Jedro

Vrhovno sodišče zaključuje, da je zakonodajalec smel predpisati sodno takso za vložitev izrednega pravnega sredstva in da je glede na fazo postopka, v katerem je ta obveznost vzpostavljena, smel postaviti več omejitev kot za pritožbeni postopek - na eni strani v obliki bolj formaliziranega postopka, na drugi strani pa v zahtevi po strožji presoji skrbnosti (odgovornosti) stranke, ki ima nenazadnje zagotovljeno strokovno zastopanje. Zato sodi, da ureditev, po kateri mora stranka že ob vložitvi revizije zahtevati tudi oprostitev, odlog ali obročno plačevanje sodne takse, ni protiustavna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji relevantni del postopka

1. Tožnici je bila s sklepom 27. 5. 2009 odobrena izredna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje ter kot oprostitev plačila stroškov postopka, razen plačila sodnih taks. S sklepom 4. 2. 2010 jo je sodišče oprostilo tudi plačila sodnih taks za postopek na prvi in drugi stopnji, v presežku (za nadaljnje vloge in za oprostitev ostalih stroškov) pa je njen predlog zavrnilo.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin (primarni in podrejeni) tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa njeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Po izdaji sodbe druge stopnje je tožnica ponovno zaprosila za brezplačno pravno pomoč. S sklepom 18. 10. 2010 ji je bila dodeljena izredna pravna pomoč v prvi fazi za pravno svetovanje, ki presega pravni nasvet, v zvezi z razumnostjo vložitve izrednega pravnega sredstva, v drugi fazi pa po oceni in mnenju odvetnice za pravno svetovanje in zastopanje v postopku vložitve izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo ter kot oprostitev plačila stroškov postopka, razen plačila sodnih taks.

4. Zoper sodbo druge stopnje je nato tožnica pravočasno vložila revizijo po odvetnici. Na prvi strani revizije je zapisano v posameznih alinejah: „pooblastilo priloženo, taksna oprostitev, odločba Bpp št. 2490/2010 z dne 18. 10. 2010“. Pooblastilo in odločba sta reviziji priloženi, ni pa ji priloženo nobeno pisanje, ki bi se nanašalo na sodne takse. Vsebina revizije sodnih taks ne omenja.

5. Sodišče prve stopnje je 28. 10. 2010 izdalo plačilni nalog in tožnico pozvalo na plačilo takse za revizijo v znesku 5.025,00 EUR. Tožnica je vložila ugovor zoper plačilni nalog in obenem predlog za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je s sklepom 15. 5. 2012 obe vlogi zavrglo, in sicer ugovor zoper plačilni nalog zato, ker je bil vložen po izteku 8 dnevnega roka za ugovor, predlog za oprostitev plačila sodnih taks pa zato, ker je taksna obveznost za revizijo nastala že z njeno vložitvijo, sklep o oprostitvi plačila sodnih taks pa učinkuje od dne, ko je pri sodišču vložen predlog, in tudi velja za takse nastale tega dne ali kasneje. Ker je bil predlog vložen po vložitvi revizije, tožnica ne more doseči oprostitve plačila sodnih taks zanjo. Sodišče druge stopnje je sklepom 10. 7. 2012 pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje.

Izpodbijana odločitev in revizija

6. Ker tožnica tudi v nadaljnjem 15 dnevnem roku po vročitvi tega sklepa sodne takse ni plačala, je sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) štelo, da je revizija umaknjena in o tem izdalo ustrezen sklep.

