Jedro

V revizijskem postopku ni mogoče upoštevati tistih trditev in navedb, ki jih je revident sodišču predstavil v preteklosti in se na njih v reviziji le posplošeno sklicuje.

Izrek

Reviziji tožnice A. B. se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zviša za 1,000.000 SIT, za telesne bolečine pa za 500.000 SIT (celotno zadoščenje tako znaša 8,000.000 SIT), v ostalem pa se revizija tožnikov zavrne.

Po delni ugoditvi reviziji sta toženi stranki solidarno dolžni plačati tožnikoma odškodnino, in sicer tožniku A. B. znesek 4,900.000 SIT in tožnici A. B. znesek 8,000.000 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2002 do plačila, v 15. dneh.

Toženki sta nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki revizijske stroške v znesku 80.784 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2004 do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženki solidarno dolžni plačati tožniku odškodnino v znesku 4,900.000 SIT, tožnici pa 6,500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2002 do plačila; višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbe tožnikov in toženk in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnika sta po svojem pooblaščencu vložila pravočasno revizijo proti pravnomočni sodbi v zavrnilnem delu, "predvsem" zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnika se izogibata ponavljanju in se zato glede revizijskih razlogov sklicujeta na vse svoje prejšnje trditve in navedbe. Nasprotujeta stališču sodišč o zastaranju njunih zahtevkov, še posebej glede zastaranja rentnega zahtevka. Stališče revidentov je, da bi bilo treba uporabiti 377. člen ZOR zato, ker je bilo od vsega začetka povsem jasno, da gre za izredno težko kaznivo dejanje in posebnih dokazov niti ni bilo potrebno predlagati. Med trčenjem dveh vozil je namreč prišlo do tako hudih posledic, da so na kraju dogodka umrle kar tri osebe. Te okoliščine so razvidne iz zapisnika o ogledu preiskovalnega sodnika iz Samobora; da je šlo za kaznivo dejanje pa je konec koncev razvidno tudi iz številnih izvedenskih mnenj izvedenca medicinske stroke, ki brez izjeme omenjajo težke telesne poškodbe tožnikov v prometni nesreči. Tožnika sta glede rente predlagala vrsto dokazov tako glede zastaranja kot tudi glede višine rente. Zastaranje rentnega zahtevka prične takrat, ko oškodovanec izve kumulativno za višino škode in za njenega povzročitelja. Ker ni bilo nikoli ugotovljeno, kdo je povzročil škodo, naj bi zato zastaralni rok v tem primeru začel teči šele z iztekom objektivnega zastaralnega roka za kaznivo dejanje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožnika ni utemeljena, revizija tožnice pa je delno utemeljena.

Predvsem niso utemeljene trditve revidentov o tem, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo v zvezi z institutom zastaranja terjatev. Pravilno je argumentirano stališče sodišč o tem, da v konkretnem primeru glede zastaranja ni mogoče uporabiti določb 377. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Kaznivo dejanje, ki ima za posledico daljši zastaralni rok na odškodninskem področju, mora biti ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Le izjemoma se lahko dejstvo, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, ugotavlja tudi v pravdnem postopku, če so bili podani zadržki za uvedbo kazenskega postopka. V takšnem primeru pa mora oškodovanec (tožeča stranka) postaviti tako ustrezne trditve glede obstoja kaznivega dejanja kot tudi predložiti dokaze.

Zastaranje se sicer upošteva le na ugovor toženca (takšen ugovor je bil dan), vendar pa trditev, da terjatev ni zastarana, ker je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, spada v sfero trditvenega in dokaznega bremena tožeče stranke. Tožnika nista pravočasno postavila trditve niti o tem, kdo naj bi povzročil škodo s kaznivim dejanjem, zapisnik o prometni nesreči in ostali dokumenti pa sodišču niso bili predloženi kot dokaz o obstoju kaznivega dejanja.

Pravilno je tudi stališče nižjih sodišč glede zastaranja posameznih odškodninskih zahtevkov. Odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Za začetek zastaranja je vedno odločilen tisti trenutek, ko je upravičenec smel terjati izpolnitev obveznosti (actio nata). V konkretnem primeru ne more biti dvoma o tem, da je pričelo zastaranje takrat, ko sta tožnika zvedela za obseg posameznih oblik škode, pri čemer pa je vednost o povzročitelju škode vsebovana že v vednosti o identiteti imetnikov motornih vozil (pravna podlaga odškodninske odgovornosti je v četrtem odstavku 178. člena ZOR). Revizijsko sodišče zato v celoti sprejema kot pravilne ugotovitve nižjih sodišč o zastaranju posameznih zahtevkov.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen Zakona o pravdnem postopku). Zato v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati tistih trditev in navedb, ki jih je revident sodišču predstavil v preteklosti in se na njih v reviziji le posplošeno sklicuje.

Revizijsko sodišče je v okviru uradnega preizkusa, ali je pritožbeno sodišče pri odmeri zadoščenja pravilno uporabilo materialno pravo, ugotovilo, da je bila tožniku prisojena pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Ob enakem preizkusu glede tožnice, pa je vrhovno sodišče ugotovilo, da sta nižji sodišči prisodili tožnici prenizko denarno odškodnino za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odmera oškodnine je v konkretnem primeru odvisna od relevantnih dejstev v zvezi s tožničinimi telesnimi poškodbami in njihovimi posledicami, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in so predstavljena na osmi in deveti strani sodbe sodišča prve stopnje. Ob pravilni uporabi določb 200. in 203. člena ZOR znaša primerna odškodnina za tožničine telesne bolečine 2,000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa 6,000.000 SIT. Ker sta nižji sodišči tožnici prisodili 1,500.000 SIT za telesne bolečine in 5,000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, je revizijsko sodišče v navedenem delu ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je odločalo o pravdnih stroških na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP. Pri tem je upoštevalo, da temelji kriterij za porazdelitev stroškov sodišča prve stopnje na ugotovitvi, da sta tožnika uspela do 70% v pravdi, 70% uspeh pa glede na celotni tožbeni zahtevek vključuje tudi naknadno prisojenih 1,500.000 SIT. Tožnika nista specificirano zahtevala povrnitve pritožbenih pravdnih stroškov in zato sodišče o njih ni odločalo. V zvezi z revizijskimi stroški je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov, ki odpadejo na znesek 1,500.000 SIT (600 odvetniških točk), materialne stroške (12 točk) in 20% DDV. Odmera revizijskih stroškov je bila opravljena v skladu z veljavno odvetniško tarifo.