Jedro

Tožena stranka ni prerekala navedb tožnikov, da je gibanje tožnikov omejeno na območje Azilnega doma, ki je ograjeno z visoko ograjo, da je na voljo približno 150 m2 zunanjega prostora za rekreacijo, ki ne zadostuje za tekanje in raziskovanje otrok. Glede na te okoliščine v skladu z navedeno sodno prakso ESČP nikakor ne gre zgolj za omejevanje svobode gibanja na določeno ozemeljsko področje, pač pa gre za to, da so tožniki zaprti znotraj posebne institucije, tj. Azilnega doma. Kot je navedla tožena stranka, morajo čakati v svojih sobah, večkrat dnevno pa so spuščeni na svež zrak, vendar v okviru Azilnega doma. Tožniki območja Azilnega doma ne smejo zapustiti, niti za nakup hrane za otroke ne, s čimer je njihova svoboda gibanja in preživljanja bistveno prikrajšana, tega pa niti nekaj rekreacijske površine znotraj območja ne more (bistveno) spremeniti.

Da gre za poseg v osebno svobodo je pomembno za presojo izpodbijanega ukrepa predvsem z vidika tistega dela drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki pravi, da se pridržanje lahko odredi le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-3956/2021/7 (1222-02) z dne 17. 12. 2021 odpravi.

II. Tožena stranka mora nemudoma po prejemu te sodbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnikov na območju Azilnega doma.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom upravne zadeve tožnikov združila v en postopek (točka 1 izreka), odločila, da se tožniki pridržijo zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) – točka 2 izreka, ter odločila, da so tožniki pridržani na prostore Azilnega doma v Ljubljani od 17. 12. 2021 od 11.40 do prenehanja razloga, vendar najdlje 6 tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebitni odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožena stranka združila zadeve v en postopek, ker se pravice in obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago. Nadalje je navedeno, da je iz policijske depeše Policijske postaje Ilirska Bistrica z dne 4. 12. 2021 razvidno, da so tožniki ilegalno vstopili na območju Policijske postaje Ilirska Bistrica. Na Hrvaškem so že zaprosili za mednarodno zaščito, vendar na odločitev niso počakali. Vložili so prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, iz katerih izhaja, da so državljani Afganistana. Tožnikom je bil izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi utemeljene nevarnosti, da bodo pobegnili in s tem preprečili izvedbo postopkov za predajo v skladu z Dublinsko uredbo III. Po preverbi v sistemu Eurodac in po izkaznicah, katere so ob prijetju posedovali, je bilo ugotovljeno, da so za mednarodno zaščito že zaprosili v drugi državi članici EU in sicer na Hrvaškem.

3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III, iz katerega izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Nadalje tožena stranka navaja, da ZMZ-1 v 84.a členu opredeljuje objektivne kriterije, na podlagi katerih se presoja nevarnost pobega posameznega prosilca. V omenjenem členu je med drugim določeno tudi to, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila (tretja alineja).

4. Kot izhaja iz upravne dokumentacije, so tožniki na svoji poti prečkali državi EU in sicer Grčijo in Hrvaško, preden so ilegalno vstopili tudi v Republiko Slovenijo. Na Hrvaškem so 26. 11. 2021 podali prošnjo za mednarodno zaščito, vendar tam niso ostali, saj naj bi jih zmotil odnos hrvaških pristojnih organov. Tožena stranka ugotavlja, da so izjave odraslih prosilcev v zvezi s tem, da na Hrvaškem niso ostali, ker imajo tam krut odnos do prosilcev, precej pavšalne, prav tako pa iz njih izhaja, da so bili namenjeni v Nemčijo. S tem, ko so predhodno že vložili prošnjo v drugi državi članici EU in jo nato zapustili, je podana okoliščina iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1. Glede na njihova ravnanja in izjave je mogoče utemeljeno sklepati, da bi tožniki samovoljno zapustili tudi Slovenijo in tako onemogočili njihovo predajo Hrvaški. Tožniki so Hrvaško zapustili pred uradno odločitvijo o njihovi prošnji za mednarodno zaščito in ilegalno prišli v Slovenijo ter nato podali prošnjo na mednarodno zaščito še v Sloveniji. Njihove izjave pa kažejo, da je njihov namen priti v Nemčijo, ker jim ta država nudi največ ugodnosti. Tožena stranka utemeljeno domneva, da so tožniki begosumne osebe. Pri odločanju v postopku je tožena stranka upoštevala vse okoliščine tožnikov in se je na podlagi tega, da so nekateri izmed njih otroci, zaradi česar jim v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 gibanja ni mogoče omejiti na Center za tujce, odločila za milejši ukrep in sicer omejitev gibanja na prostore Azilnega doma. Nastanjeni bodo v Azilnem domu, kjer je prostor omejen na bistveno milejši način, saj nastanitveni center nudi tudi zunanje prostore za rekreacijo, sprehode in obenem tudi večjo kapaciteto notranjih prostorov, kjer se prosilci lahko gibajo.

