Jedro

Za obstoj kaznivega dejanj krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena KZ-1 je dovolj, da priča v kazenskem postopku izjavi po krivem. Oškodovanec je v opisu dejanja dovolj določno označen kot (edini) obdolženec v kazenskem postopku, v katerem naj bi obdolženec krivo izpovedoval. Zato ima status oškodovanca kot tožilca in je upravičen od državnega tožilca, ki je ovadbo zavrgel, prevzeti kazenski pregon.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca C. C. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je iz razloga po drugem odstavku 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtožnico oškodovanca kot tožilca C. C., ki je obdolženima A. A. in B. B. očitala kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena KZ-1, zavrglo. Oškodovancu kot tožilcu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolžencev ter potrebne izdatke in nagrado njunih zagovornikov.

2. Zoper sklep se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovora obdolžencev zavrne, oz. podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pri razlagi pojma oškodovanca kot tožilca izhajalo iz pravilnega izhodišča, da sta za presojo upravičenosti prevzema kazenskega pregona temeljni določbi 60. člena ZKP in 6. alineja 144. člena ZKP. Kazenski pregon za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, lahko potem, ko državni tožilec kazensko ovadbo zavrže, prevzame le tisti, ki ima tudi dejansko lastnost oškodovanca v zvezi s tem kaznivim dejanjem. To pa je tisti, katerega kakšna osebna ali premoženjska pravica je neposredno prekršena ali ogrožena.

5. Pravilni so tudi nadaljnji razlogi izpodbijanega sklepa, da je tudi v primerih kaznivih dejanj, katerih zakonski opis individualno določenega oškodovanca ne vsebuje, saj je njihov objekt varstva kakšna druga dobrina, možno, da bo z dejanjem lahko prekršena ali ogrožena kakšna osebna ali premoženjska pravica individualno določene osebe. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da je takšne narave tudi zakonski opis kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena KZ-1. Zmoten pa je zaključek, da opis obravnavanih kaznivih dejanj ne vsebuje dovolj določne opredelitve oškodovanca v predstavljenem smislu.

6. Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da sta v opisu obdolžencema očitanih kaznivih dejanj oškodovanec in neposreden vpliv domnevnih krivih izpovedb v kazenskem postopku nanj določno navedena. Zmotna je ocena sodišča prve stopnje, da oškodovanec kot tožilec ni označen kot oškodovanec, saj je ravno z navedbo, da sta obdolženca kot priči krivo izpovedala "v kazenskem postopku, ki se je zoper C. C. pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vodil pod opr. št. V K 34715/2013", logično in nezamenljivo slednji opredeljen kot (morebitni) oškodovanec. Sklepanje prvostopenjskega sodišča, da bi moral opis obravnavanih kaznivih dejanj vsebovati tudi konkretizirane navedbe o tem, kakšna škoda mu je zaradi obdolžencema očitanih ravnanj nastala ter o tem, v čem se kaže kršitev ali ogrozitev njegovih osebnostnih ali premoženjskih pravic, pa spričo narave kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena KZ-1 presega zahteve določb ZKP o ustrezni konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja in opredelitve (neposrednega) oškodovanca. Ker je za obstoj očitanega kaznivega dejanja dovolj že, če priča v kazenskem postopku izpove po krivem, je z opisom vsebine neresničnih navedb obdolžencev v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 34715/2013 zoper oškodovanca kot tožilca določbam ZKP zadoščeno. Opredelitev oškodovanca temelji na vzročni zvezi med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo kakšne pravice, ki se v kazenskem postopku v razmerju do obdolženca izraža z (ne)upravičeno obsodbo. Sodna praksa, na katero se je pri obravnavi vprašanja opredelitve oškodovanca kot tožilca v tč. 7 oprlo prvostopenjsko sodišče, oceni pritožbenega sodišča ne nasprotuje. Ta je isto dilemo obravnavala glede drugih kaznivih dejanj (ponarejanje listin; proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje; zbujanje narodnostnega rasnega ali verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti), zato dejansko stanje po opisih obravnavanemu ni primerljivo.

7. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju ugovora zagovornika obdolženega A. A. in obdolženega B. B. presojati po vsebini, seveda če bo pred tem ugotovilo, da obtožnica oškodovanca kot tožilca ni obremenjena s pomanjkljivostmi iz prvega odstavka 277. člena ZKP, predvsem 1. točke citirane določbe v zvezi z zakonskim znakom "krive izpovedbe". Pritožbeno sodišče torej zadevo vrača v fazo vsebinskega odločanja o ugovorih zoper obtožnico.

8. Pritožnik je utemeljeno uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (tretji odstavek 402. člena ZKP).