Jedro

Posebno težka invalidnost je pravni standard, ki predstavlja izjemo in ga je treba zato zelo strogo in restriktivno tolmačiti.

Za ugotovitev odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec, ni potreben obstoj formalnega delovnopravnega razmerja z delavcem.

Izrek

I. Pritožba drugo in tretje tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 6. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi drugo tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke v razmerju do nje tudi v tem delu zavrne.

III. 1. Pritožbi prvo tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 5. točki izreka spremeni tako, da je prvo tožena stranka A., d.o.o., solidarno z družbo B., d.o.o., katere odgovornost je bila ugotovljena s pravnomočno sodbo v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 714/2010-III z dne 29.9.2010, dolžna v 15 dneh plačati prvo tožeči stranki odškodnino za nematerialno škodo v višini 23.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.2009 dalje do plačila ter znesek 125,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.2009 dalje do plačila.

2. V preostalem delu se pritožba prvo tožeče stranke zavrne in se izpodbijana sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu zoper drugo toženo stranko (3. in 4. točka izreka) in v nespremenjen zavrnilnem delu zoper prvo toženo stranko (5. točka izreka) potrdi.

IV. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep o stroških se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se po spremembi glasi: „1. Tožeče stranke so dolžne v 15 dneh drugo toženi stranki povrniti 3.289,20 EUR pravdnih stroškov in sicer prvo tožeča stranka 2.675,44 EUR, drugo tožeča stranka 306,88 EUR in tretje tožeča stranka 306,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2. Drugo in tretje tožeča stranka morata v 15 dneh prvo toženi stranki povrniti vsaka 252,19 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

3. Prvo tožena stranka mora v 15 dneh prvo tožeči stranki povrniti 1.802,45 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.“ Sicer se pritožba tožeče stranke zoper sklep o stroških zavrne.

V. 1. Prvo tožeča stranka mora drugo toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.569,47 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2. Drugo in tretje tožeča stranka morata v 15 dneh prvo toženi stranki povrniti vsaka po 137,41 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

3. Prvo tožena stranka mora v 15 dneh prvo tožeči stranki povrniti 1.325,31 EUR stroškov pritožbenega postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo drugemu tožencu naložilo v plačilo prvemu tožniku 23.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2009 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe) ter 125,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2009 dalje do plačila (2. točka izreka sodbe), zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek prvega tožnika zoper drugega toženca (3. in 4. točka izreka). V celoti je zavrnilo zahtevek prvega tožnika zoper prvega toženca (5. točka izreka sodbe) ter v celoti zahtevek drugega tožnika in tretje tožnice zoper oba toženca (6. točka izreka sodbe).

2. Z izpodbijanim (posebnim, naknadnim) sklepom o stroških postopka pa je sodišče prve stopnje odločilo, da so tožniki dolžni prvemu tožencu povrniti nastale pravdne stroške v višini 1.575,01 EUR (I. točka izreka), da je prvi tožnik dolžan drugemu tožencu povrniti 533,74 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka) in da sta drugi tožnik in tretja tožnica dolžna drugemu tožencu povrniti 1.827,34 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper sodbo se pravočasno pritožujejo vsi tožniki in drugi toženec. Tožniki se pritožujejo tudi zoper sklep o stroških postopka.

