Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik za vtoževani zahtevek ni aktivno (stvarno) legitimiran, je iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, materialnopravno pravilna. Podlago ima v neprerekani (in tudi sicer dokazani) trditvi toženke, da je tožnik na svojem solastnem deležu nepremičnine, ki jo sicer uporablja toženka, v korist svojega sina A. A. vknjižil užitek s pravico do oddajanja tega deleža v najem.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnik, ki je solastnik nepremičnine z ID znakom 000 do 1/2, od toženke, ki je solastnica iste nepremičnine do 1/4 in nepremičnino uporablja, s tožbo zahteva plačilo uporabnine za mesece marec, april in maj 2021, v skupnem znesku 1.972,77 EUR.

2.Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da tožnik za vtoževani zahtevek ni aktivno (stvarno) legitimiran, saj je 1. 12. 2020 na svojem solastniškem deležu nepremičnine v korist sina A. A. ustanovil in vknjižil užitek s pravico do oddajanja nepremičnine v najem. Samo slednji bi bil zato upravičen zahtevati plačilo uporabnine.

3.Zoper odločitev se pritožuje tožnik. V bistvenem navaja, da toženka tožniku ni oporekala aktivne legitimacije - ni trdila in dokazovala, da tožnik kot lastnik nima vseh upravičenj (med drugim do posesti, do plodov itd.). Tožnik zato v tej smeri ni mogel podati navedb. Tudi sodišče v tej smeri nobeni od strank ni postavilo nobenega vprašanja. Že po tem, ko je izvedenec opravil svoje delo in je bil postopek zaključen, je ponovno odprlo obravnavo. Sodba je za tožnika presenečenje, saj se je sodišče, kljub odsotnosti navedb o stvarni pravici (vsebini pogodbe o užitku, njenim obsegom, trajanjem, pravicami pogodbenih strank) oprlo na goli zapis v zemljiški knjigi. O tem sodišče strank ni zaslišalo. Trditev o danem užitku s pravico oddajanja nepremičnine je bila v odgovoru na tožbo le navržena in o tem ni bil predlagan noben dokaz. Sodišče je s tem kršilo pravico strank do kontradiktornega postopka in do opredelitve glede relevantnih dejstev. Ugotovitev, da je tožnik svojo polovico hiše v celoti izročil v izključno uživanje sinu, je zmotna in brez trditvene podlage. Odnos med užitkarjem in lastnikom je lahko zelo pester (omejen le na določen del nepremičnine, na souživanje, lastnik lahko ohrani določene pravice). V nadaljevanju navaja, da užitkar nepremičnine nikoli ni mogel oddajati v najem, ker toženka tega ne dovoli. Tožnik se, kljub ustanovljenemu užitku, nikoli ni odpovedal svojim posestnim pravicam. Svoje obveznosti do sina tudi ni mogel izpolniti in mu zagotoviti služnosti užitka in souporabe. Ob nemožnosti izpolnitve so pogodbene obveznosti ex lege prenehale (116. čl. OZ1). Tožnikov sin se je posledično užitku odpovedal in uveljavljanje pravic in vseh zahtevkov za uporabnino zaupal tožniku. Odločitev je samovoljna in odstopa od sodb v več že pravnomočno in nepravnomočno zaključenih zadevah, v katerih je trditvena podlaga toženke enaka. Sodba je tudi zato zanj presenečenje. Priglaša stroške.

4.Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Podaja še razloge, zakaj je zahtevek tudi sicer neutemeljen. Priglaša stroške in predlaga zavrnitev pritožbe.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da gre v tej pravdni zadevi za spor majhne vrednosti (1. odst. 443. čl. ZPP2), saj vtoževani znesek ne presega 2.000 EUR. Po 1. odst. 458. čl. ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

7.Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik za vtoževani zahtevek ni aktivno (stvarno) legitimiran, je iz razlogov, ki jih je v tč. 16, 17 in 18 navedlo že sodišče prve stopnje, materialnopravno pravilna. Podlago ima v neprerekani (in tudi sicer dokazani) trditvi toženke, da je tožnik na svojem solastnem deležu nepremičnine, ki jo sicer uporablja toženka, v korist svojega sina A. A. vknjižil užitek s pravico do oddajanja tega deleža v najem. Drži sicer, da toženka ob tej trditvi ni (pravočasno) podala tudi ugovora aktivne (stvarne) legitimacije, a je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je vprašanje aktivne legitimacije vprašanje materialnega prava oziroma utemeljenosti zahtevka, materialno pravo pa sodišče, če mu to ponujena trditvena podlaga omogoča, uporabi po uradni dolžnosti.3 V konkretnem primeru je trditvena podlaga to omogočala.

8.S tem, ko je sodišče prve stopnje v sodbi, ob upoštevanju določil SPZ, opredelilo in pojasnilo pravno naravo užitka, pravice, ki jih ima užitkar in posledice, ki jih ima ustanovitev užitka na upravičenja, ki jih sicer obsega lastninska pravica, nato pa (tako predstavljeno) materialno pravo uporabilo za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka, ni odločalo mimo trditvene podlage.