5. Tožniki v tožbi navajajo, da sta tožnika A. A. in B. B. potrdila, da je res, da so na Hrvaškem zaprosili za mednarodno zaščito in tega nista tajila. Na razgovoru 17. 12. 2021 sta povedala, da na Hrvaškem nista dobila ob podaji prošnje za mednarodno zaščito novega termina za razgovor in da o prošnji še ni bilo odločeno, vendar jima tudi nihče ni pojasnil, da Hrvaške do konca odločitve v tem postopku ne smeta zapustiti. Tožena stranka je sicer pri odločitvi o obliki omejitve gibanja omenila otroke, pri čemer pa ni navajala njihove starosti. Najmlajši otrok je star šele 1 leto in 5 mesecev, naslednji je star 4 leta, tožnica mld. C. pa 5 let. Neprimerno je, da je tožnikom omejeno gibanje zgolj na prostore Azilnega doma in s tem poseženo v njihovo pravico do svobode gibanja. Zakaj naj bi bil prostor omejen na bistveno milejši način, tožena stranka ne pojasni. Gre za zaprte prostore in le nekaj zunanjega prostora za rekreacijo. Otrokom v tej starosti vsekakor ne zadostuje zgolj gibanje v zunanjem prostoru za rekreacijo, v teh letih so polni energije in želje po raziskovanju novih krajev ter tekanju na daljše razdalje, ki pa jih rekreacijski prostor ne premore. Poleg tega gre za prednovoletni čas, v katerem si želijo otroci v tej starosti ogledati novoletno razsvetljavo in okrašeno mesto. Tožena stranka tudi ni upoštevala, da je v družini dojenček v starosti 1 leta in 5 mesecev. Takšna situacija je za tri majhne otroke popolnoma nevzdržna in nehumana. Tožena stranka bi morala natančneje raziskati, ali so v posameznem primeru resnično podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bodo tožniki pobegnili tudi iz Republike Slovenije, tega pa ni storila. Zgolj ugotovitev, da so vložili prošnjo v drugi državi članici EU in jo pozneje zapustili, ne zadostuje za ugotovitev, da so izrazito begosumni. Enako tudi ne zadostuje navajanje prvega tožnika na razgovoru, da je njihova ciljna država Nemčija. Oba tožnika sta na razgovoru povedala, da je osebje v azilnem domu na Hrvaškem ravnalo z njimi ponižujoče, grdo in zelo kruto. Niso dobili dovolj hrane in so bili otroci ves čas lačni. Na Hrvaškem javni organi ne namenjajo posebne skrbi za največje varstvo otrokovih koristi, ki izhaja iz drugega odstavka 24. člena Listine EU. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja tehtanje sorazmernosti izrečenega ukrepa. V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene inštitucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do prostosti in ne kot omejitev gibanja. Pri oceni, ali gre za odvzem svobode, je treba upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru. Tudi sklep o pridržanju tožnikov v objektu Azilnega doma je treba šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem prostosti in ne za ukrep omejitve gibanja. Vztrajanje tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da gre za omejitev gibanja in ne za odvzem prostosti, izkazuje nerazumevanje in nespoštovanje temeljnih postulatov pravne države. Po peti alineji 84.a člena ZMZ-1 se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je navajala lažne podatke v postopku ali ni sodelovala v postopku. Tožena stranka ni ugotovila, da bi tožnik lažno navajal podatke v postopku. Prvo tožnik in tudi peto tožnica sta na vsa vprašanja odgovorila logično in dovolj izčrpno. Tožena stranka ni navedla, da bi v tem razgovoru kazalo na tožnikovo nesodelovanje. Na Hrvaškem tožniki niso dobili terminov za nov razgovor, stika s prevajalcem ali svetovalcem za beguncem tudi niso imeli. Kljub novemu 84.a členu ZMZ-1 je njegova vsebina še vedno preskopa in presplošna in še vedno ne opredeljuje pojma nevarnosti pobega, saj ne pojasnjuje natančneje, katere okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Begosumnost tožnikov je tožena stranka zelo šibko izkazala. Pomembno je tudi to, da med 3. 12. 2021 in 17. 12. 2021 tožniki niso nikoli samovoljno zapustili Azilnega doma v Ljubljani, čeprav bi ga lahko, kar očitno kaže na to, da nimajo namena Slovenije zapustiti tako kot Hrvaško. Ukrep pridržanja pomeni odvzem osebne svobode. Pogoji iz Uredbe Dublin III so, da mora biti ukrep sorazmeren in da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Pri presoji sorazmernosti bi morala tožena stranka tudi nujno upoštevati osebne okoliščine tožnikov kot so na primer trije mladoletni otroci, od tega je najmlajši dojenček. Poleg tega je bil prvi tožnik v izvorni državi Afganistan preganjan zadnje leto s strani talibanov, kar mu je nedvomno pustilo posledice na njegovem psihičnem zdravstvenem stanju in ne le njemu, ampak celotni petčlanski družini. Ukrep pridržanja na območje Azilnega doma je sicer manj prisilen od pridržanja v Centru za tujce, a še vedno pomeni odvzem prostosti. Tožnik predlagajo, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 izrazilo stališče, da je pristojni organ na podlagi določb Dublinske uredbe III v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičen tudi izreči ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Tožena stranka je v postopku upoštevala okoliščine in se odločila za milejši ukrep ter tožnikom gibanje omejila na prostore Azilnega doma. Azilni dom ima poseben prostor, namenjen rekreaciji, sprehodom in ostalim aktivnostim, vsi stanovalci so deležni zdravniške oskrbe, lahko se prosto gibljejo na območju skupnih prostorov Azilnega doma in zato ukrep ni pretiran. Glede navedbe tožnikov, da so na Hrvaškem neprimerne življenjske razmere, tožena stranka poudarja, da se z izpodbijanim sklepom ni odločalo, ali bodo tožniki vrnjeni na Hrvaško, temveč le, ali so begosumni. Za vse stanovalce Azilnega doma je izjemno dobro poskrbljeno, mladoletni stanovalci, otroci, so vsako leto deležni obiska Božička in Miklavža, ki otroke obdarujeta ter poskrbita, da so tudi v danih razmerah deležni prazničnih občutkov. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

