Jedro

Upravnosodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da če je zakonodajalec drugi odstavek 95. člena ZUreP-1 izrecno vključil v prvi odstavek 103. člena ZPNačrt, drugačna razlaga, kot razlaga, kakršno je uporabila toženka, da od uveljavitve 103. člena ZPNačrt rok za vložitev zahteve za razlastitev ni več predpisan, ni mogoča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Trebnje (prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se v korist služnostnega upravičenca podjetja A. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) pri parcelah št. 620 (ID ...), 479/22 (ID...), 479/21 (ID ...), 479/9 (ID ...), 479/10 (ID ...) in št. 457/1 (ID ...), vse k.o. ..., kjer je vknjižena solastninska pravica za tožnico v deležu do ½, ustanovi služnost s tam navedeno vsebino in v tam navedenem obsegu, in sicer za čas obratovanja infrastrukturnih objektov in v korist vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja posamezne infrastrukture (I. točka izreka). Kot rok za pričetek gradnje objekta je določila 31. 12. 2019 (II. točka izreka) in odločila, da se po pravnomočnosti te odločbe zemljiški knjigi odredi izbris zaznambe o začetku postopka omejitve lastninske pravice na nepremičninah, navedenih v I. točki izreka, ter predlaga vknjižbo služnostne pravice na navedenih nepremičninah v korist prizadete stranke (služnostnega upravičenca) po uradni dolžnosti (III. točka izreka). Odločila je še, da bo o odškodnini za zmanjšano vrednost nepremičnin odločilo sodišče na podlagi predloga razlastitvenega zavezanca v nepravdnem postopku, v primeru spora pa sodišče v pravdnem postopku na predlog upravičenca ali razlaščenca (IV. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (V. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (VI. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ dne 12. 12. 2016 izdal sklep o začetku postopka ustanovitve služnosti v javno korist 12. 12. 2016 ter razpisal ustno obravnavo, ki se je tožnica ni udeležila. V posebnem ugotovitvenem postopku je prvostopenjski organ ugotovil, da so izpolnjene vse zakonske predpostavke za omejitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah in 3. 5. 2017 izdal odločbo. Po pritožničini pritožbi je drugostopenjski organ navedeno odločbo odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje z napotilom, da mora natančneje določiti potek služnosti po predmetnih parcelah ter določiti rok, v katerem je služnostni upravičenec dolžan pričeti z gradnjo objekta oz. objektov, zaradi katerih je bila ustanovitev služnosti predlagana. Prizadeta stranka je 12. 9. 2017 dopolnila vlogo za omejitev lastninske pravice z natančnejšo določitvijo poteka služnosti in z rokom za začetek gradnje. S tem so bile izpolnjene vse zakonske predpostavke za omejitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah, zato je prvostopenjski organ predlogu prizadete stranke ugodil. 3. Drugostopenjski organ je pritožbi tožnice delno ugodil in v 1. alineji 1. točke izreka izpodbijane odločbe za besedilom „...ki poteka vzdolž celotnega“ dodal dodal besedi „spodnjega dela“, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil (1. točka izreka). Zavrnil je tudi tožničino zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka). V obrazložitvi je glede zavrnilnega dela pritožbe navedel razloge, zakaj je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku zagrešil absolutno bistveno kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj ji ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo. Po vročitvi prejšnje odločbe drugostopenjskega organa do izdaje nove odločbe ni dobila nobenega dokumenta, vloge, poziva ali ugotovitve o dejanskem stanju, ki je podlaga za odločitev v zadevi, niti je ni prvostopenjski organ vabil na ustno obravnavo ali jo pozval, naj poda svojo izjavo v ponovljenem postopku, po naknadno dopolnjenem postopku (po vloženi pritožbi) na podlagi prvega odstavka 244. člena ZUP pa ni izdal nove odločbe. Takšno postopanje je nezakonito, ker ZUP ne dovoljuje izdaje odločb, v katerih ni zajeto celotno dejansko stanje in postopek, ki je bil izveden do izdaje odločb. 5. Poleg tega tožnica tudi dvomi v pristranskost osebe, ki je vodila postopek na prvi stopnji, saj je izdala za tožnico neugodno odločbo, ne oziraje se na pravice drugih, poleg tega je novo odločbo izdala zgolj deset dni po tem, ko se je imela tožnica možnost seznaniti se z odločbo drugostopenjskega organa. S takim ravnanjem je kršila 22. in 23. člen Ustave.