4. Tožniki se pritožujejo zoper zavrnilni del sodbe in predlagajo njeno spremembo. Sodišče je napačno odločilo, da ni podana odgovornost prvega toženca. Iz zaslišanja priče S. M. izhaja, da je bil drugi toženec v lokalu varnostnik in da je delal za prvega toženca. Priča E. M. res ni bil prepričan, ali je drugi toženec opravljal funkcijo varnostnika, vendar pa se je vedel kot varnostnik in bil temu primerno tudi oblečen. Tudi priča S. B. je izpovedal, da je bil drugi toženec spornega večera v funkciji varnostnika. Pri takšnih navedbah in dokazih pa bi moralo sodišče predvsem upoštevati dejstvo, da so trditve in dokazi tožeče stranke v smeri ugotavljanja odgovornosti prvega toženca ostali neprerekani. Drugi toženec je torej ob spornem dogodku delal po nalogu oz. naročilu prvega toženca kot njen delavec. Ali je bil pri njem tudi dejansko zaposlen pa je za samo odgovornost nepomembno. Sodišče je odškodnino odmerilo prenizko glede na sodno prakso v analognih primerih. Tožnik je utrpel izredno hude poškodbe, posledice so zanj, ob dogodku še niti 20 letnemu tožniku, katastrofalne. Oglušel je na eno uho, je bistveno zmanjšano sposoben za vrsto opravil in aktivnosti, zdravljenje poteka še sedaj. Tudi glede materialne škode je tožnik zatrjeval dovolj, ko je navedel pavšalni znesek, o katerem bi sodišče moralo odločiti po prostem preudarku. Tožniku ne bi bilo treba dokazovati, da slab spomin pomeni zmanjšano življenjsko aktivnost. Ker je tožnik pri 20 letih postal invalid, je utemeljen tudi zahtevek drugega tožnika in tretje tožnice. Kot starša sta trpela ob družinski tragediji. Sodišče se do tega sploh ni opredelilo, zaradi česar je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka izpodbija tudi sklep o odmeri stroškov postopka, saj je bila tožeča stranka zoper drugega toženca uspešna v 71,6%. Priglaša tudi pritožbene stroške.

5. Drugi toženec izpodbija sodbo v ugodilnem delu ter predlaga spremembo sodbe s stroškovno posledico. Sodišče pri določitvi višine odškodnine ni upoštevalo soprispevka prvega tožnika k nastanku škodnega dogodka, predvsem zaradi njegove vinjenosti in njegovega poskusa obračunavanja z drugim tožencem. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je drugi toženec prvega tožnika udaril z odprto dlanjo, ne pa z roko. Izvedenec in sodišče nista upoštevala izjave priče S. M., da ni udaril s pestjo, ampak s spodnjim delom dlani. Iz zdravstvene dokumentacije je razvidno, da je bila pri tožniku ugotovljena akutna zastrupitev z opojnimi substancami. Izvedensko mnenje tega ni upoštevalo, zato je pomanjkljivo. Prisojena odškodnina je tudi previsoka, predvsem odškodnina za sekundarni strah in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Pomanjkanje sluha tožniku med vožnjo ne povzroča nobenih težav. Tudi na obravnavi tožnik ni zahteval posebno glasnega govorjenja; še pred letom in pol pa je delal na krožni žagi. Sodišče je nadalje neutemeljeno sledilo navedbam tožeče stranke, da je v posledici škodnega dogodka nedružaben, da je izgubil veselje, in da je njegovo komuniciranje z okolico oteženo. Tožnik je imel poškodbo glave že v letu 1997, kar je prav gotovo vplivalo na njegovo zdravstveno stanje ob škodnemu dogodku. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvega toženca, saj se njegova odgovornost kaže v tem, da je v lokal spustil vinjene osebe in ni pravočasno posredoval pri pretepu, in zoper organizatorja prireditve, ki ni postopal v skladu z Zakonom o javnem zbiranju.

6. Prvi in drugi toženec sta na pritožbo tožnikov odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. O pritožbi drugega tožnika in tretje tožnice je pritožbeno sodišče odločilo na seji senata (prvi odstavek 347. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), glede pritožbe prvega tožnika in drugega toženca pa je podvomilo v dokazno oceno in spoznalo, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti nekatere izvedene dokaze, zaradi česar je opravilo pritožbeno obravnavo in sâmo zaslišalo zakonitega zastopnika prvega toženca stranke D. V., prvega tožnika A. R., drugega toženca M. M. ter priče A. A., B. B. in S. B. (drugi odstavek 347. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Pritožbeno sodišče je neposredno izvedlo zgolj dokaze o trditvah strank, katerih resničnost je bila v pritožbenem postopku sporna (peti odstavek 348. člena ZPP), to je o odgovornosti prvega tožnika za nastanek obravnavane škode.

8. Pritožba prvega tožnika je delno utemeljena, pritožbi drugega tožnika in tretje tožnice sta neutemeljeni, pritožba drugega tožnika pa je utemeljena v celoti.