7. Tožniki v pripravljalni vlogi navajajo, da če bi želeli pobegniti iz Azilnega doma, bi to že sedaj lahko storili. Tožnikom sedaj ni več ciljna država Nemčija, odkar so podali prošnjo v Sloveniji. Hrvaška policija je z njimi ravnala ponižujoče in nasilno, že v prvem ilegalnem prehodu iz Bosne in Hercegovine na Hrvaškem jih je nagnala peš 30 km nazaj proti Veliki Kladuši. V azilnem domu na Hrvaškem so bili otroci lačni, saj niso dobili zadosti hrane. Na Hrvaškem niso imeli namena vložiti prošnje za mednarodno zaščito, vendar so jih v to prisilili proti njihovi volji. Pridržanje na območje Azilnega doma je še vedno odvzem prostosti, ne zgolj omejitev gibanja. Tožniki na Hrvaškem niso vedeli, kaj pomeni dokumentacija, ki jo podpisujejo. V Azilnem domu tožniki ne morejo oditi niti do najbližje trgovine in kupiti nekaj hrane. Razen tega jih 5 biva v isti sobi z drugo 5 člansko družino. Ena oseba ima na razpolago le 2 m². Zunanji rekreacijski prostor je le manjši prostor v približni izmeri 150 m². Navaja tudi psihično in fizično zdravje tožnikov, ki je zelo slabo.

8. Tožba je utemeljena.

9. Sodišče je na glavni obravnavi dne 29. 12. 2021 vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo oba polnoletna tožnika.

10. Tožnik je na zaslišanju povedal, da niso hoteli na Hrvaškem zaprositi za azil, njihov namen je bil, da pridejo v Slovenijo. Na poti jih je prijela hrvaška policija in jih odpeljala v azilni dom. Na Hrvaškem so se grdo obnašali do njih, jih poniževali, obravnavali so jih, kot da so živali. Eno leto star sin je zbolel in imel tri dni vročino. Šele čez tri dni je prišel rešilec in so ga odpeljali v bolnico, v tem času so bili prisiljeni s pomočjo robčka in hladne vode zbijati temperaturo. Če so bili otroci v jedilnici malo živahni, so jih varnostniki takoj začeli kregati, kregali so se tudi na njih. Če so hoteli hrano vzeti s sabo, jim tega niso dovolili in so jo vrgli v smeti. Ciljna država je bila Nemčija. Ko so na Hrvaškem dobili v podpis dokumente, niso vedeli, kaj podpisujejo. Na Hrvaškem niso vedeli, da so vložili prošnjo za azil. Na Hrvaškem jim ni nihče povedal, da države ne smejo zapustiti. Sedaj želijo ostati v Sloveniji. Ne vedo, ali se lahko gibljejo med stavbami znotraj območja Azilnega doma. Če bi lahko odšli iz Azilnega doma, bi počakali do konca postopka o prošnji za mednarodno zaščito. Nadalje je tožnik še povedal, da ima zdravstvene težave s srcem, poleg tega ne more spati, spi 3 ali 4 ure na noč, ima tudi psihične težave in ima namen obiskati psihiatra. Za otroke ni enostavno, da so zaprti v Azilnem domu, radi bi šli ven in stvari doživeli kot ostali otroci. V sobi so še skupaj z eno družino, ki ima tudi tri otroke, otrokom je težko biti skupaj, če en zboli, zboli tudi kakšen iz druge družine in obratno. Zaradi teh stvari so izgubili apetit. Večkrat je prosil, če bi šel lahko do trgovine in kupil hrano za otroke, da bi jim kaj skuhali, daj niso vajeni tukajšnje hrane, pa mu niso dovolili. Otroci gredo lahko na območju Azilnega doma tudi ven in se igrajo na igrišču, ta del pred njihovim objektom je velik kakšnih 10 x 15 m. 11. Tožnica pa je na zaslišanju povedala, da v azilnem domu na Hrvaškem niso imeli dobrega obnašanja do beguncev, obnašali so se, kot da so živali. Če so iz jedilnice želeli hrano vzeti s sabo, so jim jo vzeli in vrgli v koš. Sin in hči sta zbolela, tri, štiri dni sta imela vročino, sama jim je morala s pomočjo hladne vode nižati vročino. Iz Afganistana so hoteli v Nemčijo. Hrvati so jim rekli, da morajo zaprositi za azil, ali pa jih bodo deportirali nazaj. Bili so v Veliki Kladuši, kjer so bile nečloveške razmere. V Azilnem domu gredo lahko na dvorišče, ne smejo pa oditi iz Azilnega doma. Na Hrvaškem niso vedeli, kakšno dokumentacijo podpisujejo. Tam niso imeli namena zaprositi za mednarodno zaščito. Bili so večkrat deportirani iz Hrvaške. Tedaj se je zgodilo tudi, da so bili celo noč v gozdu, otroci so 3 do 4 ure neprekinjeno jokali, skoraj so zmrznili, morali so prepešačiti 6 – 7 ur, vse skupaj je bilo nevzdržno. Niso jim povedali, da ne smejo zapustiti Hrvaške. Sedaj nameravajo ostati v Sloveniji. Enkrat so v Azilnem domu dali nekomu denar, da jim prinese nekaj iz trgovine, pa si je denar prilastil, bil je tat. Otroci hrane nočejo jesti in jo ves čas prosijo, da bi šli ven. Hčerka jo sprašuje, zakaj so v zaporu, in jo prosi, da bi ji kupila špange za lase, kot jih vidi pri drugih otrocih. V sobi sta dve petčlanski družini, vmes so si sami namestili zaveso in so stisnjeni. Ko en otrok začne ponoči jokati, jokajo vsi, in otroci se ves čas kregajo. Ves čas jo boli glava, hodi k zdravniku in ji da zdravila. Za otroke bi bilo bolje, če bi se šli ven sprehajat v bližnji gozd.