6. Navaja še, da je bil predmetni postopek razlastitve oz. omejitve lastninske pravice v javno korist začet po roku, določenem v drugem odstavku 95. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), torej prepozno. Neomejena pravica do razlastitve pomeni kršitev 33. in 69. člena Ustave, poleg tega pa predstavlja tudi kršitev 1. člena Protokola Evropske konvencije za človekove pravice, kar izhaja iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice št. 33949/05 z dne 29. 3. 2011. Navaja razloge, zakaj meni, da je napačno stališče toženke glede veljavnosti 95. člena ZUreP-1 in pojasnjuje, da bi razlaga, za kakršno se zavzema toženka, privedla do protiustavnega stanja, ki grobo krši človekove pravice, in sicer pravico do lastnine in mirnega uživanja lastnine, z ravnanjem toženke pa sta kršena tudi 22. in 23. člen Ustave.

7. Poleg tega sta izpodbijani odločbi tudi v nasprotju z določbami Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), ki v drugem odstavku 468. člena za nadzemni večsistemski daljnovod razdelilne transformatorske postaje nadzemne napetosti 110 kV in 35 kV določa 15 metrski varovalni pas v vsako stran od osi elektroenergetskega voda, obravnavana služnost pa je določena 10 m v vsako stran od osi voda.

8. Ugovarja še, da je izrek prvostopenjske odločbe, dopolnjen z izrekom drugostopenjske odločbe, še vedno nedoločen. Kje poteka služnost po parceli 620 k.o. ... iz izreka prvostopenjske odločbe ne izhaja, saj navedba „pas 10 m na vsako stran od osi elektroenergetskega voda“ ni določen ali določljiv pojem, če ni določno opisano, kje poteka vod. Poleg tega izrek ne vsebuje zemljiškoknjižnih podatkov, ki jih za vpis določene pravice zahteva Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), pri čemer omenja ID številko. Predlaga odpravo odločb upravnega organa prve in druge stopnje in vrnitev zadeve organoma v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka.

9. Toženka na tožbo ni odgovorila.

10. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja razloge, zakaj meni, da je tožba neutemeljena in predlaga zavrnitev tožbe ter naložitev plačila stroškov postopka toženki.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Sodišče pritrjuje tožnici, da je treba stranki, preden se izda odločba, omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (9. člen ZUP), ter da se ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za potrebe namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi (146. člen ZUP).

13. Se pa sodišče ne strinja s tožnico, da ji v predmetnem upravnem postopku ta možnost ni bila dana, pri čemer sodišče posebej poudarja, da tožnica v tožbi izrecno niti ne navede, do katerega pravno pomembnega dejstva ali okoliščine se ni imela možnosti opredeliti.

14. Iz odločb upravnih organov in upravnega spisa izhaja, da je bila v pred prvostopenjskim upravnim organom razpisana ustna obravnava (5. 1. 2017), ki se je tožnica ni udeležila in izostanka ni opravičila. Navedene ugotovitve tožnica ne izpodbija, zato jo sodišče šteje za nesporno. Tožnica pa tudi ne navaja, da bi se v ponovljenem postopku (po odpravljeni odločbe prvostopenjskega organa z dne 3. 5. 2017 s strani drugostopenjskega organa) ugotavljala kakšna nova dejstva, zaradi katerih bi moral prvostopenjski organ razpisati novo ustno obravnavo ali stranko pozvati, da se do njih izjavi. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je bil v ponovljenem postopku natančneje določen potek služnosti, določen pa je bil tudi rok, v katerem mora služnostni upravičenec pričeti z gradnjo. Glede določenega poteka služnosti in roka za pričetek gradnje tožnica konkretnih ugovorov ne poda, zgolj pavšalno navede, da v izreku določena služnost ni določena na način, da bo mogoč njen vpis v zemljiško knjigo, na kar bo odgovorjeno v nadaljevanju.

