Jedro

Oškodovanka kot tožilka, sicer dolžnikova žena, obdolžencu zneska ni plačala kot dolžnica iz izvršilnega postopka, temveč kot žena dolžnika podjetnika. Ker je izvršba tekla na nepremičnine dolžnika samostojnega podjetnika, ki za svoje obveznosti sicer odgovarja z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena Zakona o gospodarskih družbah), je izvršba tekla tudi na nepremično premoženje, ki je skupno premoženje zakoncev S. Izvršba, ki je tekla zoper moža oškodovanke kot tožilke, čeprav je obdolženec izvršbo predlagal na nepremičnine zakoncev S., deležu oškodovanke kot tožilke na skupnem premoženju ni grozila, saj sme izvršilni upnik za poplačilo svoje terjatve na premoženje dolžnika poseči šele po razdelitvi skupnega premoženja, ko to postane posebno premoženje posameznega zakonca. Glede na navedeno obdolžencu ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem zakonske znake očitanega kaznivega dejanja izpolnil tudi zoper oškodovanko kot tožilko.

Oškodovanki kot tožilki zato kljub pomotnemu plačilu dolgovanega zneska na račun upnikove družbe in nato še plačila na račun upnika ni mogoče priznati lastnosti subsidiarne tožilke. Čeprav ji je s kaznivim dejanjem nastala škoda, zato še ni imela pravice do prevzema kazenskega pregona zoper obdolženca. Ima pa kot oškodovanka pravico v kazenskem postopku vložiti premoženjskopravni zahtevek po pravilih pravdnega postopka.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17. 1. 2018 obdolženega A. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let in pod nadaljnjim pogojem, da v roku osemnajstih mesecev od pravnomočnosti sodbe subsidiarni tožilki A. C. povrne premoženjskopravni zahtevek v višini 15.498,00 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka subsidiarni tožilki in na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26. 9. 2018 ob obravnavanju pritožbe obsojenčevega zagovornika po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP obtožbo zoper obdolženca zavrnilo, subsidiarno tožilko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter ji na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke prvega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

2. Zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26. 9. 2018 je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP na način iz 6. alineje 144. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 60. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je bil z izpodbijano sodbo kršen zakon.

3. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevo v odgovor poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki je nanjo odgovorila, da je vložena prepozno oziroma podrejeno, da je neutemeljena. Meni, da iz nje ni razbrati namena vrhovnega državnega tožilca in trdi, da je sama s seboj v nasprotju. Navaja, da je oškodovanka kot tožilka denarni znesek nakazala obdolžencu oziroma njegovemu podjetju v imenu svojega moža in po lastni odločitvi, ta znesek pa ni sodil v obseg premoženja, ki sta ga zakonca S. ustvarila v času trajanja njune zakonske zveze. Izpostavlja, da subsidiarna tožilka ni obrazložila, iz kakšnih nagibov je znesek plačala, ker ni nakazala lastnih sredstev, pa ji ne gre status upravičene tožilke. Trdi tudi, da njene premoženjske pravice z nakazilom moževih sredstev niso bile v ničemer kršene. Zatrjuje, da oškodovanka kot tožilka statusa oškodovanke nikoli ni imela, zato tudi ne statusa subsidiarne tožilke. Zaključuje, da je uporaba določil družinskega zakonika neprimerna in nepotrebna, saj tožilcu ni znan obseg skupnega premoženja obdolženca in subsidiarne tožilke. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