12. Na vprašanje sodišča, v kakšnem režimu so bili tožniki pred izdajo izpodbijanega sklepa, je pooblaščenec tožene stranke odgovoril, da so vsi prosilci v režimu, da morajo čakati v svojih sobah. Večkrat dnevno so spuščeni na svež zrak, vendar v okviru Azilnega doma. Zaveda se, da gre za družino z majhnimi otroci, ki spadajo v ranljivo kategorijo prosilcev za mednarodno zaščito. Naredili so vse, kar je možno, da vsi postopki glede morebitne predaje Republiki Hrvaški stečejo čim hitreje. Zadnji rok za odgovor Hrvaške je 31. 12. 2021. _K I. točki izreka:_

13. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 28. člen Dublinske uredbe III v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ter tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave v skladu z 28. členom Dublinske uredbe III. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Dublinske uredbe III pa lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. ZMZ-1 v 84.a členu določa, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja).

14. V izpodbijanem sklepu je tožena stranka navedla, da se je odločila za milejši ukrep, in sicer omejitev gibanja na prostore Azilnega doma, kjer je »_prostor omejen na bistveno milejši način_«, saj ima Azilni dom zunanje prostore za rekreacijo, sprehode in večjo kapaciteto notranjih prostorov, kjer se prosilci lahko gibajo. V tožbi so tožniki izrecno uveljavljali, da izrečeni ukrep pomeni odvzem prostosti, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu ne pojasni, v čem je »_prostor omejen na bistveno milejši način_«, da gre za zaprte prostore z le nekaj zunanjega prostora za rekreacijo, vse pa je obdano z visoko ograjo. Tekanja otrok na »daljše razdalje« rekreacijski prostor ne omogoča. V izpovedbi je tožnica velikost zunanjega prostora ocenila na 150 m2. Na to je tožena stranka odgovorila zgolj s sklicevanjem, da je v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo, v konkretnem postopku pa je upoštevala okoliščine in se odločila za milejši ukrep ter tožnikom gibanje omejila na prostore Azilnega doma. Tožena stranka je še pojasnila, da ima Azilni dom poseben prostor, namenjen rekreaciji, sprehodom in ostalim aktivnostim, vsi stanovalci so deležni zdravniške oskrbe, lahko se prosto gibljejo na območju skupnih prostorov Azilnega doma in zato ukrep ni pretiran. Na glavni obravnavi je pooblaščenec tožene stranke navedel, da morajo prosilci čakati v svojih sobah. Večkrat dnevno so spuščeni na svež zrak, vendar v okviru Azilnega doma

15. Iz navedenega ni povsem jasno, ali je za toženo stranko sploh sporno, ali gre pri izpodbijanem ukrepu za omejitev gibanja (prvi odstavek 32. člena Ustav) ali poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave, 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah, 5. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP)). Že na podlagi določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je mogoče sklepati, da gre v obravnavanem primeru za nekoliko milejši režim v primerjavi z izvajanjem ukrepa v Centru za tujce, za katerega je upravno sodna praksa že enotna, da gre za poseg v osebno svobodo, torej odvzem prostosti.1 Med strankama očitno ni sporno, da imajo tožniki prost dostop do zunanjih površin znotraj območja Azilnega doma in da je omogočeno prosto prehajanje med oddelki. To so bile namreč ene izmed okoliščin, ki jih je Ustavno sodišče upoštevalo pri presoji, ali gre za omejitev gibanja ali odvzem prostosti v zadevi Up-1116/09. Vendar že zgolj do določene mere milejši režim še ne pomeni, da ukrep ne pomeni več posega v osebno svobodo. To je odvisno od vsakokratnih specifičnih okoliščin konkretnega primera, v okviru katerih je treba upoštevati celo vrsto kriterijev, kot so vrsta, trajanje, učinki in način izvrševanja ukrepa, ki omejuje posameznikovo prostost. Razlika med odvzemom prostosti in omejitvijo svobode gibanja je lahko zgolj v stopnji oziroma intenzivnosti odrejenega ukrepa, in ne nujno v naravi oziroma vsebini tega ukrepa.2

16. Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zvezi s 5. členom EKČP pride pravica do svobode gibanja v poštev v drugačnih dejanskih okoliščinah, kot se izvaja predmetni ukrep pridržanja. Pravica do svobode gibanja pride namreč v poštev v okoliščinah omejevanja svobode (gibanja) na določeno ozemeljsko področje,3 na področje določenega dela države,4 na kraj (mesto) prebivanja,5 na ozemlje ene države,6 in enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejena svoboda gibanja na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.7 V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do prostosti in ne kot omejitev gibanja.8

17. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prerekala navedb tožnikov, da je gibanje tožnikov omejeno na območje Azilnega doma, ki je ograjeno z visoko ograjo, da je na voljo približno 150 m2 zunanjega prostora za rekreacijo, ki ne zadostuje za tekanje in raziskovanje otrok. Glede na te okoliščine v skladu z navedeno sodno prakso ESČP nikakor ne gre zgolj za omejevanje svobode gibanja na določeno ozemeljsko področje, pač pa gre za to, da so tožniki zaprti znotraj posebne institucije, tj. Azilnega doma. Kot je navedla tožena stranka, morajo čakati v svojih sobah, večkrat dnevno pa so spuščeni na svež zrak, vendar v okviru Azilnega doma. Tožniki območja Azilnega doma ne smejo zapustiti, niti za nakup hrane za otroke ne, s čimer je njihova svoboda gibanja in preživljanja bistveno prikrajšana, tega pa niti nekaj rekreacijske površine znotraj območja ne more (bistveno) spremeniti. Da gre za bistveno drugačen režim izvajanja kot v Centru za tujce ne izhaja niti iz zadeve Up-1116/09, kjer je tožena stranka navedla, da se "_izvajanje omejitve gibanja na za to namenjeni objekt Azilnega doma samo po sebi ne razlikuje od izvajanja omejitve gibanja v drugem ustreznem objektu ministrstva (v Centru za tujce v Postojni), razlika je zgolj v lokaciji, na kateri se ukrep izvaja_".9

18. Sodišče tako na podlagi vsega navedenega nima nobenega dvoma, da je treba izpodbijani ukrep šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (oziroma iz drugega odstavka 19. člena Ustave in iz 5. člena EKČP) in ne za ukrep omejitve gibanja.

19. Da gre za poseg v osebno svobodo je pomembno za presojo izpodbijanega ukrepa predvsem z vidika tistega dela drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki pravi, da se pridržanje lahko odredi le, če je ukrep pridržanja _sorazmeren_ in _ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov._

20. V izpodbijanem sklepu je tožena stranka ta del utemeljila zgolj z navedbo, da je pri odločanju upoštevala vse okoliščine tožnikov in da se je, ker so nekateri izmed njih otroci, zaradi česar jim v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 gibanja ni mogoče omejiti na Center za tujce, odločila za milejši ukrep, kjer je prostor »_omejen na bistveno milejši način_«, saj so v Azilnem domu tudi zunanji prostori za rekreacijo, sprehode in večji prostori, kjer se prosilci lahko gibajo.

21. Tožena stranka je sicer omenila, da so nekateri izmed tožnikov otroci, vendar zgolj v smislu, da ti tožniki na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-110 sploh ne smejo biti pridržani v Centru za tujce, to pa po vsebini ne predstavlja utemeljitve, zakaj je ukrep pridržanja sorazmeren, pač pa zgolj utemeljitev, zakaj tožena stranka ni smela izreči strožjega ukrepa, tj., ukrepa pridržanja v Centru za tujce. Obrazložitev, zakaj je ukrep sorazmeren in zakaj ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, je v celoti izostala.

22. Tožba utemeljeno očita, da tožena stranka ni niti navedla starosti mladoletnih tožnikov, kar je lahko pomemben dejavnik. Prav v konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da so mladoletni tožniki izredno mladi, stari 1,5 ter 4 in 5 let, kar bi bilo treba pri presoji sorazmernosti ukrepa odvzema prostosti ustrezno upoštevati in pretehtati.

23. Predvsem pa iz izpodbijanega sklepa ni v ničemer razvidno upoštevanje načela največje otrokove koristi, katerega uporaba je izrecno predvidena v Listini EU o temeljnih pravicah,11 v Uredbi Dublin III,12 Direktivi o sprejemu 2013/33/EU13 in ne nazadnje ZMZ-1.14 Posebej pomembno je sklicevanje tako Uredbe Dublin III, kakor Direktive o sprejemu 2013/33/EU na Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989,15 ki v 37. členu določa, da sme biti otrok priprt ali zaprt v skladu z zakoni in le v skrajnem primeru ter za najkrajši potrebni čas ter da se mora z vsakim otrokom, ki mu je bila odvzeta prostost, ravnati človeško in s spoštovanjem dostojanstva, ki je neločljivo od človekove osebnosti, ter na način, ki upošteva potrebe oseb njegove starosti. Tudi sodna praksa ESČP izrecno poudarja, da mora biti ukrep odvzema prostosti mladoletniku sorazmeren cilju, ki ga zasleduje, da morajo oblasti upoštevati največjo korist otroka (the child’s best interests) in da mora biti to skrajni ukrep (measure of last resort).16 Tako je sodišče ugotovilo kršitev točke f prvega odstavka 5. člena EKČP v primeru upravnega pridržanja dveh mladoletnih otrok, kljub dejstvu, da sta bila v spremstvu staršev, in čeprav je imel center za pridržanje posebno krilo za nastanitev družin, ker francoske oblasti niso preučile posebnega položaja otrok in niso preverile, ali je pridržanje skrajni ukrep, za katerega ni na voljo druge možnosti.17 Kako je tožena stranka upoštevala, da naj bi bil izpodbijani ukrep za tožnike stare, 1,5, 4 in 5 let _skrajni ukrep_, iz izpodbijanega sklepa ni razvidno.

