Jedro

Presoja višine denarne odškodnine - poškodba golenice in čeljustnice.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke sodba sodišča prve stopnje spremeni in se glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 17.605,23 EUR z obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 do 11.11.2002, od 12.1.2002 do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 2.869,47 EUR v 15-dneh, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti, vse pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 283,75 EUR v 15-dneh, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti, vse pod izvršbo.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati denarno odškodnino v znesku 3.000.000 SIT z obrestmi in pravdnimi stroški, v presežku do zahtevanih 7.500.000 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških in predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe. Meni, da je odškodnina, odmerjena zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti, prenizko odmerjena. Sklicuje se na mnenje izvedenca kirurga o telesnih bolečinah, ki jih je prestajal tožnik, o nevšečnostih med zdravljenjem, posebej pa poudarja, da je tožnik utrpel škodo kot triletni otrok, kar glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni bilo v zadostni meri upoštevano. Trajne posledice prometne nesreče bodo tožnika spremljale vse življenje. Opozarja na dejstvo, da je zaradi posledic zloma in zarastitve zloma tožnikova leva golenica daljša. Posledično šepanje se z leti stopnjuje.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Tožnik je bil poškodovan v prometni nesreči dne 24.4.1995, ko je bil star komaj tri leta. Obseg poškodovanja je glede na opisano diagnozo precejšen, pri čemer izstopata poleg podplutb, udarnin in raztrganin ter odrgnin predvsem spiralen zlom srednjega dela leve golenice s premikom odlomkov in dvojen zlom spodnje čeljustnice s premikom odlomkov. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje, ki se nanaša na obseg škode, izčrpno ugotovilo. Prizadejano škodo je mogoče uvrstiti med škode znatnega obsega s posebnim upoštevanjem dejstva, da je bila povzročena triletnemu otroku. V tem okviru pa uporaba določb 200. in 203. člena ZOR o odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zahteva ne samo upoštevanje že opisanih okoliščin, ki so individualne narave, temveč tudi primerjavo z zadevami, ki so jih sodišča obravnavala zaradi odmere odškodnine ob ugotovljenih škodah podobnega obsega.

Upoštevaje opisana izhodišča sta sodišči nižjih stopenj ugotovljenim dejstvom pri odmeri višine odškodnine dali premajhen poudarek. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožeča stranka uveljavljala odškodnino v znesku 2.500.000 SIT (sedaj 10.432,31 EUR). Glede na ugotovljen obseg poškodovanja, predvsem pa na opredelitev telesnih bolečin in nevšečnosti, kakor jih je opisal izvedenec, revizijsko sodišče ne najde razloga, na katerega podlagi bi bilo mogoče zahtevano odškodnino iz tega naslova zniževati, kakor sta to storili sodišči prve in druge stopnje. Tožnik je moral prestati dve operaciji spodnje čeljusti (eno zaradi učvrstitve kostnih odlomkov in vstavitve kovinske opornice, drugo zaradi odvzema kovinskega materiala), dalj časa se je moral hraniti le s pasirano hrano, zaradi zloma leve goleni pa je dalj časa nosil mavčevo longeto. V bolnišnici se je nahajal od 24.4.1995 do 12.5.1995 in od 5.6.1995 do 7.6.1995. Izvedenec kirurg je natančno in obširno opisal tako trajanje kot stopnjo prestanih fizičnih bolečin, pa tudi nevšečnosti, ki so pri otroku bile toliko večje zaradi ločenosti od domačega okolja. Glede na opisano in ob upoštevanju podobnih primerov sodne prakse je revizijsko sodišče v navedenem obsegu izpodbijano sodbo spremenilo in toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati celotno vtoževano odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti, kar pomeni, da mora plačati še dodatnih 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT) ali skupaj 10.432,31 EUR (prej 2.500.000 SIT).

