Jedro

Pri odmeri davka od dobička iz kapitala se v primeru prometa nepremičnine, ki je bil opravljen na podlagi navideznih pogodb (1. odst. 66. člena ZOR), upošteva prikrita pogodba, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (2. odst. 66. člena ZOR). Zavezanec za davek od dobička iz kapitala je tedaj dejanski prodajalec nepremičnine (52. člen zakona o dohodnini).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi izpostave Republiške uprave za družbene prihodke z dne 1.12.1993, s katero je bil tožniku odmerjen davek od dobička iz kapitala, doseženega s prodajo stanovanjske hiše, v znesku 644.090,00 SIT. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka ugotovila, da je tožnik s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno dne 18.11.1992 na podlagi stanovanjskega zakona, pridobil stanovanjsko hišo, stoječo na parc. št. 1031/1 ter pravico uporabe na isti parceli, za pogodbeno dogovorjeno ceno 1.531.666,00 SIT. Navedeno nepremičnino je z darilno pogodbo z dne 23.12.1992 podaril svoji ženi, le-ta pa je nepremičnino naslednjega dne, 24.12.1992, prodala B.T. za dogovorjeno kupnino 80.000.- DEM. Tožena stranka meni, da so ugotovitve prvostopnega organa, da je bil dejanski prodajalec nepremičnine tožnik in da je imela njegova žena ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe le vlogo "slamnatega moža", po navedenih spisovnih podatkih pravilne, in da je bila prodaja nepremičnine dogovorjena še v času, ko je bil lastnik nepremičnine tožnik. S sklenitvijo darilne pogodbe, v kateri sta pogodbenika vrednost nepremičnine ocenila na 3.000.000,00 SIT, sta se tožnik in njegova žena zgolj hotela izogniti plačilu davka od dobička iz kapitala. Prvostopni organ je zato ravnal pravilno, ko je od prodajne vrednosti nepremičnine v višini 4.880.000,00 SIT odštel kot nabavne stroške znesek 1.531.666,00 SIT ter plačana davka na promet nepremičnin, od razlike v znesku 3.220.450,00 SIT pa tožniku odmeril 20 % - ni davek od dobička iz kapitala v znesku 644.090,00 SIT.

Tožnik v tožbi navaja, da v odmernem postopku ni mogel biti stranka, saj je nepremičnino prodala njegova žena in bi lahko le ona bila stranka v postopku. Dalje navaja, da zakon o dohodnini v času, ko je žena prodala podarjeno nepremičnino, za takšen primer pravnega prometa ni določal obveznosti plačila davka od dobička iz kapitala. Odločba tožene stranke torej ni zakonita, zato tožnik predlaga, naj jo sodišče odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je tožnik nepremičnino, ki jo je kupil na podlagi stanovanjskega zakona, z darilno pogodbo z dne 23.12.1992 podaril svoji ženi, ta pa jo je 24.12.1992 prodala B.T.. Prvostopni upravni organ in tožena stranka sta na podlagi teh dejanskih okoliščin sklepala, da navedeni pogodbi nista bili pravi pogodbi, temveč da je bila dejanska prodaja nepremičnine opravljena med tožnikom ter B.. Upravna organa sta torej navedeni pogodbi ocenila kot navidezni pogodbi (1. odstavek 66. člena zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89, dalje: ZOR), ki prikrivata kupoprodajno pogodbo, sklenjeno med tožnikom in B.T.. Takšna pogodba pa po zakonu velja, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (2. odstavek 66. člena ZOR). Tožnik ni niti v upravnem postopku niti v tožbi navedel okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da navedena prikrita pogodba po zakonu ne bi mogla veljati. Zato je po presoji sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da je bil dejanski prodajalec sporne nepremičnine tožnik in ne njegova žena. Prodajalec nepremičnine pa je po 52. členu zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91) zavezanec za davek od dobička iz kapitala. Neutemeljena je torej tožbena trditev, da tožnik v sporni upravni zadevi ni mogel imeti položaja stranke, pa tudi nadaljnja tožbena navedba, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker zakon za prodajo podarjene nepremičnine ni predpisoval obveznosti plačila davka od dobička iz kapitala.

Ker je tožba neutemeljena, jo je sodišče moralo zavrniti. Svojo odločitev je oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in ZOR je skladno s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.