24. Iz zaslišanja obeh tožnikov pa je bilo po drugi strani jasno razvidno, da je za družino, ki ima za sabo težko pot iz Afganistana (tožniki so navedli, da so bili večkrat vrnjeni iz Hrvaške v Bosno, da so bili Veliki Kladuši, kjer so bile nečloveške razmere, da so bili tam enkrat celo noč v gozdu, otroci so 3 do 4 ure neprekinjeno jokali in da so skoraj zmrznili ter morali prepešačiti 6 – 7 ur), odvzem prostosti psihično in fizično izredno naporen. Ponoči, ker si sobo delijo še z drugo 5-člansko družino, slabo spijo, če začne jokati en otrok, kmalu jokajo vsi, da se otroci med sabo prepirajo ter se nalezejo bolezni, tožnik navaja psihične težave in le 3 do 4 ure spanja na noč, tožnica pa jemlje zdravila proti glavobolu. Oba sta skladno ocenila, da bi bilo za otroke bolje, če bi lahko šli ven, v naravo. Glede na težko pot in izredno malo prostora in zasebnosti, ki ju imajo na voljo znotraj svoje sobe, sodišče ocenjuje, da je potreba tožnikov po svobodi gibanja še toliko večja, ukrep odvzema prostosti pa glede na to še toliko bolj nesorazmeren. K tej oceni pripomore še okoliščina, da tožena stranka ne dovoli niti, da bi eden od staršev odšel v trgovino in nakupil hrano, da bi lahko otrokom, ki niso vajeni tukajšnje hrane, kaj skuhali, in da sta tožnika prepričljivo izpovedala, da ju otroci ves čas prosijo, da bi šli ven, in da so depresivni. Tožnica je celo izpovedala, da jo hčerka sprašuje "_mama, zakaj smo mi v zaporu?_".

25. Dodatni razlog za nezakonitost izpodbijanega sklepa pa je tudi zakonska nezmožnost, da bi tožena stranka sploh lahko sledila pogoju iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, tj., da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Takšnih ukrepov namreč slovenska zakonodaja sploh ne ureja, zato je edini ukrep, ki ga tožena stranka lahko izreče ob ugotovljeni znatni begosumnosti, ukrep odvzema prostosti. To je v nasprotju s četrtim odstavkom 8. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki določa, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.18 Ker torej zakonodajalec Republike Slovenije ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU v ZMZ-1, čeprav je nedavno posegel v ta zakon in je bil iz upravno-sodne prakse ta sistemski problem razviden že dolgo časa, je izpodbijani akt nezakonit tudi iz tega razloga.

26. Napačno je tožena stranka presodila tudi, da obstaja _znatna nevarnost_, da bodo tožniki pobegnili. Tožena stranka se je oprla le na dejstvo iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1, tj., da so tožniki predhodno že vložili prošnjo v drugi državi članici EU (tj. v Republiki Hrvaški) in so jo pozneje zapustili. Zakonodajalec je v tej določbi zelo nedoločno opredelil situacijo, da je prosilec „_pozneje državo članico EU zapustil_“. Vsakršna zapustitev države članice ne more biti objektivni kriterij begosumnosti sam po sebi, pač pa je treba presojati tudi okoliščine in razloge za zapustitev države.

27. Navedbe tožnikov o slabem odnosu tamkajšnjih azilnih oblasti je tožena stranka označila za precej pavšalne, in navedla, da so se tožniki "_ilegalno sprehajali po državah_", da so bili namenjeni v Nemčijo, in da je glede na njihova pretekla ravnanja in izjave mogoče "_utemeljeno sklepati_", da bodo samovoljno zapustili Slovenijo, oziroma, da to "_ni nemogoče_".