Tožeča stranka ni posebej uveljavljala odškodnine zaradi strahu (tako ob škodnem dogodku kot zaradi izida zdravljenja), posebej pa ni uveljavljala niti odškodnine iz naslova skaženosti, čeprav se je v trditveni podlagi tožbe na to obliko škode sklicevala (kozmetski defekt na bradi, ki je nastal zaradi operacijskega posega in šepanje zaradi različne dolžine spodnjih okončin). Vendar pa revizijsko sodišče ne glede na to ugotavlja, da je odškodnina zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti, ki je zahtevana v znesku 7.500.000 SIT, priznana pa v znesku 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,92 EUR), prenizko odmerjena. Na podlagi izvedenskega mnenja je ugotovljeno, da je tožnikova življenjska aktivnost zaradi posledic poškodbe leve goleni zmanjšana za štiri odstotke. Takšno mnenje ima svojo utemeljitev (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na osmi strani) glede na ugotovljene omejitve, ki tožniku povzročajo duševne stiske pri vseh oblikah aktivnosti, ki so povezane z večjimi telesnimi napori in s tem v zvezi ovirano uporabo spodnjih okončin (nesposobnost aktivnosti, pri katerih je potrebna izjemna koordinacija gibov nog). Ugotovljeno je, da se opisane omejitve primeroma nanašajo na opustitev igranja nogometa. Izpodbijana sodba je sicer povzela ugotovljeno dejansko stanje, vendar se je strinjala s končno oceno, "da sedaj ugotovljene trajne posledice niso izrazite in ne obsežne". Takšna ugotovitev pa ne vzdrži ob presoji, da gre za doraščajočega otroka, pri katerem so razne oblike aktivnosti, povezane z večjimi telesnimi napori, pogostejše kakor pri odraslih ljudeh. Zato je revizijsko sodišče v tem obsegu reviziji delno ugodilo in dosojeno odškodnino iz tega naslova zvišalo za 3.000 EUR.

Tako je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 10.432,31 EUR, iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti pa 7.172,72 EUR, ali skupno 17.605,23 EUR. Odločitev o tem temelji na določbi prvega odstavka 380. člena ZPP. Pri tem je odškodnina bila v celoti odmerjena v skladu z Zakonom o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/06 z dne 24.11.2006).

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe z novo določitvijo višine odškodnine je bilo treba tudi znova odločati o pravdnih stroških na vseh stopnjah sojenja (165. člen ZPP v zvezi z določbama 154. in 155. člena ZPP). Pri tem je zaradi zvišanja odškodnine revizijsko sodišče štelo, da je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela približno s polovico zahtevka. Tožeči stranki so bili na prvi stopnji priznani pravdni stroški v skupnem znesku 1.378.284 SIT, zaradi česar (ob odštetju zneska 689.142 SIT in 1.500 SIT) je upravičena do povrnitve zneska 687.642 SIT, kar sedaj predstavlja znesek 2.869,479 EUR. Po enakem ključu odmerjeni stroški, ki jih je tožeča stranka zaznamovala na pritožbeni stopnji, znesejo 68.000 SIT, kar predstavlja 283,75 EUR. Glede na revizijski uspeh pa je tožeči stranki mogoče priznati enak znesek (283,75 EUR), pri čemer so v obeh primerih bile upoštevane določbe Odvetniške tarife. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov. Rok začne v skladu s tretjim odstavkom istega člena teči prvi dan po vročitvi revizijske odločbe.

Spremenjena odločitev o pravdnih stroških ima - po povedanem - svojo podlago v spremembi odločitve o višini odškodnine zaradi delne ugoditve reviziji. Z grajo odločitve o pravdnih stroških, kakršno postavlja revizija, pa se revizijsko sodišče ni ukvarjalo tudi zato, ker na revizijski stopnji odločitve o stroških pravdnega postopka ni mogoče presojati. Odločitev o pravdnih stroških je namreč akcesorne narave, zaradi česar ji ni mogoče podeliti procesnega statusa v skladu z določbo 384. člena ZPP.