Jedro

V obravnavani zadevi je sporno, ali je pravilna odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožničine vloge za priglasitev izvajanja zdravstvenih pregledov kandidatov za voznike in voznike motornih vozil iz razloga, ker ne izpolnjuje pogojev iz 12. člena Pravilnika o zdravstvenih pogojih voznikov motornih vozil. Tožnici je bila za opravljanje predmetne dejavnosti izdana odločba 10. 2. 1998. Slednja je bila izdana na podlagi takrat veljavnega pravilnika, ki je določal, da predmetno dejavnost lahko opravljajo tudi zdravniki, specialisti splošne medicine, to specializacijo pa ima tožnica. Pravilnik iz leta 2011 pa določa drugačne pogoje. Glede na to, da se 20. člen pravilnika sklicuje na izvajalce zdravstvene dejavnosti iz 12. člena Pravilnika, torej tiste, ki izpolnjujejo pogoje iz 12. člena pravilnika, ob ugotovitvi, da tožnica teh pogojev ne izpolnjuje, je izpodbijana odločba zakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za zdravje zavrnilo vlogo A.A., dr. med., specialistke splošne medicine - tožnice, za priglasitev izvajanja zdravstvenih pregledov kandidatov za voznike in voznike motornih vozil (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da v tem postopku niso nastali posebni stroški postopka. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica 12. 7. 2011 podala vlogo za priglasitev izvajanja zdravstvenih pregledov za kandidate za voznike in voznike motornih vozil. Svoji vlogi je priložila kopijo odločbe o dopolnitvi odločbe o pooblastilu zdravstvenim zavodom oziroma organizacijskim enotam ter zdravnikom – zasebnikom za opravljanje zdravstvenih pregledov kandidatov za voznike in voznike motornih vozil z dne 10. 2. 1998. Tožena stranka je tožnico zgolj z dopisom z dne 14. 9. 2011 obvestila, da iz njene priglasitve in razpoložljivih dokazil izhaja, da je specialistka splošne medicine in da nima dovoljenja ministrstva, pristojnega za zdravje, za opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju medicine dela, prometa in športa, zato na seznam priglašenih izvajalcev ne more biti uvrščena. Tožnica je z dopisom dne 27. 9. 2011 toženo stranko pozvala, da v zadevi izda ustrezen pravni akt, zoper katerega bo možno pravno varstvo. Tožena stranka se na njen odziv ni odzvala, tožnica pa je 5. 12. 2012 vložila tožbo zaradi molka organa.

Obrazložitev izpodbijane odločbe se nadalje sklicuje na drugo točko 15. člena Zakona v voznikih (v nadaljevanju ZVoz), na podlagi katerega je izdan Pravilnik o zdravstvenih pogojih voznikov motornih vozil (v nadaljevanju Pravilnik). Slednji določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati izvajalci zdravstvene dejavnosti za izvajanje pregledov kandidatov za voznike in voznike motornih vozil. V 22. členu Pravilnik, med drugim, določa, da se z dnem njegove uveljavitve preneha uporabljati tudi Pravilnik o zdravstvenih pregledih voznikov motornih vozil in traktorjev ter o izdajanju zdravniških spričeval. Na podlagi slednjega je bila tožnici izdana odločba o dopolnitvi odločbe o pooblastilu zdravstvenim zavodom oziroma organizacijskim enotam ter zdravnikom – zasebnikom za opravljanje zdravstvenih pregledov kandidatov za voznike in voznike motornih vozil z dne 10. 2. 1998. Na podlagi takrat veljavnega Pravilnika so zdravstvene preglede za kandidate za voznike in voznike motornih vozil lahko opravljali tudi zdravniki, specialisti splošne medicine. Za tožnico je bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev za priglasitev izvajanja zdravstvenih pregledov za kandidate za voznike in voznike motornih vozil iz 12. člena sedaj veljavnega Pravilnika. Tožnica je namreč specialistka z licenco za področje splošne medicine in ne za področje medicine dela, prometa in športa, kot je določeno v 12. členu Pravilnika.

