Jedro

Za pridobitev lokacijskega dovoljenja za nadzidavo objekta, v katerem so poslovni prostori v etažni lastnini, mora investitor predložiti dokaz o pravici razpolaganja z objektom, kar pomeni, da mora predložiti vsaj soglasje vseh etažnih lastnikov, da se z nadzidavo strinjajo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. ... z dne ...

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je dne 26.6.1991 izdal lokacijsko dovoljenje, s katerim je investitorju dovolil nadzidavo upravno servisnega objekta za eno etažo. V pritožbi zoper lokacijsko dovoljenje je tožnica, katere stanovanjska hiša je oddaljena od investitorjevega objekta povprečno 18 m, navajala, da k dovoljenju ni priloženo soglasje sanitarne inšpekcije. Treba bi bilo zahtevati novo soglasje. Njena hiša je oddaljena od investitorjeve okrog 16 ne pa 18 m. Le v poletnih mesecih objekt investitorja tožnici ne zastira sonca. Njena stanovanjska hiša bo torej preveč osenčena. Tožnico pa tudi moti premajhno število parkirnih prostorov, ki ne zadošča za veliko število avtomobilov, ki parkirajo tudi na njenem zemljišču. Predvsem tovorna vozila povzročajo neznosen hrup.

Tožena stranka je pritožbo zavrnila in je v utemeljitvi izpodbijane odločbe navedla, da je bilo lokacijsko dovoljenje izdano na podlagi 82. in 85. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor v zvezi z 22. in 23. členom zakona o urbanističnem planiranju. Za lokacijo so dani vsi pogoji, ki jih določa zakon o urbanističnem planiranju. Lokacijsko dovoljenje je v skladu z noveliranim zazidalnim načrtom za območje zazidalnih otokov ŠP 4 in ŠP 5, ki je v tem delu v skladu z družbenim planom občine Ljubljana Šiška. V 6. in 11. členu pravilnika za izvajanje zazidalnega načrta so navedeni pogoji za gradnjo. K lokacijskemu dovoljenju so priložena vsa potrebna soglasja. Izdelano je bilo novo strokovno mnenje o osenčenju tožničine hiše, ki ugotavlja, da so osenčenja minimalna. Ugovori v zvezi s parkiranjem niso predmet lokacijskega postopka.

V tožbi je tožnica predlagala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navajala je, da investitor ni izkazal, da razpolaga z zemljiščem oziroma z objektom, ki bi naj bil nadzidan. Večina stavbe je v lasti drugih oseb, ker je investitor dele objekta prodal s prodajnimi pogodbami. Ker zemljiškoknjižni vpisi še niso izvedeni, je investitor izkazal pravico razpolaganja z neresničnimi listinami. Investitor torej ne izpolnjuje pogoja po 53. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ker ne razpolaga z zemljiščem. Tožena stranka je tudi kršila materialno pravo, ker za lokacijsko dovoljenje ni pravne podlage po predpisih, ki jih navaja v odločbi. Najprej tožena stranka ugotavlja skladnost lokacijskega dovoljenja z noveliranim zazidalnim načrtom, nato pa se sklicuje na pravilnik za izvajanje zazidalnega načrta. Pravilnik po odloku o noveliranem zazidalnem načrtu ni sestavni del zazidalnega načrta. Pravilnik ni bil objavljen in ne more biti podlaga za odločanje. V 8. členu zakona o urbanističnem planiranju so določene sestavine zazidalnega načrta. Tožena stranka je odgovorila na tožbo in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Prizadeta stranka - investitor je navajal, da razpolaga z nepremičnino, ker je pri parc. št. 440/5, ki je pripisana v vl. št. 2483 k.o. ..., ki je družbena lastnina, vpisana pravica uporabe na njegovo ime. Zazidalni načrt za zazidalne otoke ŠP 4 in ŠP 5 je v skladu z družbenim planom občine Ljubljana Šiška za obdobje 1986 do 1990. Izpodbijani upravni akt torej ima pravno podlago.

Tožba je utemeljena.

V izpodbijani odločbi, ki je izdana na podlagi 82. člena in 85. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 15/89 in Uradni list RS, št. 26/90) tožena stranka ugotavlja, da so za izdajo izpodbijanega lokacijskega dovoljenja podani vsi pogoji, ki jih določa zakon o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72 in 8/78) med drugimi tudi dokazilo, da ima investitor pravico razpolaganja z zemljiščem, na katerem gradi. Iz podatkov v spisih izhaja, da je lokacijsko dovoljenje izdano za nadzidavo poslovne stavbe, ki naj bi bila potrditvah tožeče stranke zgrajena za trg in so zato posamezni poslovni prostori v navedeni stavbi v etažni lastnini oseb, ki so te poslovne prostore od investitorjev kupile (kot n. pr. Obrtne zadruge prevoz, katere kupoprodajno pogodbo je tožeča stranka kot dokaz svoji trditvi priložila k tožbi). Ker ni sporno, da gre v tem primeru za nadzidavo stavbe, za katero je potrebno lokacijsko dovoljenje, bi moral investitor predložiti dokaz o pravici razpolaganja z objektom, ki ga namerava nadzidati. Samo z zemljiškoknjižnim izpiskom o pravici uporabe na stavbnem zemljišču ni izkazana tudi pravica razpolaganja z objektom. Če je res, kar trdi tožeča stranka, da je navedeni objekt last več etažnih lastnikov, bi investitor moral predložiti vsaj soglasje vseh etažnih lastnikov, da se z nadzidavo strinjajo. Šele s tem bi bil dokazan bistveni zakoniti pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja, to je investitorjeva pravica, da z nadzidavo poseže v skupni del stavbe. Če bi bilo investitorju izdano dovoljenje brez takega dokazila, bi bilo dovoljenje nezakonito. Tožbenega ugovora, ki se nanaša na pravilnik za izvajanje zazidalnega načrta in na katerega pogoje se tožena stranka v izpodbijani odločbi izrecno sklicuje, pa sodišče v upravnem sporu ni moglo preveriti. Po 8. členu zakona o urbanističnem planiranju je pravilnik za izvajanja zazidalnega načrta, tehnični del zazidalnega načrta. To pomeni, da bi moral biti ta sprejet istočasno z zazidalnim načrtom, ki je v tem primeru podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja. Iz spisov ni razvidno, da bi bil navedeni akt objavljen, pa tudi k spisom ta akt ni priložen. Ker je to vprašanje sporno, ga bo moral upravni organ v ponovnem postopku razčistiti in kolikor ta del (tehnični) zazidalnega načrta ni bil objavljen, bo moral vsaj preveriti ali je bil sprejet skupaj z zazidalnim načrtom. Sodišče se tudi ne strinja z odgovorom tožene stranke na pritožbeno navedbo v izpodbijani odločbi, glede vprašanja nezadostnih parkirnih mest, češ da ni stvar tega lokacijskega dovoljenja, kje vse uporabniki stavb na tem območju parkirajo, ampak je to stvar organov, ki skrbe za javni red. Ta trditev bi pravno vzdržala, kolikor pogoj parkirnih prostorov ne bi bil posebej opredeljen že v lokacijski dokumentaciji. Ker pa iz podatkov spisa izhaja, da gre v tem primeru za lokacijski pogoj naveden v lokacijski dokumentaciji, bi ga moral upravni organ upoštevati pri izdaji lokacijskega dovoljenja.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba nezakonita, tožba pa utemeljena, jo je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94), odpravilo.