Jedro

Tožeča stranka je zahtevka uveljavljala tako, da naj sodišče ugodi podrejenemu zahtevku, če bo spoznalo, da tisti zahtevek, ki je bil uveljavljen pred njim, ni utemeljen. Podana je bila tedaj tako imenovana kumulacija zahtevkov (drugi odstavek 188. člena ZPP). Pri takšni kumulaciji zahtevkov pa gre za samostojne zahtevke, le da jih sodišče sme obravnavati združeno, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji (drugi in tretji odstavek 188. člena ZPP). V takšnih primerih je potrebno dovoljenost revizije presojati posebej glede vsakega spora.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki kot prejšnji imetnici stanovanjske pravice na trosobnem stanovanju v pritličju stanovanjske hiše v V., P., omogočiti nakup drugega primernega stanovanja pod pogoji, ki so določeni v VIII.

poglavju Stanovanjskega zakona. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 133.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 2.9.1996 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sporazuma, ki je bil sklenjen med pravdnima strankama dne 10.12.1980, ni mogoče presojati po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih. Zato je bila tožeča stranka le najemnica in ne imetnica stanovanjske pravice. Hiša, v kateri je imela tožeča stranka stanovanje, je bila predvidena za rušenje. Zato je bilo tožeči stranki stanovanje oddano le v začasno uporabo. Pravno zmotna je zato odločitev sodišča, da mora tožena stranka tožeči stranki omogočiti nakup drugega primernega stanovanja. Med pravdnima strankama je bila nova najemna pogodba sklenjena pred vložitvijo tožbe, v tej pogodbi pa sta se pravdni stranki med drugim tudi dogovorili, da z dnem veljavnosti te nove pogodbe prenehajo veljati vsi prejšnji dogovori. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnjen.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je dne 18.10.1993 vložila tožbo z zahtevkom, da ji je tožena stranka dolžna prodati trosobno stanovanje v pritličju stanovanjske hiše v V., P. V tožbi je označila vrednost spornega predmeta z zneskom 1.106.217,00 SIT. S tem je bila glede tega tožbenega zahtevka zagotovljena pravica do revizije.

Na obravnavi dne 4.5.1995 (list. št. 17 pravdnega spisa) je tožeča stranka postavila še podrejeni tožbeni zahtevek, v katerem je predlagala, naj se toženi stranki v primeru, če primarnemu tožbenemu zahtevku ne bo ugodeno, naloži, da mora tožeči stranki prodati primerno nadomestno stanovanje. Vrednosti spornega predmeta tega novega zahtevka, ki tako kot primarni tožbeni zahtevek ni denarni (40. člen ZPP), tožeča stranka ni navedla.

Na obravnavi dne 2.9.1996 (list. št. 35 pravdnega spisa) je tožeča stranka umaknila tožbo v delu, ki se je nanašal na primarni tožbeni zahtevek (sklenitev prodajne pogodbe), vztrajala pa je pri podrejenem tožbenem zahtevku (prodaja primernega nadomestnega stanovanja).

Sodišči prve in druge stopnje sta zato odločali le o podrejenem tožbenem zahtevku.

Z uveljavljanjem novega zahtevka poleg obstoječega je tožeča stranka tožbo spremenila (1. odstavek 191. člena ZPP). Zahtevka je uveljavljala tako, da naj sodišče ugodi podrejenemu zahtevku, če bo spoznalo, da tisti zahtevek, ki je bil uveljavljen pred njim, ni utemeljen. Podana je bila tedaj tako imenovana kumulacija zahtevkov (drugi odstavek 188. člena ZPP). Pri takšni kumulaciji zahtevkov pa gre za samostojne zahtevke, le da jih sodišče sme obravnavati združeno, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji (drugi in tretji odstavek 188. člena ZPP). Povedano velja tako za začetno, kakor tudi za naknadno kumulacijo, za kar slednje gre v tej zadevi. V takšnih primerih pa je potrebno dovoljenost revizije presojati posebej glede vsakega spora. Kot je bilo že povedano, izpodbija tožena stranka odločitev sodišča druge in prve stopnje v delu, ki se nanaša le na odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku (prodaja primernega nadomestnega stanovanja).

Po drugem odstavku 186. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta in predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedena vrednost je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po drugem in tretjem odstavku tega člena revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega v zakonu določenega zneska. Tožeča stranka bi torej morala navesti vrednost spornega predmeta zdaj obravnavanega zahtevka, česar pa ni storila. Tožena stranka bi sicer lahko zahtevala, da naj tožeča stranka tudi pri podrejenem tožbenem zahtevku navede vrednost tožbenega zahtevka, vendar pa take zahteve tekom postopka ni postavila.

Zaradi takega ravnanja pravdnih strank pri podrejenem tožbenem zahtevku vrednost spornega predmeta ni navedena. Glede tega tožbenega zahtevka si zato pravdni stranki nista zagotovili pravice do revizije. Revizija tožene stranke ni dovoljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).