O pritožbi drugega tožnika in tretje tožnice

9. Starša prvega tožnika sta v postopku zahtevala plačilo odškodnine v višini 10.000,00 EUR vsak zaradi hudih psihičnih bolečin in hudega strahu zaradi poškodb in stanja ob poškodbi njunega sina, ko je bil v globoki komi. Sodišče prve stopnje je njun zahtevek zavrnilo, ker „strah za drugega kakor tudi psihične bolečine za drugega po določbah OZ ni pravno priznana škoda“. Obrazložitev je res skopa, vendar v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodišče prve stopnje navedlo razlog, ki ga je mogoče preizkusiti. Vtoževana škoda (strah in psihične bolečine) drugega tožnika in tretje tožnice za usodo drugega ni pravno priznana nepremoženjska škoda. V 179. členu OZ je urejena izključno škoda lastnega izvora, to je strah žrtve, ko je ogrožena, napadena ali poškodovana ona sama. Odškodnina za nepremoženjsko škodo gre le neposrednemu oškodovancu. Izjema od tega pravila je sicer določba 180. člena OZ, na podlagi katere bi bila drugi tožnik in tretja tožnica (kot posredna oškodovanca) lahko upravičena do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti otroka (prvega tožnika). Vendar pa tožnika tega pravnega standarda niti nista konkretno zatrjevala in opredelila, kaj šele izkazovala, in ga navajata šele v pritožbi. Tudi če temu ne bi bilo tako, bi bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Posebno težka invalidnost je pravni standard, ki predstavlja izjemo in ga je treba zato zelo strogo in restriktivno tolmačiti (1) Ugotovljene posledice škodnega dogodka tega standarda ne morejo izpolniti, ker pri prvemu tožniku ni bila ugotovljena posebej težka in trajna okvara zdravja.

10. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbo drugega tožnika in tretje tožnice zavrnilo in v relevantnem delu (6. točka izreka) potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

O odškodninski odgovornosti prvega toženca

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo odškodninsko odgovornost drugega toženca, zahtevek zoper prvega toženca pa zavrnilo, ker je zaključilo, da izvedeni dokazi niso potrdili dejstva, da je drugi toženec deloval kot varnostnik prvega toženca. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da so „vse izpovedbe na trhlih nogah, saj nobena priča ni z gotovostjo trdila, da je tako, temveč so vse povedale, da se jim tako zdi, da pa pravega stanja ne vedo“. Zaključilo je, da prvi tožnik ni uspel dokazati nikakršnega poslovnega razmerja med prvim in drugim tožencem, s tem pa tudi ne predpostavke za obstoj odgovornosti za delavca.

12. Takšno dokazno oceno pritožnik konkretizirano izpodbija in ker je vanjo podvomilo tudi pritožbeno sodišče, je na pritožbeni obravnavi ponovno zaslišalo prvega tožnika in priče A. A., B. B. in S. B. Čeprav pred sodiščem prve stopnje zakoniti zastopnik drugega toženca D. V. ni bil zaslišan (2), ga je pritožbeno sodišče zaslišalo, da ne bi perpetuiralo procesne kršitve, ki sicer v pritožbah ni bila uveljavljena.

13. Najprej je treba poudariti, da kljub temu, da OZ v 147. členu določa odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec, za ugotovitev odgovornosti delodajalca ni potreben obstoj formalnega delovnopravnega razmerja z delavcem. Vsebina delovnega razmerja je predvsem v tem, da je delavec dolžan opravljati posle v skladu z navodili delodajalca. Bistveno je, da gre za razmerje nad in podrejenosti. Ni pomembno, ali je delavec k delu pritegnjen samo za en dan ali trajno in ali je za opravljeno delo dobil plačilo; pomembno je zgolj, da opravljeno delo ni v delavčevem, temveč je v delodajalčevem interesu (3).

14. Upoštevaje navedeno izhodišče je pritožbeno sodišče ocenilo izpovedi ponovno zaslišanih prič in pravdnih strank in prišlo do naslednjih zaključkov.

