki kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS in iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Sodišče prve stopnje se do navedb tožene stranke ni opredelilo, prav tako ni upoštevalo njenih dokaznih predlogov. Tožnik svojih navedb o tem, da A.A. ni ničesar dolžan, ni podkrepil z nobenim dokazom. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je posojilo v višini 1.000,00 EUR v tem postopku zahtevala tožena stranka oziroma A.A. zanjo. Tožena stranka je tožniku posodila 1.000,00 EUR. Tega dejstva tožnik ni zanikal, ampak je navedel le, da ni ničesar dolžan A.A.. Zato sodišče prve stopnje ni imelo trditvene podlage za ugotovitev, da je tožniku posojilo dal A.A. in ne tožena stranka. Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo izpoved A.A. o tem, da je v imenu svoje žene tožniku izročil 1.000,00 EUR. Na podlagi takšne izpovedi je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da gre za terjatev A.A. in ne tožene stranke. A.A. je v izpovedi imel v mislih celotno podjetje tožene stranke in ne sebe osebno. Sodišče prve stopnje svoje ugotovitve o tem, da ne gre za terjatev tožene stranke, ne podkrepi z nobenim dokazom, ampak nasprotno A.A. celo šteje kot predstavnika tožene stranke. V tem delu sodišče prve stopnje prihaja tudi samo s seboj v nasprotje, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da terjatev v višini 1.000,00 EUR še ni zapadla, prekoračilo trditveno podlago tožnika, ki ni substancirano ugovarjal, da terjatev ni primerna za pobot. V zvezi z zapadlostjo terjatve sodišče prve stopnje tudi selektivno razlaga izpoved A.A. o tem, da je zapadlost vezana na podpis kreditne pogodbe. Podana je tudi kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče prve stopnje pa je kršilo tudi prvi odstavek 34. člena ZDSS-1. Nadalje navaja, da iz Sporazuma z dne 31. 3. 2015 izhaja, da je tožnik podpisal izjavo, da so izpolnjene vse obveznosti obeh strank ter da ni odprtih zadev na eni in drugi strani. Določbo iz sporazuma je glede na obstoj odprtih terjatev mogoče šteti kot strinjanje delavca za zaprtje odprtih postavk, tj. posojila v višini 1.000,00 EUR, preplačila plač v višini 891,26 EUR in plače za marec 2015. Drugačna razlaga sporazuma bi pomenila neupravičeno obogatitev tožnika. Tožnik navedb o tem, da naj bi se s tem sporazumom zaprle kakšne druge odprte obveznosti, ni podal, prav tako ni prerekal navedb tožene stranke, da so se s sporazumom zaprle prej navedene obveznosti. Pogoji za pobot so tako bili podani, zato bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, zakaj niso podani pogoji iz 136. člena ZDR-1 oziroma v skladu z 285. členom ZPP pozvati toženo stranko, da svoje navedbe ustrezno dopolni. Izpodbijana sodba zato za toženo stranko predstavlja presenečenje, saj iz trditev in iz listinske dokumentacije ter drugih dokazov izhaja, da je imela tožena stranka na dan 31. 3. 2015 terjatev do tožnika, ki jo je zaprla s terjatvijo tožnika do tožene stranke. Tožnik se je odpovedal svojim terjatvam šele po tem, ko je izvedel za svojo obveznost iz naslova preplačil plače. Sodišče prve stopnje izjav prič B.B. in C.C. ni upoštevalo pri presoji, ali so sporne terjatve zapadle oziroma ali je bil tožnik predhodno seznanjen s terjatvijo tožene stranke. Zaključki sodišča prve stopnje so tako v nasprotju z listinami v spisu, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik ni niti trdil niti dokazoval, da pisnega soglasja za pobot po 136. členu ZDR-1 ni podal. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je argument neiztožljivosti upoštevalo le pri toženi stranki, ne pa tudi pri tožniku. Sporazum namreč lahko zavezuje le oba pogodbenika, ne pa le enega. Zato je podana tudi kršitev 22. člena Ustave RS, saj je upoštevalo le trditve in dokazne predloge tožnika. Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje je nezadostna. Nadalje navaja, da je nepravilen sklep o zavrženju pobotnega ugovora, saj bi sodišče prve stopnje moralo, tudi če je ugotovilo, da terjatev tožene stranke ne obstoji, o tem odločiti v (tričlenskem) izreku. Sodišče prve stopnje tako o terjatvi tožene stranki ni odločilo, ampak je pobotni ugovor zavrglo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP; Ur. l. RS – MP, št. 7/94), prav tako niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje odločalo drugič. Prvič je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 47/2016 z dne 8. 9. 2016 ugotovilo obstoj tožnikove terjatve iz sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 2423/2016 z dne 14. 1. 2016 iz naslova neizplačane plače za marec 2015 v višini 568,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), pobotalo terjatvi tožnika in tožene stranke do višine 568,13 EUR (III. točka izreka), navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika (IV. točka izreka) ter tožniku naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke (V. točka izreka). Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 924/2016 z dne 13. 4. 2017 na pritožbo tožnika zoper odločitve iz II., III., IV. in V. točke izreka izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje pobotni ugovor tožene stranke zavrglo in zato odločilo, da sklep o izvršbi ostane v celoti v veljavi, tožena stranka pa je dolžna tožniku plačati 568,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova neizplačane plače za marec 2015. 6. Ker zoper I. točko izreka prvostopenjske sodbe opr. št. Pd 47/2016 z dne 8. 9. 2016 pritožbe ni bilo vložene, je ta odločitev že postala pravnomočna. Pritožbeno sodišče zato ni presojalo v sedaj obravnavani pritožbi podanih navedb, s katerimi tožena stranka smiselno izpodbija navedeno odločitev sodišča prve stopnje oziroma razloge zanjo. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločalo le še o v pobot uveljavljanih terjatvah tožene stranke, dajatveni izrek izpodbijane sodbe pa je zgolj posledica dejstva, da tožena stranka s procesnim pobotanjem ni bila uspešna.

7. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje sodilo pristransko in upoštevalo le trditve in dokazne predloge tožnika, ne pa tudi tožene stranke. Pritožbeno sodišče na podlagi spisovnega gradiva ne najde okoliščin, ki bi kazale na to, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo nepristranskosti sojenja ali pravico tožene stranke do izjave v postopku. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje glede na materialnopravno podlago tega spora upoštevalo le nekatere trditve pravdnih strank in le nekatere njune dokazne predloge ter v sodbi navedlo le s tega vidika relevantne razloge, pa ne predstavlja kršitev teh načel in s tem kršitve 22. in 23. člena Ustave RS, 6. člena EKČP ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem primeru bi sodišče prve stopnje lahko kvečjemu zmotno uporabilo materialno pravo, česar pa prav tako, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni storilo.

8. Tožena stranka je v tem sporu v pobot uveljavljala dve terjatvi, in sicer primarno terjatev iz naslova danega posojila tožniku v višini 1.000,00 EUR, podredno pa terjatev iz naslova preplačil plač v višini 891,26 EUR. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obema terjatvama tožene stranke ugotovilo, da niso izpolnjeni vsi materialnopravni pogoji za pobot iz 311. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. ‒ OZ), to so: vzajemnost, istovrstnost, dospelost in iztožljivost obeh terjatev. Pritožbeno sodišče se z zaključki sodišča prve stopnje strinja, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, dodaja pa, da bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi takšnih zaključkov pobotni ugovor tožene stranke zavrniti (in v zvezi s tem oblikovati tričlenski izrek), ne pa ga zavreči1. Ker pa zoper izpodbijani sklep o zavrženju pobotnega ugovora vlaga pritožbo zgolj tožena stranka in bi bila sprememba te odločitve v zavrnitev pobotnega ugovora v njeno škodo, pritožbeno sodišče zaradi omejitve iz 359. člena ZPP v to odločitev ni poseglo.

9. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev vračila posojila v višini 1.000,00 EUR ni terjatev tožene stranke. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne trditvene podlage tožnika za tak zaključek in da je zato podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP oziroma 212. členom ZPP. Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo 5. 7. 2016 navedel, da ničesar ni dolžan A.A. na račun posojila, s čimer je smiselno trdil tudi, da ne gre za terjatev tožene stranke, katere zakonita zastopnica je direktorica C.C., ampak za terjatev A.A.. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi moral tožnik to svojo trditev dokazati, saj je dokazno breme utemeljenosti pobotnega ugovora tožene stranke, v okviru tega pa tudi izpolnjenosti pogoja vzajemnosti terjatev, na toženi stranki. Tožena stranka je bila tako dolžna dokazati, da je terjatev vračila posojila njena terjatev, pri čemer pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tega bremena ni zmogla. Ob dejstvu, da je tožniku posojen denar izročil A.A., ki po zakonu tožene stranke ni bil upravičen zastopati, bi tožena stranka v tem sporu morala dokazati, da je slednji denar izročil v imenu (torej po pooblastilu) direktorice tožene stranke. Vendar B.B. in direktorica tožene stranke v svojih izjavah z dne 5. 9. 2016 (B6, B7) izpovedi A.A. nista potrdila, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (tej ugotovitvi pa pritožba ne nasprotuje). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi A.A. zaključilo, da ne gre za terjatev tožene stranke. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje navedeni izpovedi ni sledilo, ampak je na podlagi celotnega dokaznega postopka, tj. tudi izjav B.B. in direktorice tožene stranke, sprejelo zaključek, da je v pobot uveljavljana terjatev za vračilo posojila v resnici terjatev A.A.. Glede na navedeno tudi ne drži pritožbena navedba, da so razlogi v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju, kar naj bi onemogočalo preizkus izpodbijane sodbe, in da naj bi bila zaradi tega razloga podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz navedb tožene stranke ne izhaja, da bi bila terjatev za vračilo posojila zapadla (v tem delu pobotni ugovor tožene stranke ni sklepčen). Iz celotne trditvene podlage tožene stranke izhaja zgolj to, da je tožnik iz tega naslova ostal dolžan toženi stranki, da je tožnik posojilo v višini 1.000,00 EUR prejel, da je bila posojilna pogodba sklenjena ustno in da tožnik prejema posojenega denarja ni potrdil. Tožena stranka bi ustrezno trditveno podlago, iz katere bi izhajala utemeljenost njenega pobotnega ugovora, lahko podala vsaj po razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 924/2016 z dne 13. 4. 2017 (poziva sodišča prve stopnje na podlagi 285. člena ZPP namreč ni bilo), pa tega ni storila. Šele na podlagi takšne ustrezne trditvene podlage, iz katere bi izhajala utemeljenost pobotnega ugovora tožene stranke, bi tožnik lahko, kot izpostavlja tožena stranka v pritožbi, konkretizirano ugovarjal, da v pobot uveljavljana terjatev ni primerna za pobot (ker ni zapadla). Sodišče prve stopnje je tako zaključek o neizpolnjenosti tega pogoja za pobot terjatve tožene stranke s terjatvijo tožnika sprejelo že na podlagi odsotnosti ustrezne trditvene podlage. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe o neustreznosti dokazne ocene izpovedi A.A. in o obstoju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1).

11. Ker nista izpolnjena že dva zahtevana pogoja za pobot terjatve za vračilo posojila v višini 1.000,00 EUR, pobotni ugovor tožene stranke v tem delu ni utemeljen, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

12. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti pobotnega ugovora tožene stranke, ki se nanaša na terjatev vračila preplačila plač v skupnem znesku 891,26 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je navedena terjatev tožene stranke neiztožljiva. V Sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2015 sta pravdni stranki namreč sporazumno ugotovili (v točki III), da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da ni odprtih zadev na strani delodajalca in na strani delavca. Navedeni sporazum je bil sklenjen po tem, ko je tožena stranka tožnika s pozivom z dne 20. 2. 2015 (B3) pozvala na vračilo preveč izplačanih plač. To pomeni, da je tožena stranka v trenutku sklenitve sporazuma, ki je bil očitno pripravljen z njene strani, že vedela za obstoj te svoje terjatve, vendar se je odločila, da izpolnitve obveznosti s strani tožnika ne bo zahtevala. Ker se je tožnik s takšno odločitvijo tožene stranke strinjal, saj je sporazum podpisal, gre po vsebini za odpust dolga (319. člen OZ), ki zavezuje obe pravdni stranki in ima za posledico neiztožljivost terjatve na vračilo preplačila plač v višini 891,26 EUR.

13. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno smiselno navaja, da je z navedenim sporazumom prišlo do (materialnega) pobota vseh še odprtih terjatev med strankama, med drugim tudi terjatev na vračilo posojila in na vračilo preplačila plač, glede katerih je tožena stranka v tem postopku uveljavljala procesno pobotanje. Poleg tega, da materialni pobot iz sklenjenega sporazuma ne izhaja, so te navedbe neutemeljene tudi zato, ker je posledica materialnega pobotanja prenehanje terjatve (311. člen OZ). To pa pomeni, da tožena stranka s procesnim pobotom takšne terjatve, ki je zaradi materialnega pobota že prenehala, ne more biti uspešna. Glede na navedeno tožena stranka niti nima pravnega interesa za pritožbeno navajanje v tej smeri. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe o obstoju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP (ker bi sodišče prve stopnje toženo stranko moralo pozvati na dopolnitev trditvene podlage v zvezi s pogoji za pobot iz 136. člena ZDR-1), iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ker naj bi iz predlaganih dokazov izhajalo, da so pogoji za pobot obstajali na dan sklenitve sporazuma 31. 3. 2015, kar po vsebini niti ne predstavlja uveljavljanja navedene bistvene kršitve določb postopka) in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ker izpodbijana sodba nima razlogov o obstoju pogojev za materialni pobot).

14. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP; 2. točka 365. člena ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Pobotni ugovor bi sodišče prve stopnje lahko zavrglo v primeru pomanjkanja procesnih predpostavk za njegovo meritorno odločanje (ob smiselni uporabi 274. člena ZPP). Primerjaj sodbi in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1449/2015 z dne 2. 3. 2016 in opr. št. II Cp 1610/98 z dne 24. 11. 1999.