7. Sodišče druge stopnje je s sklepom pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje.

8. Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo po dveh pooblaščencih. Trdi, da je bilo z izpodbijano odločitvijo nedopustno poseženo v njene pravice in svoboščine. Odločitev sodišča, ki je štelo revizijo za umaknjeno kljub vloženi prošnji za oprostitev plačila sodne takse, je arbitrarna, pretirano pozitivistična in ji jemlje pravico do dostopa do sodišča. Pomotoma je pozabila vlogi priložiti prošnjo, ki bi ji bilo glede na njeno premoženjsko stanje gotovo ugodeno. Zaradi te napake je bila tožnici odvzeta pravica do pravnega sredstva, ki ga sicer predvideva zakonodaja. Tožnica meni, da je zakonska ureditev, da se prošnja za oprostitev plačila sodne taks ne upošteva, če ni podana sočasno s pravnim sredstvom, protiustavna, ker vlagateljem onemogoča dostop do sodišča. Nobenega smiselnega razloga ni, zakaj prošnje za oprostitev plačila sodne takse ne bi bilo mogoče podati tudi kasneje. Določilo prvega odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi s 1. točko prvega odstavka 5. člena tega zakona je tako sama sebi namen in v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve o oprostitvi sodne takse. Sodišče odmeri sodno takso šele s plačilnim nalogom in vlagatelj pravnega sredstva niti ni seznanjen z višino sodne takse, preden mu ni vročen plačilni nalog. Evropsko sodišče je že poudarilo, da zakonodaja oziroma sodišča pravice do dostopa do sodišča ne smejo posamezniku tako omejiti, da je okrnjeno bistvo te pravice. Država mora v okviru pravice do sodnega varstva zagotavljati pravico do dostopa do celotnega sistema pravnih sredstev, za katerega se je sama odločila. Tudi Ustavno sodišče se je v odločbi U-I-200/09 postavilo na stališče, da se pomote, lapsuse ali celo višjo silo, ki se pripeti vlagatelju, da ne odda popolne vloge, ne sme sankcionirati z odvzemom pravice do sodnega varstva. Sodišče je tako kršilo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Pri tem ni pomembno, da gre za izredno pravno sredstvo, saj, če nacionalni sistem omogoča vložitev takšnega sredstva, mora biti zagotovljena možnost njegove uporabe. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi ter sprejme revizijo v obravnavo, podrejeno pa, da postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem za presojo ustavnosti in zakonitosti prvega odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah.

9. V reviziji, ki jo vlaga po drugem pooblaščencu, tožnica dodatno navaja, da sodišči prve in druge stopnje pri odločitvi nista upoštevali cilja določbe 105.a člena ZPP, ki je v tem, da pride do plačila sodnih taks. V konkretnem primeru do tega ne bi prišlo, saj je obenem z ugovorom tožnica vložila popoln predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Takšnega ugovora sodišče ne bi smelo šteti za prepoznega. Sklep je tako sam sebi namen in protiustaven. Omejevanje ustavnih pravic posameznika (konkretno pravic do sodnega varstva in do pravnega sredstva) je dopustno le, če je v skladu z načelom sorazmernosti, kar pomeni, da morajo biti izpolnjeni trije pogoji: nujnost, primernost in sorazmernost v ožjem smislu. Zaključek sodišč prve in druge stopnje bi se izkazal za neustavnega že ob preizkusu prvega pogoja. Ker v konkretnem primeru sodne takse sploh ne bi bile plačane, zakonodajalčevega cilja ni mogoče doseči. Omejevanje ustavnih pravic iz razloga, ki ne obstaja, nima smisla, zato bi bilo treba z zamudo vložen ugovor zoper plačilni nalog šteti za pravočasen ter nadaljevati s postopkom revizije. Opozarja še, da je bila zamuda izključno posledica ravnanja pooblaščenke. Krivda odvetnice ne more biti izenačena s krivdo stranke, ki je prava neuka in je prav zato poiskala pravno pomoč. Zato ni dopustno, da bi stranka trpela posledice zamude.

10. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Relevantna pravna podlaga za odločitev

11. Izpodbijani pravnomočni sklep je bil izdan 23. 4. 2013. Sodišči prve in druge stopnje sta torej odločali v času, ko še ni bil sprejet Zakon spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah(1) (v nadaljevanju novela ZST-1B). Sodišče druge stopnje (in pred njim že sodišče prve stopnje) je zato ob odločanju uporabilo tedaj veljavni Zakon o sodnih taksah(2) (v nadaljevanju ZST-1). Ta je v prvem odstavku 13. člena določal, da sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks učinkuje(3) od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo, in velja za takse za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje. Ker je v 1. točki prvega odstavka 5. člena ZST-1 predpisano, da taksna obveznost nastane ob vložitvi pravnega sredstva, je to pomenilo, da mora stranka istočasno z vložitvijo pravnega sredstva predlagati tudi oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo takse za postopek o tem pravnem sredstvu. Naknadna oprava tega dejanja ni bila mogoča. 12. Z novelo ZST-1B, ki se uporablja od 10. 8. 2013, je bil spremenjen prvi odstavek 13. člena ZST-1 tako, da sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks učinkuje od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo, in velja za takse za vse vloge in dejanja, za katere se izteče rok za plačilo tega dne ali pozneje. To pomeni, da stranka lahko vse do izteka roka za plačilo sodne takse, ki ji je določen v plačilnem nalogu za plačilo sodne takse, vloži predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse in da bo v primeru, če bo njenemu predlogu ugodeno, takse za sicer že nastalo taksno obveznost oproščena.

13. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-41/13(4) z dne 10. 10. 2013 odločilo, da je bil prvi odstavek 13. člena ZST-1 v delu, v katerem se je nanašal na oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse za postopek o pritožbah, za katere se uporablja ZPP, v neskladju z Ustavo in določilo način izvršitve te odločitve tako, da sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu takse, kolikor se nanaša na takso za postopek o pritožbah, učinkuje od vložitve pritožbe oziroma njene napovedi in velja tudi za takso za postopek o pritožbi, če je predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo te takse vložen najpozneje v roku, določenem v nalogu za plačilo te takse. Če sodišče predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse, ki je vložen v navedenem roku, ne ugodi, začneta teči rok za ugovor zoper plačilni nalog in rok za plačilo takse naslednji dan po vročitvi sklepa, s katerim je odločeno o zavrnitvi oziroma zavrženju predloga, na kar mora sodišče stranko opozoriti. Odločitev Ustavnega sodišča se na sodne takse za postopek o reviziji ne nanaša. Presoja Vrhovnega sodišča

14. Revizija ni utemeljena.

15. Tožničine revizijske razloge, s katerimi izpodbija pravilnost odločitve sodišča druge stopnje, je mogoče razvrstiti v tri sklope: prvi sklop se nanaša na pomoto (napako) odvetnice, ki reviziji ni priložila tudi predloga za oprostitev plačila sodnih taks, drugi se nanaša na (ne)skladnost zakonske ureditve oprostitve, odloga ali obročnega plačevanja takse za postopek o reviziji z Ustavo, tretji pa na (ne)pravočasnost ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse.

16. Prvi sklop trditev, s katerimi tožnica opravičuje napako svoje pooblaščenke, ki reviziji ni priložila tudi predloga za oprostitev plačila sodnih taks, ni utemeljen. Zaradi zagotovitve delovanja sodstva in varstva pravice do učinkovitega sodnega varstva je po naravi stvari sodni postopek nujno formaliziran, način in oblika opravljanja procesnih dejanj pa podvržena formalnim, oblikovnim in časovnim zahtevam. Zakon zato od strank zahteva ustrezno skrbnost, od odvetnikov kot pravnih strokovnjakov, katerih zastopanje je v fazi postopka z izrednimi pravnimi sredstvi obvezno, pa se pričakuje, da bodo sestavili tudi kvalitetno in dobro obrazloženo revizijo. Utemeljeno je torej pričakovanje, da bo odvetnik posebej skrbno preveril izpolnjevanje procesnih zahtev.(5) Zato se tožnica ne more uspešno sklicevati na pooblaščenkino ne dovolj skrbno ravnanje, ker je opustila (pozabila) reviziji priložiti tudi predlog za oprostitev sodne takse zanjo. Vrhovno sodišče ocenjuje, da primerjava z odločbo U-I-200/09, ki jo ponuja tožnica v reviziji, ni ustrezna, saj je s to odločbo Ustavno sodišče razveljavilo drugi odstavek 108. člena ZPP, po katerem je sodišče nerazumljivo ali nepopolno vlogo odvetnika zavrglo, ne da bi ga pozivalo na njeno popravo ali dopolnitev zato, ker je določba zaradi svoje splošnosti nudila podlago za različno intenzivne posege v pravico do sodnega varstva, tudi take, ki so pripeljale do tega, da je stranka to pravico trajno in nepopravljivo izgubila. To velja zlasti za primere, ko je sodišče zaradi formalnih pomanjkljivosti zavrglo tožbo. V obravnavani zadevi gre za izredno pravno sredstvo, za revizijo, ki ni vsebovala formalnih pomanjkljivosti, pač pa (glede na tudi kasnejše neplačilo sodne takse) niso bile izpolnjene vse procesne predpostavke za njeno meritorno obravnavanje. V tem obsegu je obravnavana zadeva zato po presoji Vrhovnega sodišča primerljiva z zadevo U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09, v kateri je Ustavno sodišče odločilo, da ni v neskladju z ustavo določba petega odstavka 98. člena ZPP, po kateri sodišče revizijo, ki ji odvetnik ni priložil pooblastila, takoj zavrže. 17. Nerelevantne so revizijske navedbe, da posledice (neskrbnega) ravnanja pooblaščenke trpi stranka. Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo namreč enak pravni učinek, kakor da bi jih opravila sama stranka (92. člen ZPP). To velja tako za aktivno kot tudi pasivno ravnanje pooblaščenca. Zaradi pravila o izenačenosti procesnih učinkov torej opustitev pooblaščenca učinkuje kot opustitev stranke.