B-1

4. Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

5. Vrhovni državni tožilec glede zatrjevane kršitve navaja, da gre v zadevi za pogodbeno razmerje med izvajalko gradbenih storitev G., d. o. o. in obdolženčevim podjetjem G. ING. A. B., s. p. ter naročnikom gradbenih storitev podjetjem oškodovankinega moža A., s. p. Navaja, da je oškodovanka kot tožilka A. C. na podlagi izvršilnih postopkov v imenu in za račun svojega moža opravila plačilo spornega računa obdolženčevega podjetja G. ING. A. B., s. p. v višini 15.498,00 EUR, tako kot je tudi sicer opravljala vsa plačila. Nadalje navaja, da je bilo pogodbeno razmerje na obdolženčev predlog kombinirano tako, da je bilo del računov izdanih na ime in za račun obdolženčeve družbe, del pa na obdolženčevo podjetje. Sporni račun je izdalo obdolženčevo podjetje G. ING. A. B., s. p., oškodovanka kot tožilka pa ga je pomotoma najprej plačala na račun obdolženčeve družbe G. d. o. o., zaradi kasneje ponovno začetega izvršilnega postopka in grozeče izvršbe na nepremičnino zakoncev S. pa še na račun obdolženčevega podjetja G. ING. A. B., s. p. Kljub zahtevi oškodovanke kot tožilke, ji napačno izvršeno plačilo na račun obdolženčeve družbe ni bilo nikoli vrnjeno, saj je bila družba prej izčrpana, prodana in potem še izbrisana iz sodnega registra. Trdi, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je odločitev o zavrnitvi obtožbe utemeljilo s tem, da je na podlagi 6. alineje 144. člena ZKP oškodovanec kot tožilec v obravnavani kazenski zadevi lahko le kdor je na podlagi 216. člena KZ-1 dolžnik v izvršilnem postopku, oškodovanka kot tožilka pa ob izostanku pooblastila za zastopanje dolžnika A., s. p. ni upravičena tožilka v smislu prvega odstavka 60. člena ZKP, absolutno prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičene tožilke in storilo kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjuje, da je stališče, da je lahko le neposredni dolžnik v izvršilnem postopku oškodovanec in s tem subsidiarni tožilec po prvem odstavku 216. člena KZ-1, nepravilno. Trdi, da med izvršenim kaznivim dejanjem in kršitvijo premoženjske pravice oškodovanke kot tožilke obstaja vzročna zveza, v povezavi s šesto alinejo 144. člena ZKP pa je treba 216. člen KZ-1 razlagati široko in v duhu sodne prakse, po kateri so kazensko pravno zaščiteni ne le dejanski dolžniki, ampak tudi drugi oškodovanci, domnevni dolžniki in ni treba, da bi oškodovancu nastala neposredna oziroma konkretna škoda. Poudarja, da pravilno ugotovljeno dejansko stanje, da si je obdolženec prilastil zmotno preplačilo dolga in vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine ob zavedanju, da terjatev ne obstoji, saj jo je oškodovanka kot tožilka že plačala, pomeni izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po 216. členu KZ-1. Dodaja, da je položaj procesnega udeleženca v kazenskem postopku in vprašanje osebnih in premoženjskih pravic treba presojati tudi z vidika civilnega prava, in sicer premoženjskopravnih razmerij med zakoncema, zlasti glede skupnega premoženja in nerazdelne odgovornosti. Navaja, da čeprav obdolženec izvršilnega postopka ni sprožil zoper oškodovanko kot tožilko, česar tudi ni mogel, saj nista bila v nikakršnem razmerju, to ne pomeni, da je bila oškodovanka kot tožilka obveznosti prosta, saj bi lahko obdolženec plačilo zahteval tudi od nje. Zaključuje, da je bil oškodovankin mož kot samostojni podjetnik dolžnik, oškodovanka kot tožilka pa ima na podlagi Družinskega zakonika pooblastilo, da iz skupnega premoženja poravna obveznosti, ki so skupna obveznost zakoncev. Trdi, da je bila pravno enako zavezana plačati terjatev v izvršilnem postopku kot njen zakonec in je s kaznivim dejanjem enako oškodovana, zato ima tudi enake pravice v smislu kazenskega procesnega prava in s tem možnost prevzema pregona kot subsidiarna tožilka. Tožilec svoja stališča utemeljuje z navajanjem sodne prakse Vrhovnega sodišča in Višjega sodišča v Ljubljani.

6. Državni tožilec mora oškodovancu na podlagi prvega odstavka 60. člena ZKP v osmih dneh sporočiti, da lahko sam začne pregon, če spozna, da ni podlage za pregon za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Enako ravna tudi sodišče, če državni tožilec odstopi od pregona. To pa ne pomeni, da je vsak upravičenec, ki lahko v kazenskem postopku uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, upravičen zoper obdolženca prevzeti oziroma nadaljevati kazenski pregon, saj funkcijo pregona kaznivih dejanj v interesu države opravlja samo državni tožilec. Tožilčeva ocena o neobstoju zakonskih pogojev za začetek oziroma nadaljevanje kazenskega pregona je lahko iz različnih razlogov nepravilna ali celo nezakonita, zato lahko ima za oškodovanca škodljive posledice. Iz tega razloga je oškodovancu kot korektiv zoper takšno odločitev državnega tožilca dana pravica, da sme pod odločenimi pogoji sam začeti oziroma nadaljevati kazenski pregon zoper obdolženca. Sodišče mora v takih primerih po uradni dolžnosti paziti, ali ima oseba, ki je prevzela pregon, lastnost oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP. Te lastnosti oškodovanec ne pridobi zgolj s podajo ovadbe ali uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka ali na podlagi obvestila državnega tožilca.1 Kolikor je osebni interes oškodovanca povrnitev škode, tega uresničuje v okviru uveljavljanja civilnopravnega varstva z vložitvijo civilne tožbe oziroma v kazenskem postopku z uveljavitvijo premoženjskopravnega zahtevka. Vsaka oseba, ki je s kaznivim dejanjem oškodovana in je premoženjskopravni zahtevek po predpisih civilnega prava upravičena uveljavljati v pravdi, pa ga sme uveljavljati tudi v kazenskem postopku (101. člena ZKP). Že zgolj zaradi takšnega upravičenja pa še nima upravičenega in pravno priznanega javnega interesa za kazensko obsodbo storilca kaznivega dejanja.2