15. Pritožbeno sodišče najprej šteje za dokazano, da je bil drugi toženec tistega večera, ko je poškodoval prvega tožnika, v diskoteki Ž. kot varnostnik in ne kot gost. Sam je sicer trdil in izpovedal, da ni bil nikoli varnostnik, ne za drugega toženca, ne za koga drugega, vendar vsi ostali izvedeni dokazi potrjujejo nasprotno. Tožnik in zaslišane priče so skladno izpovedale, da so ga videle tako v Ž. kot v drugih lokalih delovati kot varnostnika. Življenjsko prepričljivo in logično je, da so na njegovo vlogo sklepali na podlagi njegovega obnašanja in videza. Tožnik je povedal, da je o vlogi drugega toženca kot varnostnika sklepal na podlagi tega, da ga je že videl v različnih lokalih opravljati funkcijo varnostnika, da je bil oblečen v temnih oblačilih, značilnih za varnostnike, in da se je obnašal kot varnostnik. Tudi A. A. je o vlogi varnostnika sklepal na podlagi obnašanja drugega toženca in dejstva, da ga je v takšni vlogi videval tudi po drugih lokalih. Podobno je izpovedal tudi B. B. in sicer, da je drugi toženec v diskoteki izstopal že po pojavi in obnašanju; delal je red. Pred relevantnim večerom je bil že opozorjen, da je to varnostnik „Y“, ki se naj ga pazi. Tudi priča S. B. je izpovedal, da je drugega toženca kot varnostnika videval v različnih lokalih, nikoli kot le gosta lokala. Videl ga je v črni majici, oprijeti, z oznakami na obeh rokavih in z manjšim grbom na sprednji strani. Čeprav je večkrat je na koncertih spremljal nastopajoče iz zgornjega nadstropja dol, drugi toženec ni dajal videza osebnega varnostnika pevke, ki je tisti večer nastopala v Ž. Celo direktor prvega toženca, ki je sicer zanikal kakršnokoli poslovno povezavo z drugim tožencem, je povedal, da ga je videval v drugih lokalih, da je imel pristne odnose z naročniki (organizatorji in lastniki) in da je poznal problematične goste.

16. Pritožbeno sodišče je nadalje ugotavljalo ali izvedeni dokazi omogočajo zaključek, da je bil drugi toženec tistega večera v Ž. kot varnostnik prvega toženca oziroma ali je deloval v interesu prvega toženca.

17. Zakoniti zastopnik prvega toženca je izpovedal, da drugi toženec, ki ga sicer pozna, pri njih ni bil nikoli zaposlen niti za njih ni delal po pogodbi. Z diskoteko Ž. so imeli sklenjeno pogodbo o varovanju (stalno) za enega varnostnika, po potrebi pa so jih zagotovili več, če bi bilo na dogodku več ljudi. Naročilo za dodatno varovanje so navadno prejeli po SMS sporočilu ali po telefonu, na tak način so poleg varnostnika na vratih zagotavljali tudi varnostnika za varovanje notranjih prostorov, za tisti večer pa dodatno varovanje ni bilo naročeno.

18. Prvi tožnik in priče so v bistvenem povedali, da so sklepali, da je drugi toženec delal za prvega toženca zlasti zato, ker je bil na vratih varnostnik B., d.o.o. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so take izpovedbe „na trhlih nogah“, očitno zato, ker nobena priča ni z gotovostjo trdila, da je drugi toženec delal za prvega toženca. Pritožbeno sodišče se s tako vrednostno oceno dokazov ne strinja. Od prič ni mogoče pričakovati, da bodo neposredno dokazale obstoj poslovnega razmerja med tožencema, njihovo sklepanje o siceršnji njuni povezavi pa je izkustveno logično in prepričljivo, poleg tega pa se ujema z ostalimi dokazi. Ni sporno, da je potekal kritičnega večera v diskoteki Ž. koncert, katerega se je udeležilo večje število ljudi (4), zato ni verjetno, da bi bila prireditev varovana samo z enim varnostnikom na vratih, ki je bil nesporno varnostnik prvega toženca. Pritožbeno sodišče zato verjame pričam, ki so vse potrdile, da so bili varnostniki tudi v notranjih prostorih, ne verjame pa, da je prvi toženec sodeloval pri varovanju prireditve le z enim varnostnikom, tistim na vratih oziroma tistim, za katerega je imel sklenjeno pogodbo (stalno). Da skoraj ni možno, da bi isto prireditev varovale različne varnostne službe (v konkretnem primeru, da bi bili v notranjih prostorih drugi varnostniki) je povedal sam direktor prvega toženca, ki je ocenil verjetnost, da pride do tega na 1%. Ob ugotovljenem dejstvu, da je drugi toženec opravljal naloge varnostnika in ob zanemarljivi možnosti, da prireditve ne bi tudi v notranjih prostorih varovali varnostniki prvega toženca, šteje pritožbeno sodišče dejstvo, da je drugi toženec v času škodnega dogodka kot varnostnik deloval v interesu prvega toženca, za dokazano z dovolj visoko stopnjo materialne resnice (vsaj s pretežno verjetnostjo), da ga je mogoče povzeti v dejansko podlago sodbe. Navedeno pomeni, da je podana situacija, ki jo ureja 147. člen Obligacijskega zakonika (OZ).

19. Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, razen če dokaže, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba (prvi odstavek 147. člen OZ). Po prej povedanem je odškodninska odgovornost prvega toženca (ob odsotnosti trditev, da je delavec ravnal tako, kot je bilo treba) podana. Škoda je tožniku nastala zaradi nedopustnega ravnanja drugega toženca, med tem ravnanjem in nastalo škoda pa je podana tudi vzročna zveza.

20. Prvi odstavek 186. člena OZ določa, da kadar škodo povzroči več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Sodišče prve stopnje je v postopku III P 714/2010 ugotovilo, da je za tožniku nastalo škodo odgovorna družba P., d.o.o (5), v predmetnem postopku pa je ugotovilo še odgovornost prvega toženca. Obe odgovorni osebi tako za nastalo škodo odgovarjata solidarno; tožnik namreč ne more zahtevati plačila polne odškodnine od obeh, saj bi to pomenilo neupravičeno obogatitev na njegovi strani. Prvi toženec tako za nastalo škodo odgovarja solidarno z družbo P., d.o.o., a le do višine odškodnine, ki je ugotovljena v tem postopku (6).

21. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo obstoj odškodninske odgovornosti prvega toženca, je moralo preveriti ali je še vedno podana tudi odškodninska odgovornost drugega toženca. Drugi odstavek 147. člena OZ namreč določa, da lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma. Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki se ji pridružuje tudi pritožbeno sodišče, drugemu tožencu ni mogoče očitati naklepa, saj ni dokazano, da je vedel za posledico in jo kljub temu hotel. Po stališču sodišča prve stopnje, kateremu se pridružuje višje sodišče, se lahko drugemu tožencu očita kvečjemu huda malomarnost. Drugi toženec zato v konkretnem primeru za nastalo škodo v razmerju do tretje osebe ne more odgovarjati neposredno hkrati s prvim tožencem. Bistvo odgovornosti delodajalca po 147. členu OZ je ravno v tem, da delodajalec odgovarja na mestu delavca, slednji pa neposredno le, če je škodo povzročil namenoma.

22. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku prvega tožnika do prvega toženca, zavrnilo pa zahtevek drugega toženca v razmerju do drugega toženca.

O višini odškodnine

23. Prvi tožnik se v pritožbi pavšalno sklicuje na sodno prakso v podobnih primerih (ki jih ne navede) in trdi, da je dosojena odškodnina bistveno prenizka. Trdi, da je utrpel katastrofalne posledice in sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo razlogov za določitev višine. Take pritožbene navedbe niso utemeljene.

24. Prvi toženec v postopku na prvi stopnji sprva konkretiziranih trditev glede obsega nastale škode in višine zahtevka ni podal. Šele v pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2012 je podal pripombe na izdelano izvedeniško mnenje, in sicer da je imel tožnik težave s sluhom že pred samim dogodkom in da sedanje težave s sluhom niso posledica konkretnega škodnega dogodka. Trdil je tudi, da je imel tožnik že pred škodnim dogodkom poškodbo glave, zaradi katere je utrpel pretres možganov, zato tudi ta poškodba vpliva na današnje stanje tožnika in da ne ne drži, da tožnik ni več sposoben za nadaljnje delo. Do predmetnih ugovorov prvega toženca se je sodišče prve stopnje že opredelilo v izpodbijani sodbi (str. 15), kjer je pravilno opozorilo, da prvotožena stranka ni predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje se je zato upravičeno lahko oprlo na izvedeniško mnenje in ga sprejelo kot strokovnega, objektivnega ter jasnega, ugovore prvega toženca pa zavrnilo. Zahtevku na povrnitev premoženjske škode pa prvi toženec nikoli ni oporekal. 25. Na podlagi izvedenskega mnenja in drugih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 6.000,00 EUR (namesto zahtevanih 15.000,00 EUR), 2.000,00 EUR iz naslova strahu (namesto zahtevanih 10.000,00) ter 15.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (namesto zahtevanih 60.000,00 EUR).

26. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil prvi tožnik hospitaliziran tri tedne, od tega je bil dva tedna v umetni komi zaradi vzdrževanja nizkega znotrajlobanjskega pritiska. Med umetno komo je prišlo do zapleta pri vstavljanju centralnega kanala v veno pod ključnico, ki je vodilo do pnevmotoraksa. Po prebuditvi iz kome je dobro okreval, kmalu je postal samostojno pokreten. Prestal je eno slikanje vratne hrbtenice, eno slikanje glave in 25 slikanj prsnega koša, ob vsakem je bil deležen srednje velike doze sevanja, posledic ni bilo. Ostale nevšečnosti so bile odvzemi krvi, odstranjevanje šivov, fizikalna terapija in obiski pri specialistih). Sodišče utemeljeno ni sledilo izvedenskemu mnenju glede obstoja primarnega strahu, saj je sam prvi tožnik povedal, da ga ni utrpel. Trajna posledica je skoraj v celoti odsoten sluh na desnem ušesu, ki na življenjsko aktivnost prvega tožnika vpliva v manjši meri in sicer je omejen pri delu, poslušanju glasbe, televizije in socialnih stikih, v manjši meri pa pri športu in udeležbi pri prometu.

27. Sodišče prve stopnje prepričljivo navedlo, v katerem delu je sledilo izvedenskemu mnenju in v katerem ne ter zakaj, zato je pritožbeni očitek, da se sodbe ne da preizkusiti, neutemeljen. Glede na obstoječo sodno prakso je dosojena odškodnina primerljiva z odškodninami v podobnih primerih (7), zaradi česar je (že tako pavšalna) pritožba tožnika v tem delu neutemeljena. Pritožbeno sodišče zato meni, da je dosojena višina odškodnine 23.000,00 EUR primerna.

28. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo tudi 125,09 EUR premoženjske škode, zavrnilo pa zahtevek na plačilo 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Pritožbeno sodišče se pridružuje argumentaciji sodišča prve stopnje, da ta del zahtevek ni bil specificiran in preverljiv, zaradi česar je utemeljeno zavrnjen.

29. Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbo prvega tožnika glede višine prisojene odškodnine zavrnilo in potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prva stopnje (3. in 4. točka) zoper drugega toženca in ustrezen (kolikor mu ni bilo ugodeno) zavrnilni del sodbe zoper prvega toženca (del 5. točke izreka).

O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje

30. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala od pritožbenega sodišča, da odloči tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je o stroških celotnega postopka (na prvi in drugi stopnji) odločilo po načelu končnega uspeha pravdnih strank (154. člen ZPP).

31. Ker v obravnavanem sporu obstaja med tožniki (navadnimi sosporniki) precejšnja razlika med njihovimi deleži (8) pri spornem predmetu, je uporabilo tudi določbo drugega odstavka 161. člena ZPP, ki določa, da v takem primeru sosporniki ne krijejo stroškov po enakih delih (prvi odstavek 161. člena ZPP), ampak določi sodišče po tem sorazmerju, kolikšen del stroškov krije vsak izmed sospornikov. V spornem predmetu so bili deleži tožnikov naslednji: prvi tožnik 81,34%, ostala tožnika pa vsak po 9,33%.

32. Tožniki so v razmerju do drugega toženca v celoti propadli (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato mu morajo po prej navedenem ključu povrniti ustrezen del stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je za izračun uporabilo odmero potrebnih stroškov, ki jo je že opravilo sodišče prve stopnje in je pritožbeno neizpodbijana. Drugemu tožencu je bilo priznanih 3.289,20 EUR stroškov, ki jih morajo povrniti tožniki v naslednjih zneskih: prvi tožnik 2.675,43 EUR, drugi tožnik 306,88 EUR in tretja tožnica 306,88 EUR.

