Jedro

Pritožbeno sodišče se tudi v ponovljenem postopku strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pomanjkanje podrobnejše določitve trase služnostne poti v Pogodbi ne pomeni, da je bila dogovorjena služnost v neomejenem obsegu. Bistveno je tako ugotavljanje namena in volje strank ob sklepanju pravnega posla z upoštevanjem pravil služnostnega prava, po katerih se služnost ustanavlja in izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služečo nepremičnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom v I. (neizpodbijani) točki izreka dovolilo spremembo tožbe, v II. točki pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala opustitev poseganja v njeno služnostno pravico vožnje in pešpoti, ki obstoji v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 1, k. o. X, ki je v solasti tožnice v breme nepremičnine parc. št. 2, k. o. X, ki je v solasti toženke. Zahtevala je tudi opustitev postavljanja ovir na obstoječi dovozni poti na parc. št. 2, k. o. X in izročitev 10 pristopnih kartic za odpiranje zapornice, ki preprečuje dostop tožnice po trasi iz D. ulice, ali pa odstranitev zapornice na tej dovozni poti. Tožnici je na račun toženke naložilo še plačilo pravdnih stroškov v višini 231,24 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Vztraja pri trditvah, da so njeni zaposleni za dostop do poslovnih prostorov uporabljali oba dovoza, in sicer tako tistega iz V. ceste, po nakupu novih poslovnih prostorov pa tudi tistega iz D. ulice. Meni, da ni pomembno zgolj posestno stanje v času ustanovitve služnosti, ampak tudi kasnejše, dejansko izvrševanje služnosti. Sodišče bi v ta namen moralo zaslišati gospoda A. A., ki je bil v kritičnem času zaposlen pri družbi M., d. d., ki bi pojasnil obseg financiranja zapornice na sporni poti. V tem delu sodišču očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. S sklicevanjem na izpovedbo priče B. B. uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da je slednja (skupaj s številnimi drugimi pričami) potrdila, da se je dostop po D. cesti izvajal po potrebi, tako pred kot tudi po postavitvi zapornic. Da je bil uvoz z D. ceste mogoče že leta 1988, je razvidno tudi iz ortofoto posnetka, ki ga sodišče ni upoštevalo. Nadalje je spregledalo, da tožnica za nemoten prehod skozi zapornice na D. cesto plačuje tudi tretjino stroškov zimske službe. Da služnost nesporno obstoji, izhaja tudi iz zemljiške knjige, kjer je slednja ustanovljena na celotni nepremičnini. Služnost je toženka pričela omejevati zgolj zato, ker tožnica ni želela plačati vstopnih kartic in ne zato, ker bi bila kakorkoli omejena pri izvrševanju svoje lastninske pravice. Tudi sicer je dostop po sporni poti mogoče že sedaj (razen popoldne), zato ni videti razumnega razloga, da dostop ni mogoče preko celotnega dneva. Ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni ter podano nasprotje z vsebino listin, zapisnikov in prepisov zvočnih posnetkov, uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku dovolj natančno raziskalo dejanske okoliščine konkretnega primera. O teh je v izpodbijani sodbi navedlo jasne, izčrpne in razumljive razloge. S posplošenim očitkom o njihovi domnevni protislovnosti in protispisnosti tožnica ne more uspeti. Sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti in tudi vsebina izvedenih dokazov je v njej korektno povzeta, zato nista podani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na kateri meri pritožba.

6. V konkretnem primeru tožnica zahteva varstvo služnostne pravice, ki jo je pridobila na podlagi Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem in o uporabi posameznih delov skupnih naprav in stavb in zemljišč iz leta 1994 (priloga B2, v nadaljevanju Pogodba). Toženka namreč tožnici priznava zgolj pravico do dostopa po poti iz smeri V. ulice, ki delno poteka po zemljišču parc. št. 1, k. o. X, na katerem imata pravico vožnje in pešpoti obe pravdni stranki in delno po zemljišču toženke (parc. št. 2, k. o. X) do poslovnih stavb pravdnih strank, ne pa tudi po dostopu iz smeri D. ulice.

7. Pritožbeno sodišče se tudi v ponovljenem postopku strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pomanjkanje podrobnejše določitve trase služnostne poti v Pogodbi ne pomeni, da je bila dogovorjena služnost v neomejenem obsegu. Bistveno je tako ugotavljanje namena in volje strank ob sklepanju pravnega posla z upoštevanjem pravil služnostnega prava, po katerih se služnost ustanavlja in izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služečo nepremičnino (prvi odstavek 219. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Sodišče je obseg in način s Pogodbo dogovorjenega dostopa do gospodujoče nepremičnine ugotovilo na podlagi dokazne ocene v postopku zaslišanih prič. Tudi priče, predlagane s strani tožnice, so potrdile, da se je do poslovnih prostorov v času sklenitve Pogodbe in tudi kasneje prihajalo zgolj iz V. Dostop po D. ulici je namreč postal aktualen šele kasneje, in sicer z nakupom novih poslovnih prostorov. Da se ta prehod ni uporabljal redno, temveč zgolj za posebne namene in potrebe intervencij, je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja prič C. C., D. D., E. E. in F. F. Tudi po stališču pritožbenega sodišča njihove izpovedbe niso v nasprotju z izjavo priče G. G., ki je sicer povedala, da je za dovoz z avtom obstajala pot, vendar je bila večino časa zaprta z intervencijskimi vrati. Ob tem je sodišče v ponovljenem postopku izčrpno ocenilo izjavo navedene priče in se do posameznih izpovedb tudi kritično opredelilo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki trdijo nasprotno. Enako velja za izpovedbo priče B. B., ki je potrdila, da je dovoz iz D. ulice sicer obstajal, a je bil „pod ključem“ zaradi nenehnih kraj. Tudi na podlagi izpovedbe navedene priče je tako sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je sporni dovoz uporabljal zgolj občasno in ne kot izvrševanje služnosti vožnje, kar je v postopku skušala dokazati tožnica. Zaradi navedenega ni pomembno, kdo je bil glavni pobudnik za postavitev zapornice in kakšni so bili dogovori družbe M., d. d. glede njihovega financiranja. Dokazni predlog za zaslišanje priče A. A. je sodišče prve stopnje zato pravilno zavrnilo kot nepotrebnega. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more spremeniti niti ortofoto posnetek spornega območja, saj iz njega ni razvidno dejansko izvrševanje služnosti, dejstvo, da je do poslovnih prostorov moč priti tudi po D. ulici, pa med strankama nikoli ni bil sporno.

8. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških tožnika temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).