7. Na podlagi 6. alineje 144. člena ZKP (veljavnega ob izdaji sodbe sodišča druge stopnje 26. 9. 2018) je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Pri nekaterih kaznivih dejanjih oškodovanca v smislu te določbe ZKP sploh ni.3 Z novelo ZKP-N spremenjena šesta alineja 144. člena ZKP, ki se je začela uporabljati 20. 10. 2019, je sicer pojem oškodovanca uredila bistveno bolj podrobno, tako da je ta izrecno razširjen še na določene družinske člane osebe, katere smrt je bila neposredna posledica kaznivega dejanja, med drugimi tudi na zakonca te osebe, čeprav so enako pravico po oškodovančevi smrti njegovi ožji sorodniki imeli že pred spremembo zakona.4

8. Obdolžencu se očita storitev kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena KZ-1, ki ga stori, kdor v izvršbi protipravno izterja več, kot je bil kdo dolžan plačati, ali si prilasti zmotno preplačilo dolga. Kaznivo dejanje je mogoče izvršiti le v postopku izvršbe v smislu določb Zakona o izvršbi in zavarovanju, predmet kazenskopravnega varstva pa je premoženje drugega. Izvršitveno ravnanje je izterjava dolga, ki ga drugi ne dolguje ali ne dolguje več, kakor tudi izterjava, ki presega obstoječi dolg. Gre za neupravičeno uveljavitev terjatve, ki v trenutku izterjave nima pravne podlage in je zato protipravna, izvršitev pa je mogoča vse od vložitve predloga za izvršbo do pravnomočne ustavitve postopka. Po pravilih civilnega prava je upnik takšno neupravičeno pridobljeno korist dolžan vrniti. Drugi način izvršitve tega kaznivega dejanja pa je podan, ko si storilec prilasti zmotno preplačilo dolga, s čimer je treba razumeti tudi prilastitev zmotnega plačila dolga, ki ne obstaja ali ne obstaja več in ne zgolj preplačilo obstoječega dolga, saj preplačilo kot razlika med prejetim in dolgovanim obstaja tudi, ko ni dolgovano nič. Tako razumevanje zakonskega besedila je v skladu z namenom določbe, katere cilj je preprečiti vsakršno neupravičeno obogatitev storilca v postopku izvršbe. Za izvršitev tega kaznivega dejanja mora biti podan tudi storilčev namen, da si zmotno preplačilo trajno prilasti. V primeru, ko upnik od dolžnika prejme plačilo, ki mu ne pripada in na to ni mogel vplivati, od njega ni mogoče zahtevati drugega, kot da to premoženjsko korist vrne. Če pa je pri dolžniku povzročil zmoto z namenom pridobitve tega preplačila, pa je praviloma podan dejanski stan goljufije in ne zlorabe izvršbe, ki je v takem primeru konzumirano v tem kaznivem dejanju in predstavlja le okolje za izvršitev goljufije. Že naslov kazenske norme usmerja k stališču, da pridobitev koristi, ki ni zlonamerna, ne izpolnjuje biti tega kaznivega dejanja in je take primere treba prepustiti civilnemu pravu, ki pravično stanje vzpostavi v okviru določb o neupravičeni obogatitvi. Prav tako ni namen kazenskega prava, da posameznike ščiti pred njihovimi pomotami, temveč je namen kvečjemu preprečevanje zlorab takih pomotnih dejanj.5