33. V razmerju do prvega toženca pa je prvi tožnik delno uspel, ostala tožnika pa sta v celoti propadla. Prvi tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je bil v obravnavanem primeru poleg višine odškodnine sporen tudi temelj odškodninske odgovornosti obeh tožencev, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati. Za ugotovitev temelja odgovornosti je bil izpeljan obširen dokazni postopek in celo pritožbena obravnava. Podani so torej pogoji za ločeno obravnavanje uspeha prvega tožnika do prvega toženca po temelju in po višini. Prvi tožnik je po višini v razmerju do prvega toženca uspel s 26,54% svojega zahtevka (23.125,09 EUR od 87.125,09 EUR) po temelju pa 100%, zato je njegov skupen uspeh v razmerju do prvega toženca 63,27%.

34. Stroški tožnikov za postopek pred sodiščem prve stopnje znašajo po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje 5.071,60 EUR. Glede na prej ugotovljene deleže tožnikov pri spornem predmetu (9), na prvega tožnika odpade 4.125,24 EUR stroškov (81,34%), na ostala tožnika (če bi uspela z zahtevkom) pa 2 X 473,18 EUR.

35. Glede na 63,27% uspeh prvega tožnika v razmerju do prvega toženca je posledično uspeh prvega toženca v razmerju do prvega tožnika 36,73%, v razmerju do ostalih dveh tožnikov pa je prvi tožnik v celoti uspel. Prvemu tožencu je bilo za postopek na prvi stopnji priznanih 2.703,00 EUR stroškov, od tega zneska upoštevaje vrednost spornega predmeta odpade na zahtevek prvega tožnika 2.198,62 EUR (81,34%), na zahtevka ostalih tožnikov pa 2 X 252,19 EUR (10). Povedano drugače, drugi tožnik in tretja tožnica, ki sta v razmerju do prvega toženca propadla, mu morata povrniti vsak 9,33% njegovih stroškov. Drugačen je položaj prvega tožnika, ki je v razmerju do prvega toženca delno uspel. Glede na 63,27% uspeh (s svojim delom zahtevka) prvega tožnika mu mora prvi toženec povrniti ustrezen del njegovega deleža stroškov, to je 63,27% od 4.125,24 EUR, kar znaša 2.610,00 EUR. Delen uspeh prvega toženca v razmerju do prvega tožnika pa pomeni, da mu mora prvi tožniki povrniti 36,73% od deleža njegovih pravdnih stroškov, ki odpadejo na prvega tožnika (2.198,62 EUR), kar znaša 807,55 EUR. Po pobotu mora prvi toženec prvemu tožniku povrniti 1.802,45 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka

36. Drugi toženec je s pritožbo v celoti uspel, zato mu morajo tožniki povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Priglasil je 1.176,00 EUR stroškov za odgovor na pritožbo, nagrado za postopek pred sodiščem 2. stopnje (tar. št. 3210) v višini 1.177,60 EUR, nagrado za narok pred sodiščem 2. stopnje (tar. št. 3212) v višini 883,20 EUR, pavšalne stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, potne stroške na relaciji Kranj-Ljubljana za pristop na pritožbeno obravnavo v znesku 20,35 EUR (55 km x 0,37 EUR/km), ter 22% DDV na odvetniške storitve. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo glede na vrednost zahtevka, ki je bil pritožbeno izpodbijan (23.125,09 EUR) in drugemu tožencu priznalo 712,00 EUR nagrade za pravno sredstvo (tar. št. 3210), 534,00 EUR nagrade za narok (tar. št. 3212), 20 EUR pavšalnih stroškov (tar. št. 6002), kilometrino in 22% DDV (tar. št. 6007), kar skupaj znaša 1.569,47 EUR, kar mu mora v celoti povrniti prvi tožnik. Stroški odgovora na pritožbo niso priznani, ker niso bili potrebni (155. člen ZPP).