Tožnica je najprej vložila tožbo zaradi molka organa, ki jo je po izdaji izpodbijane odločbe razširila na izdano odločbo. V tožbi navaja, da je tožena stranka 10. 2. 1998 izdala odločbo, s katero je bila tožnica uvrščena med pooblaščence za opravljanje zdravstvenih pregledov kandidatov za voznike in voznike motornih vozil. V skladu z danim pooblastilom je tožnica izvajala zdravstvene preglede kandidatov za voznike in voznikov. Pravilnik zahteva, da izvajalci zdravstvenih pregledov v enem mesecu od uveljavitve Pravilnika priglasijo izvajanje zdravstvenih pregledov kandidatov za voznike in voznikov. Tožnica je 12. 7. 2011 priglasila izvajanje omenjene dejavnosti. Kot odgovor je tožnica od tožene stranke prejela dopis z dne 14. 9. 2011, v katerem jo tožena stranka obvešča, da tožnica nima dovoljenja ministrstva, pristojnega za zdravje, za opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju medicine dela, prometa in športa, kar je potrebno za opravljanje zdravstvenih pregledov kandidatov za voznike in voznike motornih vozil. Tožnica je od tožene stranke zahtevala, da odloči z ustreznim upravnim aktom, ki ji bo zagotavljal ustrezno pravno varstvo. Sklicuje se na odločbo z dne 10. 2. 1998, s katero ji je bilo dano pooblastilo za opravljanje zdravstvenih pregledov kandidatov za voznike in voznike motornih vozil. Meni, da 20. člen Pravilnika ne določa ponovnega preverjanja že danih pooblastil s strani pristojnega ministrstva, temveč zgolj priglasitev tistih, ki to dejavnost že opravljajo. Zato je izpodbijana odločba nezakonita. Z izpodbijano odločbo naj bi bilo odločeno o že pridobljenih pravicah tožnice, tožena stranka pa ni pristojna za izdajo odločb, ki vsebujejo odvzem pooblastila. Izpodbijana odločba brez pravne podlage tožnici odvzema pooblastila, ki jih je pridobila z odločbo z dne 10. 2. 1998, ki še vedno velja. Tožnica predlaga, da sodišče razsodi tako, da je tožnica na podlagi odločbe z dne 10. 2. 1998 upravičena do izvajanja zdravstvenih pregledov kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil ter da toženi stranki naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožničine navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločbi. Pojasnjuje, da je tožnica izvajala zdravstvene preglede kandidatov za voznike in voznike motornih vozil v skladu z odločbo z dne 10. 2. 1998. Navedena odločba je bila izdana na podlagi takrat veljavnega Pravilnika, ki je določal, da zdravstvene preglede za kandidate za voznike in voznike motornih vozil lahko opravljajo tudi zdravniki, specialisti splošne medicine, to specializacijo pa ima tožnica. Pravilnik, ki je začel veljati leta 2011 pa določa drugačne pogoje za opravljanje tovrstnih zdravstvenih pregledov. S tem pa ni več pravne podlage za veljavnost odločbe z dne 10. 2. 1998. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnica v pripravljalnih vlogah vztraja pri tožbenih navedbah. Sklicuje se, da niti ZVoz niti Pravilnik ne predvidevata ponovnega preverjanja že danih pooblastil. Tožnici se nezakonito odvzema pooblastilo, ki ga je pridobila z odločbo z dne 10. 2. 1998. Med drugim navaja, gre za ustavno in zakonsko nedopusten poseg v že pridobljene pravice, kar meni, da je pravno neustrezno in nevzdržno. Zakon oz. podzakonski predpis takega načina odvzema ne predvideva. Poseg v pridobljene pravice mora biti po mnenju tožnice izveden v zato predvidenem postopku, ki udeležencu postopka zagotavlja vse ustavno in zakonsko zajamčene pravice in procesne garancije. Meni, da so bile v konkretni zadevi kršene naslednje ustavno zagotovljene pravice: enakost pred zakonom (14. člen URS), uresničevanje in omejevanje pravic (15. člen URS), pravica do enakega varstva pravic (22. člen URS) in pravica do pravnega sredstva (25. člen URS).

