Jedro

Zmanjšano število oziroma obseg ugodnosti, ki jih za tožnika pomeni prestajanje kazni v strožjem režimu, po presoji sodišča samo po sebi ne more predstavljati nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škoda, kot to zatrjuje tožnik. Težko popravljiva škoda je resna škoda, ki mora presegati tisto stanje, ki pomeni sam učinek izvršitve upravnega akta. V nasprotnem primeru bi se namreč z institutom začasne odredbe zaobšla splošna ureditev, po kateri vložena tožba ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta. Te škode pa tožnik niti ne zatrjuje in zato tudi ne dokaže, v čem bi mu tako zmanjšan obseg ugodnosti nenadomestljivo škodil.

Izrek

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožnika dne 22. 11. 2021 premesti iz svobodnejšega režima Odprtega oddelka ... v strožji režim zaprtega dela Zavoda za prestajanje kazni zapora ...

2. V obrazložitvi navaja, da je bil tožnik od 6. 11. 2021 na prestajanju kazni na Odprtem oddelku ... Na podlagi razgovorov z različnimi obsojenci, je bilo ugotovljeno, da je izvajal nedovoljene aktivnosti z namenom namernega prenosa okužbe s covid - 19. Tožnik je namreč po tem, ko je bil zaradi pozitivnega rezultata testa premeščen v sivo cono, soobsojencu z okna za obiske izročil uporabljeno in okuženo brisačo, s katero se je ta drgnil po obrazu, da bi se okužil. Obsojeni A. A. pa je tožniku kljub prepovedi gibanja izročil večjo količino kruha. Obsojenec, ki ne želi biti imenovan, je operativnemu vodji povedal in podal pisno izjavo, da je tožnika pred namenskim izhodom, ki ga je imel 4. 11. 2021, slišal, ko je po telefonu razlagal, da se bo namerno okužil s covid-19, saj bo lahko samo na ta način koristil proste izhode. Tudi druga dva obsojenca, ki ne želita biti imenovana, sta povedala, da sta slišala, da je bil tožnik v času namenskega izhoda doma, kjer sta bili okuženi hčerka in žena. Tožnik je to sicer zanikal, je pa priznal, da je v času koriščenja namenskega izhoda za sodišče, odšel domov.

3. Na podlagi teh podatkov zaključuje, da tožnik ni upošteval navodil zaposlenih, ko je zlorabil namenski izhod za obisk doma in je kljub predhodnemu opozorilu v času okužbe iskal stik s soobsojencem ter na ta način povzročil nevarnost širjenja okužb po celotnem oddelku. Ocenjuje, da je z ravnanjem, s katerim je povzročil nevarnost širjenja okužbe s covid-19, pokazal, da ne dosega tega, kar se pričakuje od obsojencev v milejšem režimu prestajanja kazni, tj. da so osebnostno urejeni, da se držijo dogovorov iz osebnega načrta, upoštevajo hišni red, imajo primeren odnos do delavcev zavoda in soobsojencev ter da ne zlorabljajo načina prestajanja kazni za storitev kaznivih dejanj, prekrškov ali drugih kršitev. Zaradi neodgovornega vedenja ni več mogoče podati ocene, da milejšega režima ne bo zlorabil. Zato po 81. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) obstajajo utemeljeni razlogi za njegovo premestitev iz svobodnejšega v strožji režim.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da so izjave vseh soobsojencev med seboj skladne in ne zbujajo dvoma. Tožnikove ugovore v zvezi z anonimnostjo izjav zavrača, ker sme pravosodni policist v skladu s prvim odstavkom 49. člena Pravilnika o izvrševanju nalog in pooblastil pravosodnih policistov zbirati operativne informacije le od oseb, ki želijo prostovoljno dati informacije in pravosodni policisti zagotovijo njihovo varnost in anonimnost. Poleg tega je podlaga za sprejeto odločitev tudi tožnikova izpoved, da je v času namenskega izhoda 4. 11. 2021 odšel domov, čeprav bi moral ta izhod koristiti samo za udeležbo na sodišču. S tem je kršil hišni red in zlorabil svobodnejši režim prestajanja kazni zapora. Ker je v odprtih oddelkih stopnja nadzora najnižja, se vanje namešča obsojence, ki so tekom prestajanja zaporne kazni dosegli tako stopnjo zaupanja, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da svobodnejšega režima ne bodo zlorabili. Obnašanje tožnika pa ni na takšni stopnji zaupanja.