18. Tudi zadnji sklop revizijskih trditev, ki se tičejo pravočasnosti ugovora zoper plačilni nalog, ni utemeljen. Z zakonom določeni roki za vložitev pravnih sredstev so prekluzivni. Z njihovo zamudo stranka izgubi pravico do pravnega sredstva. Ne glede na - morebiti celo utemeljeno - vsebino sodišče vloge, vložene po izteku prekluzivnega roka, ne sme obravnavati. Za konkreten primer to pomeni, da četudi dosedanji postopek odobritve brezplačne pravne pomoči in dosedanja oprostitev tožnice plačila sodnih taks ter tudi nov predlog za oprostitev plačila sodnih taks za postopek o reviziji kažejo, da bi bilo njenemu predlogu ugodeno in v postopku takse ne bi bile plačane in izterjane, sodišče tega pri odločanju ni moglo upoštevati.

19. V nadaljevanju obrazložitve Vrhovno sodišče obravnava osrednji sklop revizijskih navedb, ki se tiče trditev o protiustavni ureditvi instituta oprostitve plačila sodnih taks na način, da posega v tožničino pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva. Vrhovno sodišče najprej poudarja, da je moralo pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa upoštevati ob njegovi izdaji veljavne predpise, zaradi česar je že navedlo glede na čas odločanja relevantno pravno podlago (14.-16. točka obrazložitve). Ni dvoma - in tega ne zatrjuje niti tožnica - da je upoštevajoč ob odločanju sodišč prve in druge stopnje relevantna določila ZST-1 odločitev pravilna, Vrhovno sodišče pa je moralo v nadaljevanju presoditi še, ali ta določila oziroma za postopek o reviziji urejen institut taksnih oprostitev in olajšav ni morebiti v neskladju z ustavo, kar bi mu narekovalo, da prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti (23. člen Zakona o ustavnem sodišču).

20. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-141/13 z dne 10. 10. 2013 se sicer ponuja z njo sprejeta odločitev glede postopka o pritožbah tudi za postopek o reviziji. Vendar pa iz te in tudi drugih odločb Ustavnega sodišča, v katerih je obravnavalo pravico strank do sodnega varstva (dostopa do sodišča) in do pravnega sredstva(6), izhaja velik poudarek na razlikovanju ureditve glede na to, ali se nanaša na postopek pred sodiščem prve stopnje ali pred sodišči višjih stopenj(7). Pomembno je, da je do postopka z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom stranka že dosegla sodno varstvo na dveh stopnjah in torej že tudi izčrpala ustavno zagotovljeno pravico do rednega pravnega sredstva. Pravice do revizije oziroma do izrednega pravnega sredstva niti Ustava niti človekove pravice ne zagotavljajo. Zato se sme zakonodajalec odločiti, v katerih (praviloma pomembnejših) zadevah bo izredno pravno sredstvo sploh dopustil, sme pa predpisati tudi strožje pogoje za njihovo vložitev in poudariti odgovornost strank v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Strožje zahteve in strožje posledice v primeru njihove neizpolnitve so logične, saj se z izrednimi pravnimi sredstvi posega v že pravnomočne sodne odločbe. Čeprav torej zakonodajalec ni zavezan k presoji, v kakšnem obsegu in pod katerimi pogoji bo dopustil izredno pravno sredstvo v pravdnem postopku zoper pravnomočne sodne odločbe, pa pri tem vendarle ni povsem prost. Ustavno sodišče je tako že poudarilo, da je dostop do Vrhovnega sodišča (le) omejeno ustavnopravno varovan v okviru prvega odstavka 23. člena Ustave, in sicer tako, da zakon, če možnost dostopa do Vrhovnega sodišča dopusti (kar ostaja v prostem polju presoje zakonodajalca), ne sme postavljati nerazumnih formalnih ovir, ki stranki ta dostop pretirano otežujejo.