Tožena stranka se v odgovoru med drugim sklicuje, da je zdravstvena sposobnost osebe za vožnjo eden najpomembnejših pogojev za varnost vseh udeležencev v prometu. Predpis, ki določa, kdo lahko opravlja zdravstvene preglede kandidatov za voznike in voznike motornih vozil pa je Pravilnik. Vztraja pri pravilnosti izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi iz navedene odločbe in jih posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V obravnavani zadevi je sporno, ali je pravilna odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožničine vloge za priglasitev izvajanja zdravstvenih pregledov kandidatov za voznike in voznike motornih vozil iz razloga, ker tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 12. člena Pravilnika. Iz 15. člena ZVoz izhajajo pooblastila ministra, pristojnega za zdravje, med drugim, da določi pogoje, ki jih morajo za izvajanje zdravstvenih pregledov kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil izpolnjevati javni zdravstveni zavodi in druge pravne in fizične osebe, ki opravljajo zdravstveno dejavnost na področju medicine dela, prometa in športa. Na podlagi citirane zakonske določbe je bil izdan Pravilnik, ki v 12. členu določa pogoje za izvajalca zdravstvene dejavnosti. Slednji določa, da zdravstvene preglede kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil iz 1. in 2. točke 3. člena tega pravilnika opravljajo izvajalci zdravstvene dejavnosti: - ki so javni zdravstveni zavodi, ki imajo redno zaposlenega najmanj enega zdravnika specialista medicine dela, prometa in športa in imajo diagnostično opremo za oceno vidnih funkcij ali – druge pravne in fizične osebe, ki imajo dovoljenje ministrstva, pristojnega za zdravje za opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju medicine dela, prometa in športa, ki priglasijo ministrstvu opravljanje zdravstvenih pregledov kandidatov za voznike in voznike. Izhajajoč iz navedene določbe Pravilnika, je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek iz izpodbijane odločbe, da tožnica, za katero ni sporno, da je specialistka za področje splošne medicine in ne za področje medicine dela, prometa in športa, ne izpolnjuje pogojev za opravljanje predmetne dejavnosti.

Na drugačno odločitev v navedeni zadevi po presoji sodišča ne more vplivati dejstvo, da je bila tožnici za opravljanje predmetne dejavnosti izdana odločba 10. 2. 1998. Slednja je bila namreč izdana na podlagi takrat veljavnega Pravilnika, ki je določal, da predmetno dejavnost lahko opravljajo tudi zdravniki, specialisti splošne medicine, to specializacijo pa ima tožnica. Pravilnik iz leta 2011 določa drugačne pogoje. Sodišče zavrača tožničine ugovore, da 20. člen Pravilnika ne določa ponovnega preverjanja že danih pooblastil, temveč zgolj priglasitev tistih, ki to dejavnost že opravljajo. Iz 20. člena Pravilnika namreč izhaja, da izvajalci zdravstvene dejavnosti iz 12. člena Pravilnika v enem mesecu od uveljavitve Pravilnika priglasijo izvajanje zdravstvenih pregledov kandidatov za voznike in voznikov iz 1. in 2. točke 3. člena Pravilnika. Glede na to, da se 20. člen Pravilnika sklicuje na izvajalce zdravstvene dejavnosti iz 12. člena Pravilnika, torej tiste, ki izpolnjujejo pogoje iz 12. člena Pravilnika, ob ugotovitvi, da tožnica teh pogojev ne izpolnjuje, niso utemeljeni tožničini ugovori, da je izpodbijana odločba nezakonita in da pomeni nedovoljen poseg v pridobljene pravice.

Sodišče se tudi ne strinja s tožnico, da ji je z izpodbijano odločbo nezakonito odvzeto pooblastilo. Prav tako zavrača kot pavšalne in neutemeljene tožničine ugovore o kršitvi ustavno zagotovljenih pravic. Podlaga za izpodbijano odločitev so pogoji, ki jih za opravljanje predmetne dejavnosti predpisuje Pravilnik iz leta 2011. Predpisani pogoji so za vse enaki, zato je neutemeljeno tožničino sklicevanje na kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom, kot tudi pravic iz 15. člena URS (uresničevanje in omejevanje pravic). Tožnica je z vložitvijo tožbe v tem upravnem sporu izkoristila pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS, zaradi česar se neutemeljeno sklicuje na kršitev te pravice. Prav tako ni z ničemer izkazala, da bi ji bila kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu URS.

Sodišče je zato presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantno dejansko stanje v zadevi ni sporno.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.