5. Tožnik je zoper navedeni akt vložil tožbo. V njej zatrjuje, da je v pritožbi podal navedbe in relevantna dokazila, iz katerih izhaja, da ni mogoče, da bi se namerno okužil z virusom covid-19, saj 4. 11. 2021, ko je med namenskim izhodom obiskal družino, nihče ni bil okužen s tem virusom. Prvostopenjski organ je tako zmotno ugotovil dejansko stanje, drugostopenjski organ pa se do teh pritožbenih navedb ni opredelil, tako da se odločitve v relevantnem delu ne da preizkusiti. Edini dokaz, na katerem temelji odločba, so namreč izjave anonimnih soobsojencev, ki niso nič drugega kot zlonamerne govorice. Pri tem so iz upravnega spisa izločeni vsi uradni zaznamki o razgovorih z anonimnimi soobsojenci, tako da se tožnik z njimi ni mogel seznaniti in mu ni bila dana možnost, da se o njih izjavi, čeprav izpodbijana odločba temelji prav na teh, dejansko neobstoječih dokazih.

6. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da je kršil namenski izhod. Dne 4. 11. 2021 je šel na sodišče, kjer je bila ob 9 uri razpisana obravnava. Po naroku, zaključenem ob 9.11 uri, je predsednik senata naznanil, da bo razglasitev sodbe ob 13.30 uri istega dne. Vsa sodišča v državi v času epidemije poslujejo tako, da lahko stranka pride na sodišče zgolj 10 minut pred narokom ter ga mora zapustiti nemudoma po njegovem koncu. Zato od tožnika ni mogoče pričakovati, da bi štiri ure čakal na sodišču, saj bi ga varnostniki po naroku pospremili iz stavbe, če je ne bi hotel zapustiti. Ker ni mogel čakati na sodišču, je za ta čas odšel domov, saj živi blizu sodišča, zaradi časovne omejenosti se ne bi mogel vrniti v zavod in pravočasno priti na razglasitev sodbe. Zato ni mogoče trditi, da je kršil namenski izhod. Tudi do teh pritožbenih navedb pa se drugostopenjski organ ni opredelil. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in podrejeno, da jo odpravi in vrne toženki v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

7. Zahteval je tudi izdajo začasne odredbe, in sicer je sodišču predlagal, naj izvršitev izpodbijane odločbe začasno odloži do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu in odloči, da se tožnika do izdaje sodbe premesti iz strožjega režima zaprtega oddelka Zavoda za prestajanje kazni zapora ... v svobodnejši režim Odprtega oddelka ... Predlog utemeljuje s tem, da iz razloga, ker prestaja kazen v zavodu z najstrožjim režimom, ni (več) deležen pravic in ugodnosti, ki bi jih imel, če bi prestajal kazen v odprtem oddelku. Tako na primer lahko obsojenci v odprtem režimu brez omejitev sprejemajo pošiljke s hrano, perilom, osebnimi predmeti, časopisi oziroma knjigami, kar ne velja za obsojence v zaprtem oddelku. Tudi stopnja varovanja in omejevanja svobode gibanja je v tem oddelku najvišja. Pa tudi sicer imajo obsojenci na odprtem oddelku številne pravice, prednosti in ugodnosti za razliko od obsojencev na zaprtem oddelku. Tako imajo obsojenci na odprtem oddelku večje število obiskov, ki potekajo pod manj varovanimi pogoji, proste izhode, dostop do računalnika, mobitela, interneta, kar ne velja za obsojence na zaprtem oddelku. Prav tako je bil tožnik na odprtem oddelku razporejen na delo v družbo B. B., d.o.o., s čimer je služil in odplačeval stransko denarno kazen. Glede na to ni dvoma, da so mu z izpodbijano odločbo kršene njegove pravice in se mu povzroča nepopravljiva in nenadomestljiva škoda.

8. Toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izkazani. Tožnik ima še vedno možnost opravljati delo v zavodu oziroma se ga lahko razporedi na delo tudi v zaprtem režimu prestajanja kazni zapora skladno z možnostmi zavoda in lahko še naprej odplačuje stransko kazen. Ugodnost prostega izhoda ni obsojenčeva pravica, ugodnosti pa se obsojencem podeljujejo na podlagi 76. člena ZIKS-1 in ne avtomatično v primeru prestajanja kazni zapora na odprtem oddelku. Tudi pošiljke z osebnimi predmeti lahko tožnik še vedno prejema, sicer ne v tolikšni meri, kot bi sam želel, vendar po oceni toženke s tem ni ogrožena njegova eksistenca. Predlog za izdajo začasne odredbe je nesprejemljiv tudi zato, ker bi sodišče, če bi mu ugodilo, že odločilo v zadevi.

**K I. točki izreka:**

9. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

10. Po 32. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek). Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek).

11. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

12. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča gre za težko popravljivo škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.1 Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določene realno izkazane posledice in takšni, da jih je mogoče dokazno ovrednotiti.2 Vrhovno sodišče je v svoji novejši praksi tudi že večkrat izpostavilo, da izdajanje začasnih odredb ni in ne sme biti namenjeno splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih je določil zakon, temveč posegu v izvrševanje (ali učinkovanje) izpodbijanega akta ob presoji konkretnih okoliščin posameznega primera3. 13. Tožnik zatrjuje, da mu bo nastala težko popravljiva škoda zato, ker bo zaradi prestajanja kazni v strožjem režimu deležen manj ugodnosti, kot bi jih imel, če bi prestajal kazen na odprtem oddelku.

14. Sodišče ugotavlja, da ZIKS-1 obseg oziroma vrsto nekaterih ugodnosti obsojencev res povezuje z režimom prestajanja zaporne kazni. Tako 76. člen ZIKS-1, na katerega se sklicuje tožnik, določa, da sme obsojenec v zaprtem režimu sprejeti štiri pošiljke s hrano na leto, eno pošiljko s perilom in z osebnimi predmeti na mesec ter neomejeno število pošiljk s časopisi, revijami oziroma knjigami (prvi odstavek). Obsojenec v polodprtem režimu sme sprejeti štiri pošiljke s hrano na leto, eno pošiljko s perilom in z osebnimi predmeti na teden ter neomejeno število pošiljk s časopisi, revijami oziroma knjigami (drugi odstavek). Obsojenci v odprtem režimu lahko brez omejitev sprejemajo pošiljke s hrano, perilom, z osebnimi predmeti in s časopisi oziroma knjigami (tretji odstavek). Poleg tega iz 20. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju Pravilnik) izhaja, da je stopnja nadzora v zaprtem režimu večja kot v primeru prestajanja kazni zapora v odprtem režimu, drugače se zagotavlja tudi obsojenčeva prisotnost pri državnih organih, zdravstvenih zavodih in drugih institucijah. Nadalje 65. člen Pravilnika določa, da se obsojencu, ki prestaja kazen zapora v zaprtem režimu, podeli ugodnost prostega izhoda iz zavoda do dvakrat mesečno. Če podeljenih ugodnosti ne zlorablja, se mu ta ugodnost podeli do trikrat mesečno (prvi odstavek). Ugodnost prostega izhoda iz zavoda se obsojencu, ki prestaja kazen zapora v polodprtem režimu, podeli do štirikrat mesečno (četrti odstavek). Obsojencu, ki prestaja kazen zapora v odprtem režimu, se ta ugodnost podeli do petkrat mesečno (peti odstavek).

15. Ne drži pa, da je na režim prestajanja kazni vezana uporaba elektronskih komunikacij, saj je za njihovo uporabo potrebno dovoljenje ne glede na režim prestajanja zaporne kazni (tretji odstavek 75. člena ZIKS-1, peti odstavek 58. člena Pravilnika). Tudi delo se obsojencu zagotavlja neodvisno od režima prestajanja zaporne kazni (48. in naslednji členi ZIKS-1). Prav tako za obiske velja, da je to, ali so nadzorovani ali nenadzorovani odvisno od varnostne ocene obsojenca (prvi odstavek 74. člena ZIKS-1). Po 51. členu Pravilnika so nadzorovani obiski le za obsojence v posebej varovanem režimu (poseben strožji režim po 98. a člen ZIKS-1 pa ni identičen zaprtemu režimu), medtem ko so v vseh drugih režimih lahko nadzorovani ali nenadzorovani, pri čemer iz predpisov ne izhaja, da bi bilo to odvisno od režima izvajanja kazni zapora.