28. Najprej sodišče pripominja, da je nedopustno sklicevanje tožene stranke, da so se tožniki, hazarska družina iz Afganistana, ki zatrjujejo strah pred preganjanjem s strani Talibanov in ki so se s tremi izredno majhnimi otroki podali na pot proti Evropi, kjer so morali hoditi peš in v mrazu, prečkati reke in prenočevati na prostem, "_ilegalno sprehajali po državah_". Nadalje, tožena stranka ni dala nikakršne teže dejstvu, da so tožniki samoiniciativno povedali, da so na Hrvaškem zaprosili za mednarodno zaščito19 in da je bila, ko so Hrvaško zapustili, njihova ciljna država Nemčija, niti navedbam tožnikov o grdem in krutem ravnanju na Hrvaškem. Glede slednjih je zgolj zaključila, da so navedbe "_precej pavšalne_". Po oceni sodišča navedbe niso pavšalne, saj je tožnica izrecno navedla, da je bil odnos poniževalen, da niso dobili zadosti za jesti, ker otroci niso smeli vzeti hrane s seboj v sobo, da bi jo pojedli kasneje. Če bi tožena stranka tožnike še dodatno pozvala, da pojasnijo, zakaj je bil odnos slab in krut, pa bi tožnika navedla, kar sta skladno navedla tudi na zaslišanjem pred sodiščem, da so bili zaklenjeni v karanteni, da če bi se jim tam notri kaj zgodilo, nihče ne bi vedeli za to, da so morali prve dneve vročino bolnemu otroku zbijati le z mokrimi robčki ter da če otroci niso mogli jesti v jedilnici, jim niso pustili hrane nesti v sobo, pač pa so jim jo odvzeli in vrgli v smeti, otroci pa so bili nato lačni. Tožena stranka tem okoliščinam ni ugovarjala, niti sodišče ne more izključiti verjetnosti, da je dejansko stanje bilo tako, kot sta ga opisala tožnika. Do določene mere življenjsko razumni razlogi tožnikov za nezadovoljstvo z ravnanjem oblasti na Hrvaškem (metanje hrane stran, otroci pa so bili lačni), ne kažejo na to, da tožniki takrat nikakor niso hoteli ostati na Hrvaškem, in še manj, da bi namerno zlorabljali postopek.

29. Res je, da so bili tožniki, ko so zapustili Hrvaško, namenjeni v Nemčijo, vendar zgolj to, brez upoštevanja drugih okoliščin za zapustitev Hrvaške, in zgolj dejstvo, da _"ni nemogoče_", da bi tožniki zapustili Republiko Slovenijo, še ne utemeljuje sklepa o znatni nevarnosti pobega in s tem povezanega ukrepa odvzema prostosti. Tudi zato, ker za vse pravne podlage pridržanj v povezavi s postopki mednarodne zaščite po sodni praksi Sodišča EU velja, da mora biti pridržanje _"strogo omejen_" ukrep,20 in mora biti izrečen v "_izjemnih okoliščinah_"21, če je to "_nujno, razumno in sorazmerno_,"22 ker gre za "_skrajno sredstvo_".23 V predmetni zadevi takšne izjemne okoliščine niso izkazane.

30. Tožniki v tožbi tudi navajajo, češ da tožena stranka ni ugotovila, da bi lažno navajali podatke v postopku in se v zvezi s tem sklicuje na peto alinejo 84.a člena ZMZ-1, vendar sodišče ugotavlja, da se tožena stranka v izpodbijanem sklepu na to merilo ni oprla, zato je ta tožbeni očitek neutemeljen.

31. Glede na vse navedeno, je sodišče na podlagi druge in četrte točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, ker tožena stranka ni popolno ugotovila relevantnega dejanskega stanja in ker predvsem ni pravilno uporabila določbe drugega in četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter tretje alineje 84.a člena ZMZ-1. Ker je sodišče sklep odpravilo že iz tega razloga, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo.

_K II. točki izreka:_

32. Tožena stranka mora nemudoma po prejemu te sodbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnikov v Azilnem domu. Uredba Dublin III v četrtem odstavku 28. člena določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitne ukrepe, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo 9., 10. in 11. člen Direktive o sprejemu 2013/33/EU. Tretji odstavek 9. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU (v zvezi s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU24), pa pravi, da „_kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti_.“ Ta določba ima neposredni učinek.