37. Prvi tožnik je s pritožbo v razmerju do prvega toženca delno uspel (63,27%), drugi tožnik in tretja toženka pa sta v celoti propadla tudi v razmerju do prvega toženca. Za odločitev o pritožbenih stroških v razmerju med tožniki in prvim tožencem je pritožbeno sodišče uporabilo isto metodologijo kot je opisano zgoraj. Najprej je ugotovilo višino priglašenih stroškov skupno za vse tri tožnike. Priglasili so 1.176,00 EUR stroškov za pritožbo (tar. št. 3210), za sosporništvo 706,60EUR (tar. št. 1200), 2 X 20 EUR po tar. št. 6000 in 6002, za pritožbeno obravnavo 1.176,60 EUR, pavšalne stroške 20,00 EUR in 22% DDV. Tudi o teh stroških je pritožbeno sodišče odločalo upoštevaje vrednost izpodbijanega dela zahtevka (82.000,00 EUR) in tožnikom priznalo skupaj 3.423,80 EUR (za pritožbo, za sosporništvo, za narok 883,20 EUR in 2 X po 20 EUR, vse povečano za 22% DDV).

38. Stroške prvega toženca je pritožbeno sodišče odmerilo na 1.126,30 EUR, kar predstavlja nagrado za pritožbeno obravnavo po tar. št. 3212 v višini 883,20 EUR, 2 X 20 EUR po tar. št. 6000 in 6002, povečano za 22% DDV. Delež prvega tožnika v (izpodbijanem) spornem predmetu je 75,60%, ostalih tožnikov pa vsakega po 12,20%, zato morata drugi tožnik in tretja tožnica, ki sta s pritožbo v razmerju do prvega toženca celoti propadla, le temu povrniti vsak po 137,41 EUR.

39. Drugačen pa je položaj v razmerju prvega tožnika do prvega toženca, ker je prvi do drugega uspel s 63,27%, drugi do prvega pa 36,73%. Skupni priznani stroški tožnikov so 3.423,80 EUR, na prvega tožnika odpade 75,60% stroškov, torej 2.588,40 EUR, z upoštevanjem uspeha je prvi tožnik upravičen do povrnitve 1.637,68 EUR stroškov. Ker pa mora tudi prvi tožnik prvemu tožencu povrniti sorazmeren del stroškov (75,60% od 1.126,30 EUR = 851,48 EUR), kar znaša 312,57 EUR (36,73% od 851,48 EUR), pomeni, da mora po pobotu prvi toženec prvemu tožniku povrniti 1.325,31 EUR stroškov pritožbenega postopka.

(1) Prim. II Ips II Ips 1058/2007, II Ips 458/2008 in druge.

(2) Dokaz z zaslišanjem predstavnika drugo tožene stranke je bil pravočasno predlagan. D. V. se v začetku narokov udeleževal kot „javnost“, ker v sodnem registru ni bil vpisan kot zakoniti zastopnik, ni pa bil predlagan za zaslišanje kot priča. Kot direktor je bil vpisan šele 17.3.2011. (3) Jadek Pensa D. Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 837. (4) Po trditvah tožnika 2000, po izpovedbah 500-600. (5) Tožba je bila vložena tudi zoper P., d.o.o., kot organizatorja prireditve. Ker ni odgovorila na tožbo, je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu izločilo v poseben spis (P 714/2010-III), v katerem je izdalo zamudno sodbo, ki je pravnomočna.

(6) V postopku P 71472010-III prisojena odškodnina prvemu tožniku za nematerialno škodo znaša 52.000,00 EUR.

(7) Prim. odločbe VSRS II Ips 1092/2008, II Ips 403/2006, II Ips 508/2002, II Ips 70/2003, pri čemer pritožbeno sodišče opozarja, da so primeri primerljivi v posledicah prestanega strahu in zmanjšanja življenjske aktivnosti, medtem ko je tožnik v obravnavanem primeru doživel hujše telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kar opravičuje določitev višje odškodnine.

(8) Terjatev prvega tožnika je 87.125,09 EUR, drugega tožnika 10.000,00 EUR in tretje tožnice 10.000,00 EUR, skupna vrednost spornega predmeta torej 107.125,09 EUR.

(9) Ni razloga, da se ne bi določba 161. člena ZPP uporabila tudi, ko so sosporniki upravičeni do povrnitve stroškov.

(10) Tako bi morali tožniki povrniti stroške prvemu tožencu, če bi le ta v celoti uspel proti vsem tožnikom.