16. Do tako predpisane mere zmanjšano število oziroma obseg ugodnosti, ki jih za tožnika pomeni prestajanje kazni v strožjem režimu, pa po presoji sodišča samo po sebi ne more predstavljati nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škoda, kot to zatrjuje tožnik. Težko popravljiva škoda je resna škoda, ki mora presegati tisto stanje, ki pomeni sam učinek izvršitve upravnega akta. V nasprotnem primeru bi se namreč z institutom začasne odredbe zaobšla splošna ureditev, po kateri vložena tožba ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta. Te škode pa tožnik niti ne zatrjuje in zato tudi ne dokaže, v čem bi mu tako zmanjšan obseg ugodnosti nenadomestljivo škodil. Tako npr. ne pove niti tega, v čem se zmanjšano število pošiljk s hrano in perilom ter izhodov negativno odraža na njegovem psihofizičnem počutju. Pri tem bi moral zatrjevati in izkazati večjo intenzivnost posledic zmanjšanja (in ne zgolj samega zmanjšanja) ugodnosti, saj se začasna odredba ne izda ob nastanku vsake, ampak zgolj posebno hude, težke, tj. težko nadomestljive škode. Tudi kar se tiče materialne škode, tožnik ne pojasni, kakšen znesek je dolžan odplačati, koliko je na delu zaslužil in koliko je odplačal, koliko lahko zasluži na drugih delih v zavodu in zakaj ta razlika zanj predstavlja nenadomestljivo škodo. Tožnik pa je tisti, ki bi moral to utemeljiti in le v tem primeru bi sodišče sploh lahko preizkusilo, ali mu zaradi spremenjenega režima res nastaja nenadomestljiva škoda.

17. Glede na navedeno tožnik po presoji sodišča ni zadostil ne trditvenemu bremenu glede zadostne konkretizacije težko popravljive škode in ne zahtevi po njeni izkazanosti. Pri tem pa toženka utemeljeno opozarja, da je zahtevek za izdajo začasne odredbe v bistvu vsebinsko enak tožbenemu zahtevku. V takih primerih pa je začasno odredbo mogoče izdati le izjemoma, pod pogojem, da bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi v primeru izdaje sodbe, s katero bi sodišče tožbo zavrnilo, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje.4 V obravnavanem primeru taka vzpostavitev prejšnjega stanja ni možna, saj obdobja, ki bi ga tožnik na podlagi izdane začasne odredbe prebil v odprtem režimu, ni mogoče spremeniti v obdobje, preživeto v zaprtem režimu.

18. Ker tožnik ni uspel izkazati težko popravljive škode, katere nastanek bi bilo treba preprečiti, je odpadla tudi potreba za ugotavljanje morebitne prizadetosti javne koristi oziroma potreba po varovanju položaja tožene stranke.

19. Glede na navedeno je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

**K II. točki izreka:**

20. Stroški v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe so del stroškov upravnega spora. O njih pa bo lahko sodišče odločilo šele, ko bo znan končni uspeh strank (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim, tretjim in četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1). Iz navedenih razlogov bo sodišče o vseh stroških postopka odločalo ob izdaji končne odločbe.

1 Tako Vrhovno sodišče v sklepih I Up 35/2018 z dne 7. 3. 2018, I Up 144/2017 z dne 10. 7. 2017, I Up 126/2015 z dne 18. 6. 2015, I Up 348/2016 z dne 10. 1. 2017, I Up 84/2018 z dne 25. 5. 2018. 2 Stališče Vrhovnega sodišča v odločbi I Up 247/2017 z dne 15. 12. 2017. 3 Glej I Up 247/2017 z dne 15. 12. 2017 4 Glej Up-275/97, I Up 59/2013, I Up 138/2014, III U 48/2018.