9. V izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 1078/2003, ki je tekel med obdolžencem kot upnikom G. ING. A. B., s. p. in možem oškodovanke kot tožilke dolžnikom A., s. p., zaradi plačila dolga na podlagi računa št. 16/01 z dne 23. 12. 2001, je oškodovanka kot tožilka 19. 11. 2007 obveznost svojega moža v višini 15.498,00 EUR pomotoma poravnala na račun družbe G., d. o. o. Upnik je sprva predlog za izvršbo 19. 11. 2007 umaknil in je sodišče izvršilni postopek 20. 11. 2007 ustavilo, nakar je na podlagi istega pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi Ig 1078/2003 vložil 29. 8. 2008 nov predlog za izvršbo, na podlagi katerega je sodišče s sklepom o izvršbi In 914/2008 z dne 13. 11. 2008 dovolilo izvršbo na dolžnikove nepremičnine, sicer nepremičnine zakoncev S. Zoper družbo je oškodovanka kot tožilka 31. 8. 2012 vložila tožbo s tožbenim zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve, vendar s svojim tožbenim zahtevkom ni bila uspešna, obdolženec pa je svoj delež v družbi konec leta 2012 prenesel na novega imetnika. Dolgovani znesek je nato 1. 3. 2013 plačala še enkrat obdolžencu in upniku v izvršilnem postopku G. ING. A. B., s. p., zoper obdolženca pa vložila kazensko ovadbo, ki jo je državni tožilec zavrgel. Kot oškodovanka kot tožilka je zoper obdolženca prevzela kazenski pregon.

10. Izvršilni postopek Okrajnega sodišča v Ljubljani In 914/2008 je tekel med upnikom G. ING. A. B., s. p. in dolžnikom A., s. p. Glede na to, da že iz naslova 216. člena KZ-1 izhaja, da se kaznivo dejanje nanaša samo na izvršilne postopke, je po prvem odstavku tega člena lahko oškodovanec zgolj dolžnik oziroma domnevni dolžnik iz izvršilnega postopka, oškodovanih s kaznivim dejanjem pa je lahko več oseb, osebe, ki so zaobsežene v opisu kaznivega dejanja in nastala škoda predstavlja element ali objektivni pogoj kaznivega dejanja ter osebe, ki so neko škodo utrpele, pa ta ni takšna, da bi predstavljala znake kaznivega dejanja. Če škoda ni bila takšna, da bi predstavljala znake kaznivega dejanja, je bila tem osebam njihova pravica sicer prekršena ali ogrožena, vendar ne s kaznivim dejanjem. Imajo pa te osebe v kazenskem postopku možnost uveljavljati premoženjskopravni zahtevek, ker je obdolženec škodo povzročil tudi drugi osebi, s čimer je izpolnil še zakonske znake kaznivega dejanja. Čeprav sta obe osebi s kaznivim dejanjem utrpeli škodo, je ena od njiju položaj oškodovanca v kazenskem postopku pridobila le zaradi škode, ki jo je utrpela druga oseba, zoper katero je obdolženec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja.

11. Oškodovanka kot tožilka, sicer dolžnikova žena, obdolžencu zneska ni plačala kot dolžnica iz izvršilnega postopka, temveč kot žena dolžnika podjetnika. Ker je izvršba tekla na nepremičnine dolžnika samostojnega podjetnika, ki za svoje obveznosti sicer odgovarja z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena Zakona o gospodarskih družbah), je izvršba tekla tudi na nepremično premoženje, ki je skupno premoženje zakoncev S. Čeprav je izvršba grozila njunemu skupnemu premoženju, pa delež na skupnem premoženju oškodovanke kot tožilke, sedaj kot tretje osebe v izvršilnem postopku, ki je opravila plačilo dolga v imenu in za račun podjetja svojega moža M. S., ni bil ogrožen, saj dolžnik, čeprav njen mož, za svoje obveznosti odgovarja zgolj s svojim premoženjem, torej svojim deležem na skupnem premoženju. Na podlagi prvega odstavka 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih lahko upnik od sodišča zahteva, da sodišče na skupnem premoženju zakoncev določi delež dolžnika in nato izvršbo vloži zgolj na ta dolžnikov delež. Ker obdolženec kot upnik tega ni storil in izvršbe ni predlagal zgolj na dolžnikov delež na skupnem premoženju zakoncev S., je imela oškodovanka kot tožilka v izvršilnem postopku pravico zoper sklep o izvršbi na podlagi prvega odstavka 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) vložiti ugovor tretjega, ki ga ima tretji kot udeleženec pravico vložiti vse do konca izvršilnega postopka (drugi odstavek tega člena). Če upnik ugovoru tretjega nasprotuje, pa lahko tretji pred sodiščem vloži še tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZIZ. Glede na vse navedeno izvršba, ki je tekla zoper moža oškodovanke kot tožilke, čeprav je obdolženec izvršbo predlagal na nepremičnine zakoncev S., deležu oškodovanke kot tožilke na skupnem premoženju ni grozila, saj sme izvršilni upnik za poplačilo svoje terjatve na premoženje dolžnika poseči šele po razdelitvi skupnega premoženja, ko to postane posebno premoženje posameznega zakonca.6 Glede na navedeno obdolžencu ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem zakonske znake očitanega kaznivega dejanja izpolnil tudi zoper oškodovanko kot tožilko.