21. Upoštevajoč ta izhodišča Vrhovno sodišče zaključuje, da je zakonodajalec smel predpisati sodno takso za vložitev izrednega pravnega sredstva(8) in da je glede na fazo postopka, v katerem je ta obveznost vzpostavljena(9), smel postaviti več omejitev kot za pritožbeni postopek - na eni strani v obliki bolj formaliziranega postopka, na drugi strani pa v zahtevi po strožji presoji skrbnosti (odgovornosti) stranke, ki ima nenazadnje zagotovljeno strokovno zastopanje. Zato sodi, da ureditev, po kateri mora stranka že ob vložitvi revizije zahtevati tudi oprostitev, odlog ali obročno plačevanje sodne takse, ni protiustavna. V tej fazi postopka je namreč stranki že znano, da se v postopkih pred sodišči plačuje sodna taksa, znana ji je okvirna višina sodnih taks (bodisi ker jih je že plačala za postopek pred sodiščem prve in druge stopnje bodisi ker jih je bila že prej že oproščena) in je zato zmožna presoditi, ali bo takse za nadaljnji revizijski postopek glede na svoje premoženjsko stanje zmogla plačati. Zato šteje, da takšna zahteva ne posega v ustavnopravno varovano pravico do sodnega varstva. Na tako presojo ne vpliva okoliščina, da je zakonodajalec naknadno, s sprejemom novele ZST-1B, omilil svoje stališče in ob večjem upoštevanju načela socialne države podaljšal rok za vložitev predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Razlogi, ki jih je za to navedel(10), se, kot je bilo že obrazloženo, le v manjši meri tičejo revizijskega postopka, obenem pa je spremembo upravičeval tudi z istočasnim zvišanjem nekaterih veljavnih in določitvijo nekaterih novih sodnih taks.(11)

22. Vrhovno sodišče torej meni, da zakon, ki ga mora uporabiti, ni v nasprotju z Ustavo. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno uporabili ob odločanju veljavno določilo prvega odstavka 13. člena ZST-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1 in ker tožnica sodne takse za postopek z revizijo tudi ni plačala, pravilno uporabili določilo 105.a člena ZPP, ki za tak primer določa fikcijo umika vloge. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrnilo (četrti odstavek 384. člena ZPP v zvezi s 378. členom ZPP) in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 63/2013 z dne 26. 7. 2013. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 37/2008 in 97/2010. Op. št. (3): Če ni bilo drugače določeno v drugem zakonu, za takso zaradi zavlačevanja sodnih postopkov ter za takse po tarifnih številkah 3005, 7401, 7402, 8401 in 8402, kar pa za obravnavano zadevo ni relevantno, saj ni šlo za tak primer.

Op. št. (4): Po predhodnem sklepu z dne 21. 3. 2013 o zadržanju izvrševanja sporne zakonske določbe.

Op. št. (5): Odločba U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09. Op. št. (6): Npr. že omenjena odločba U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09. Op. št. (7): Tako je npr. z odločbo U-I-8/10 ugotovilo, da ureditev v 366. členu ZPP, ki določa takojšnje zavrženje nepopolne pritožbe, ne pomeni omejitve ustavne pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave), pač le določa način njenega uresničevanja.

Op. št. (8): Niti pravice do sodnega varstva niti pravice do pravnega sredstva namreč zakonodajalec ni dolžan zagotoviti brezplačno, pač pa sme strankam sodnih postopkov naložiti delno povrnitev stroškov za delo sodišč v obliki sodnih taks, obenem pa mora predvideti učinkovit institut taksnih olajšav in oprostitev za tiste, ki plačila ne zmorejo.

Op. št. (9): Stranka je bila že deležna sojenja na dveh stopnjah in je torej tisto, kar je bistvena vsebina pravice do sodnega varstva (in tudi pravice do pravnega sredstva) že dosegla.

Op. št. (10): Da je zlasti od prava neukih strank težko pričakovati, da se bodo seznanile z določbami ZST-1 glede tega, da morajo predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks vložiti ob nastanku taksne obveznosti in da so laične stranke z višino sodne takse seznanjene šele po prejemu plačilnega naloga in šele takrat presodijo, ali jo bodo lahko plačale brez občutnega zmanjšanja sredstev, s katerimi se preživljajo same ali njihovi družinsko člani.

Op. št. (11): Poročevalec DZ z dne 28. 6. 2013.