Jedro

Orožje je mogoče zaupati samo osebi, ki je zaradi okoliščin, v katerih živi, primerna za posest orožja in ki orožja v nobenem primeru ne bi zlorabila. Tožnik je zaradi svojega ravnanja izgubil zaupanje, da bo orožje uporabljal premišljeno in odgovorno in mu je zato treba orožje odvzeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 943/98-10 z dne 20.9.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.5.1998. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote N.m. z dne 5.12.1997, s katero je bilo odločeno, da se mu odvzame lovske puške, strelivo ter orožni list za navedeno orožje. Pri tožniku so bile ugotovljene okoliščine, zaradi katerih lahko upravni organ po 1. in 2. alinei 1. odstavka 31. člena v zvezi z 19. in 20. členom Zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 in Uradni list RS, št. 44/90, v nadaljevanju: ZOro) odvzame orožje, strelivo in orožni list za to orožje.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z dokazno oceno tožene stranke, da je prvostopni upravni organ svojo odločitev prvilno oprl na 2. alineo 1. odstavka 31. člena ZOro v zvezi s 1. odstavkom 20. člena tega zakona. Po navedenih zakonskih določbah se orožni list, dovoljenje za posest orožja, orožje in strelivo med drugim odvzamejo takrat, če pristojni organ ugotovi, da so zaradi okoliščin, v katerih živi lastnik oziroma imetnik orožja, podani utemeljeni pomisleki za nadaljnjo posest orožja. Navedenih okoliščin, za katere tožnik zmotno ugovarja, da jih tožena stranka ni ugotavljala, pa po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče razlagati ozko, saj se nanašajo tako na objektivne življenjske okoliščine lastnika orožja, kot tudi na njegove subjektivne lastnosti in odnos do soljudi. Prvostopni organ je na podlagi zaslišanja prič ugotovil, da je tožnik vzkipljiv človek, ki je nagnjen k izzivanju in sprožitvi sporov. Tožena stranka tudi pravilno ugotavlja, da je bilo pri dogodku z dne 2.1.1997 vseskozi prisotno orožje, saj je tožnik pod vplivom alkohola, med obračunavanjem z J.S., ki se je začelo po lovu v gostinskem lokalu, nadaljevalo pa doma pri tožniku, uporabil lovsko puško. Glede tožnikovega ugovora o neverodostojnosti izjav posameznih prič pa prvostopno sodišče navaja, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da so si izjave v postopku zaslišanih prič skladne in obrazložila razloge, zakaj je pričam verjela. Sodišče prve stopnje zato soglaša z ugotovitvijo upravnih organov obeh stopenj, da v obravnavanem primeru obstoje okoliščine, ki kažejo na to, da so pri tožniku podani utemeljeni pomisleki za nadaljnjo posest orožja (1. odstavek 20. člena ZOro).

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da ni z nikomer v sporu ter da sporov ne povzroča, zoper njega ni v teku noben kazenski postopek, niti postopek zaradi prekrška. Vse odkar je bil J.S. pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu obsojen, zaradi napada nanj, ima pred njim popoln mir. Že prvostopnemu sodišču je predlagal, da pribavi in vpogleda v kazenski spis Okrajnega sodišča v Novem mestu, iz katerega jasno izhaja, kaj so o samem spornem dogodku izpovedale posamezne priče in kakšna je bila ugotovitev kazenskega sodišča. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno tolmačilo oba konflikta, tako s S., kot tudi z U. Sodišče je prezrlo, da je bil obakrat napaden, enkat celo na svojem domu in se je v obeh prepirih le branil. Meni, da bi si sodišče z vpogledom v spis Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu, kazenski spis Okrajnega sodišča v Novem mestu in poizvedbami na Policijskem oddelku Š., o njem ustvarilo povsem drugo mnenje. V zadevi je bil zato kršen materialni zakon, saj razlogi za odvzem orožja iz 1. odstavka 20. člena ZOro niso podani. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, če je pristojni upravni organ tožniku odvzel orožje in dovoljenje zanj iz razlogov 2. alinee 1. odstavka 31. člena ZOro. Po navedeni zakonski določbi se orožje oziroma dovoljenje zanj odvzame, če pristojni organ ugotovi okoliščine, zaradi katerih bi po 1. odstavku 20. člena tega zakona odklonil izdajo dovoljenja za nabavo orožja, dovoljenja za posest orožja oziroma orožnega lista.

Pooblastilo iz 1. odstavka 20. člena ZOro pa ima pristojni organ med drugim tudi v primeru, če ugotovi, da so zaradi okoliščin, v katerih prosilec živi, utemeljeni pomisleki zoper izdajo dovoljenja ali orožnega lista.

Pravilna je navedba prvostopnega sodišča v obrazložitvi sodbe, da je orožje mogoče zaupati samo osebi, ki je zaradi okoliščin, v katerih živi, primerna za posest orožja, in ki orožja v nobenem primeru ne bi zlorabila. Tudi pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo upravnih organov obeh stopenj, da je tožnik s svojim ravnanjem izgubil zaupanje, da bo orožje uporabljal premišljeno in odgovorno, in mu je zato treba orožje odvzeti. V upravnem postopku je bilo namreč na podagi vseh izvedenih dokazov tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovljeno, da v obravnavanem primeru obstoje okoliščine, zaradi katerih so podani utemeljeni pomisleki, da bi tožnik še nadalje imel v posesti orožje.

Neutemeljen je tožnikov pritožbeni ugovor, da naj bi bilo v zadevi dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ker prvostopno sodišče ni vpogledalo kazenskega spisa Okrajnega sodišča v Novem mestu. V predmetnem postopku se namreč ni ugotavljal razlog za odvzem orožja po 3. alinei 1. odstavka 19. člena ZOro, to je tožnikova odgovornost za kaznivo dejanje oziroma za prekršek, ampak razlog za odvzem orožja po 1. odstavku 20. člena ZOro, to je obstoj okoliščin, da so pri tožniku podani utemeljeni pomisleki za nadaljnjo posest orožja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.