12. Oškodovanki kot tožilki zato kljub pomotnemu plačilu dolgovanega zneska na račun upnikove družbe in nato še plačila na račun upnika ni mogoče priznati lastnosti subsidiarne tožilke. Čeprav ji je s kaznivim dejanjem nastala škoda, zato še ni imela pravice do prevzema kazenskega pregona zoper obdolženca. Takšen pa tudi ni namen kazenskega prava, ampak je njegov namen v preprečevanju zlorab. Ugotovitev sodišča druge stopnje v točki 6 obrazložitve sodbe, da je dolžnik niti za plačilo niti za prevzem pregona ni pooblastil, je zato zakonita, saj je pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 216. člena KZ-1 oškodovanec lahko zgolj dolžnik oziroma domnevni dolžnik v izvršilnem postopku. Oškodovanka kot tožilka pa s kaznivim dejanjem ni bila neposredno prizadeta, zato ji lastnosti subsidiarne tožilke ni mogoče priznati. Prav tako z dejanjem storjenim na njeno škodo ni bil neposredno prizadet javnopravni interes, ki je podlaga za delo državnega tožilca. Ima pa kot oškodovanka pravico v kazenskem postopku vložiti premoženjskopravni zahtevek po pravilih pravdnega postopka.

13. Vrhovni državni tožilec se v zahtevi sklicuje na sodbo I Ips 22575/2010 z dne 1. 3. 2012, iz katere izhaja, da odškodninske odgovornosti ni mogoče enačiti z vprašanjem kazenske odgovornosti, pojem osebe, ki je v kazenskem postopku upravičena uveljavljati premoženjskopravni zahtevek, pa je širši od pojma oškodovanec. Vendar za obravnavano zadevo v tem smislu ni relevantna, ker obravnava položaj oškodovanca zgolj z vidika uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka. Nadalje se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 24869/2012 z dne 28. 6. 2018, ki pa obravnava vprašanje oškodovanca kaznivega dejanja zlorabe izvršbe, in sicer v primerih, ko upnik določen znesek izterja od osebe, ki mu ni ničesar dolžna. V odločbi se navaja, da je bila volja zakonodajalca ob inkriminaciji zlorabe izvršbe v zaščiti oškodovancev, pri čemer takšne zaščite ne potrebujejo samo dejanski dolžniki v primerih, ko upnik od njih namerno izterja več, kot pa so dolžni, temveč tudi oškodovanci, ki sploh niso ničesar dolžni, pa upnik od njih vseeno izterja neko vsoto. Glede na navedeno, v obravnavani zadevi tudi ta zadeva ni relevantna, saj obdolženec predloga za izvršbo ni vložil zoper oškodovanko kot tožilko zaradi preplačila. Tožilec se sklicuje še na sodbi in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, ki se sicer ukvarjajo z vprašanjem upravičenega tožilca v kazenskem postopku, vendar prav tako ne obravnavajo primerljivega pravnega položaja kot obravnavana zadeva.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

1 Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, Ljubljana 2004, strani 139 in 140. 2 Oškodovanci, ki so aktivno legitimirani za uveljavitev civilnopravnega zahtevka po Zakonu o pravdnem postopku, lahko svoje pravice s cesijo prenesejo tudi na druge osebe (npr. zavarovalnice), pa tem osebam ni mogoče priznati lastnosti subsidiarnega tožilca v smislu določb ZKP. 3 Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, Ljubljana 2004, stran 300. 4 Prav tako, stran 142. 5 Aleš Vodičar v Damjan Korošec in drugi, Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ljubljana 2019, strani 619 do 623. 6 Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 67/2010 z dne 3. 6. 2010.