33. Zoper navedeno sodbo je na podlagi četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 mogoča pritožba, vendar to ne pomeniti, da izdana sodba Upravnega sodišča še ne učinkuje (kakor bi izhajalo iz določbe drugega odstavka 333. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)25 v zvezi z prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). V tem primeru je namreč treba upoštevati in udejanjiti načelo lojalne uporabe prava EU ter določbo nacionalnega prava ignorirati.26 Kajti, če je določba zakona, kot je na primer, drugi odstavek 333. člena ZPP, ali če je upravna ali sodna praksa takšna, da bi bil njen učinek zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, potem je takšna določba ali praksa nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije.27 Zato po potrebi nacionalno sodišče takšne določbe ne uporabi.28 Nadalje, ker je treba po stališču Sodišča EU za razlago 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah upoštevati 5. člen EKČP kot minimalno raven zaščite,29 je za odločitev, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja, relevantna tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.30 1 Odločba Ustavnega sodišča Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011, odst. 6 in 7. 2 Ibidem, kjer se Ustavno sodišče sklicuje na zadevi ESČP _Amuur proti Franciji_ (sodba z dne 25. 6. 1996) in _Guzzardi proti Italiji_ (sodba z dne 6. 11. 1980). 3 _Cyprus v Turkey_, 10. 5. 2001. 4 _Djavit An v. Turkey_, 20. 2. 2003. 5 _Hajibeyli v. Azerbaijan,_ 10. 7. 2008. 6 _Streletz, Kessler and Krenz v. Germany_, 22. 3. 2001. 7 _Guzzardi v. Italy_, 6. 11. 1980. To sodbo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 v opombi št. 4. 8 _Ahingdane v the United Kingdom_, 28. 5. 1985. 9 Odločba Ustavnega sodišča Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011, odst. 4. 10 Drugi odstavek 84. člena ZMZ-1: Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. 11 Drugi odstavek 24. člena Listine EU o temeljnih pravicah: Pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, se morajo upoštevati predvsem koristi otroka. 12 Uvodna izjava št. 13: V skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989 in Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, bi morala biti največja korist otroka primarna skrb držav članic pri uporabi te uredbe. Pri ugotavljanju, kaj je največja korist otroka, bi morale države članice upoštevati zlasti dobrobit mladoletnika in njegov družbeni razvoj, vprašanja varnosti in zaščite v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo, vključno z okoljem, iz katerega prihaja. Prav tako bi bilo treba za mladoletnike brez spremstva zaradi njihove posebne ranljivosti določiti posebna postopkovna jamstva. 13 Prvi odstavek 23. člena: Največja korist otroka je primarna skrb držav članic pri izvajanju določb te direktive, ki se nanašajo na mladoletnike. Države članice zagotovijo življenjski standard, ki je primeren za psihični, duševni, duhovni, moralni in družbeni razvoj mladoletnika. Ter 9., 18. in 22. uvodna izjava. 14 Četrti odstavek 3. člena ZMZ-1. 15 Republika Slovenija je Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah nasledila s Temeljno Ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Aktom o notifikaciji nasledstva glede konvenciji OZN (Uradni list RS – MP št. 9/1992 (RS 35/1992), ki velja od 17.7.1992. 16 Sodba _Popov proti Franciji_, app. no. 39472/07 in 39474/07, z dne 19. 1. 2012 odst. 140, 141. Enako tudi _A.B. et autres c. France_ z dne 12. 7. 2016, Req. no. 11593712, odst. 120. 17 Sodba _Popov proti Franciji_, app. no. 39472/07 in 39474/07, z dne 19. 1. 2012 odst. 119. 18 Četrti odstavek 28. člena Uredbe Dublin III se sicer izrecno sklicuje le na 9., 10. in 11. člen Direktive o sprejemu 2013/33/EU, vendar to ne pomeni, da se četrti odstavek 8. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU ne uporablja v postopkih pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito po Uredbi Dublin III. Uvodna izjava št. 20 namreč med drugim določa, da kar zadeva „_splošna jamstva_“ v zvezi s pridržanjem in „_pogoje za pridržanje_“, bi morale države članice, „_kjer je to ustrezno_,“ določbe Direktive 2013/33/EU uporabljati tudi za osebe, ki so pridržane na podlagi uredbe. Državam članicam je torej dana s tem določena diskrecija, ki pa je v bistvu odgovornost v tem smislu, da je potrebno v vsakem posamičnem primeru pretehtati, ali je določeno garancijo iz določb Direktive o sprejemu 2013/33/EU treba upoštevati tudi, ko gre za pridržanje po Uredbi Dublin III. Določba četrtega odstavka 8. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU je tak ustrezen primer, kajti _„pogoj_“ za pridržanje po členu 28(2) Uredbe EU št. 604/2013 je, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti „_drugih manj prisilnih ukrepov_“. Pojem „_alternative pridržanja_“ je soroden, a ni pravno identičen s pojmom „manj prisilni ukrepi“ in primeri iz četrtega odstavka 8. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU vsekakor so manj prisilni ukrepi. 19 Str. 3 obeh zapisnikov o osebnem razgovoru z dne 17. 12. 2021. 20 C-601/15 PPU, _J.N_., 15. 2. 2016, odst. 57, 64; glej tudi C-18/16, _K_., 14. 9. 2017 (odst. 41). 21 C-601/15 PPU, _J.N_., 15. 2. 2016, odst. 52. 22 C-18/16, _K_., 14. 9. 2017, odst. 46; C-601/15 PPU, _J.N.,_ 15. 2. 2016. odst. 63. 23 C-18/16, _K._, 14. 9. 2017, odst. 46, 48. 24 C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, _FMS in ostali_, odst. 289. V tej zadevi Veliki senat Sodišča EU pravi, da je člen 47 Listine o temeljnih pravicah EU dovolj sam po sebi in ga ni treba pojasnjevati z določbami prava Unije ali nacionalnega prava, da bi se posameznikom podelila pravica, na katero se kot tako lahko sklicujejo. Gl. tudi: C-556/17, _Torubarov_, odst. 56. 25 Ta določa: Pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija. 26 Glej mutatis mutandis: C-556/17, _Torubarov,_ odst. 67, 59, 27 Ibid. odst. 73. 28 Ibid. odst. 74; C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, _FMS in ostali_, odst. 291. 29 C-528/15, _Al Chodor in ostali,_ odst. 37. 30 Gl.: _Stanev v. Bulgaria_, App. no. 36760/06, odst. 168; _Khlaifia and others v Italy_, odst. 131 Natančneje o razlogih, zakaj sodna praksa ESČP utrjuje nujnost lojalne razlage določbe drugega odstavka 333. člena ZPP v situacijah, ko je dovoljena pritožba zoper sodbo, s katero je odpravljena odločitev tožene stranke o odvzemu prostosti prosilcu za mednarodno zaščito, glej zahtevo za presojo ustavnosti Upravnega sodišča v zadevi I U 1239/2013-13 z dne 9. 8. 2013.