9.Tožnik, ko ga je sodišče prve stopnje, ob sklicevanju na odločbo VSRS II Ips 52/2019, seznanilo s svojim materialnopravnim naziranjem, ni zatrjeval (niti dokazoval), da v korist sina ustanovljen užitek njegove lastninske pravice ni omejil tako kot to sicer določa SPZ, niti ni ponudil kakšnih drugih za njegovo aktivno (stvarno) legitimacijo relevantnih navedb (in dokazov).4 Take trditve sicer podaja v pritožbi, a jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. V sporu majhne vrednosti mora namreč tožeča stranka vsa dejstva in dokaze predlagati v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. čl. ZPP), nato pa lahko vsaka stranka vloži še po eno pripravljalno vlogo (2., 3. in 4. odst. 452. čl. ZPP). Dejstev in dokazov, ki jih stranki ne navedeta v navedenih vlogah, sodišče ne upošteva (453. čl. ZPP). V konkretnem primeru pa je bilo tožniku omogočeno, da ponudi navedbe in predlaga dokaze še na zadnjem naroku, a tudi te možnosti ni izkoristil. Svoje pasivnosti zato v pritožbenem postopku ne more sanirati.

10.Tožnik sodišču neutemeljeno očita, da strank o sklenjeni pogodbi o užitku ni zaslišalo. Glede na trditveno podlago, ki je bila sodišču ponujena in ni bila prerekana, to ni bilo potrebno, saj je bila trditev o ustanovitvi užitka ter pravice do oddajanja nepremičnine neprerekana, drugih relevantnih in dovolj konkretiziranih navedb pa pravdni stranki nista dali. S tem, da izvedba dodatnega zaslišanja ni potrebna, je tožnik, kot izhaja iz zapisnika naroka z dne 1. 4. 2025 celo izrecno soglašal in posledično tudi ni uveljavljal morebitne s tem povezane kršitve določb pravdnega postopka (glej 286.b čl. ZPP).

11.V konkretnem primeru tudi o sodbi presenečenja ni mogoče govoriti. Za tako sodbo gre, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala in strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Uporaba takšne pravne norme ima namreč lahko za posledico, da stranki svojih navedb ne moreta dopolniti z dejstvi in ugovori, ki jih po njunem mnenju kot upoštevno narekuje novo, presenetljivo pravno stališče, na katero se je pri odločanju oprlo sodišče. Pri tem ne gre le za varstvo pravice strank do izražanja pravnih naziranj v zvezi z zadevo, temveč tudi za povezavo te pravice s pravico strank, da v postopku navajata dejstva. Varstvo pravice do izjave namreč ne more biti učinkovito, če stranki določenih dejstev, pomembnih z vidika pravne norme, na katero se opre sodišče, ne navedeta v prepričanju, da za odločitev v sporu niso pomembna, pa jima v zvezi s tem ni mogoče očitati opustitve potrebne skrbnosti.5 V obravnavani zadevi ni šlo za tak primer, saj je sodišče prve stopnje ravno z namenom, da stranki seznani s svojim pravnim stališčem, že zaključen postopek ponovno odprlo. Glede na pojasnilo, ki ga je dalo na naroku 1. 4. 2025, odločitev za tožnika ne more predstavljati presenečenja. Poseženo pa ni bilo niti v njegovo pravico do navedbe relevantnih dejstev in do predlaganja dokazov, saj mu je bila, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, taka možnost dana, a je ni izkoristil.

12.Odločitev tudi ni arbitrarna. Za tako sodbo bi šlo, če bi bila ta že na prvi pogled očitno napačna oziroma ne bi bila oprta na razumne pravne argumente in je zato utemeljeno prepričanje stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev - torej povsem samovoljno.6 V obravnavani zadevi temu ni tako, saj je sodišče prve stopnje navedlo dejstva in dokaze, ki jih je upoštevalo ter obrazložilo pravno podlago za svojo odločitev. Zgolj prepričanje stranke, da sodba ni pravilna, arbitrarnosti ne utemeljuje. Enako velja za trditev, da odločitev odstopa od stališč sprejetih v drugih pravdah7 med istima strankama, saj nanje sodišče prve stopnje ni bilo vezano.

13.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

14.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odst. 154. čl. ZPP). Enako velja za stroške, ki so z vložitvijo odgovora na pritožbo nastali toženki, saj ta, glede na vsebino, k odločitvi ni v ničemer prispeval in je bil nepotreben (155. čl. ZPP).

-------------------------------

1Obligacijski zakonik.

2Zakon o pravdnem postopku.

3Glej odločbe VSL Cpg 1003/1994, VSL II Cpg 967/2014, VSL II Cpg 358/2018, VSL II Cp 1933/2020, VSRS III Ips 177/2007

4Glej zapisnik naroka z dne 1. 4. 2025, list. št. 197 in 198.

5Tako US RS v odločbi Up - 765/13 in VS RS v sklepu III Ips 1/2023.

6Glej odločbo USRS Up-1381/08, tč. 8 in tam navedene druge odločbe.

7Tožnik te trditve tudi sicer ne konkretizira (vsaj) z navedbo opravilnih številk zadev in se zato pritožbeno sodišče do navedbe, da je šlo za identične trditve toženke, ne more opredeliti.