15. Dodatno pa je prvostopenjski organ 14. 11. 2017, torej po prejemu tožnikove pritožbe, po pooblastilu iz 244. člena ZUP, ponovno razpisal ustno obravnavo, in na ta način zadostil tožničini pravici do izjave v postopku. Sodišče pritrjuje stališču prizadete stranke, da je 244. člen ZUP namenjen prav temu, da se stranki, ki s pritožbo uveljavlja kršitev pravice do izjave, omogoči, da se izjavi o relevantnih dejstvih. Da ji to ne bi bilo omogočeno, tožnica ne navaja. Poleg tega iz drugostopenjske odločbe izhaja, da je tožnica na ustni obravnavi dne 14. 11. 2017 navedla smiselno enake navedbe, kot že tekom ugotovitvenega postopka pred prvostopenjskim organom, do katerih pa se je prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe opredelil, česar tožnica v tožbi ne prereka.

16. Navedba tožnice, da bi moral prvostopenjski organ po tem, ko ravna v skladu s prvim odstavkom 244. člena ZUP, izdati novo odločbo tudi, kadar je uspeh dopolnjenega ugotovitvenega postopka negativen in ne vpliva na že sprejeto odločitev, nima podlage v zakonu, poleg tega prvostopenjski organ ne more izdati nove odločbe, ker že obstaja odločba s pravilno odločitvijo v upravni zadevi.

17. Prvi odstavek 244. člena ZUP izrecno določa ravnaje organa po izvedbi posebnega ugotovitvenega postopka, in sicer lahko organ zadevo reši drugače in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo, ali pa ravna po 245. členu ZUP. Navedena določba določa obveznost prvostopenjskega organa, da posreduje odločbo, zoper katero je vložena pritožba, drugostopenjskemu organu. Ker se 244. člen ZUP uporablja v povezavi s pritožbenimi navedbami, je obrazložitev o izvedeni dopolnitvi vsebovana v drugostopenjski odločbi. Da takšne obrazložitve drugostopenjska odločbe ne vsebuje, tožnica ne navaja. Za takšno pravno razlago navedene določbe se zavzemajo tudi upravnopravni teoretiki (Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV založba, 2017, stran 384). Ne glede na navedeno pa tožnica ne prereka ugotovitve drugostopenjskega organa, da v dopolnjenem postopku ni navedla nobenih dejstev, do katerih se upravni organ ne bi izrekel v izpodbijani odločbi.

18. Prav tako tožnica ne more uspeti z ugovorom, da je bila oseba, ki je vodila postopek na prvi stopnji, pristranska, z utemeljitvijo, da je izdala (za tožnico neugodno) odločbo pred rokom, ki ga zakon kot najdaljšega predpisuje za izdajo nove odločbe. S postopanjem organa v okviru zakonskih rokov ni mogoče utemeljiti posega v ustavni pravici do enakega varstva pravic ter do sodnega varstva.

19. Neutemeljena pa je tudi tožbena navedba, da naj bi bil predmetni postopek za omejitev lastninske pravice začet prepozno, ker je bil začet po roku iz drugega odstavka 95. člena ZUreP-1. V zadevi je bila navedena določba, na katero se sklicuje tožnica, z določbo 103. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji, v nadaljevanju ZPNačrt), pred začetkom predmetnega postopka razveljavljena, kar ni sporno. Upravnosodna praksa je že večkrat zavzela stališče (sodba III U 97/2010 z dne 22. 3. 2011, sodba I U 933/2011 z dne 13. 3. 2012, sodba I U 937/2011 z dne 8. 5. 2012), da če je zakonodajalec drugi odstavek 95. člena ZUrep-1 izrecno vključil v prvi odstavek 103. člena ZPNačrt, drugačna razlaga, kot razlaga, kakršno je uporabila toženka, da od uveljavitve 103. člena ZPNačrt rok za vložitev zahteve za razlastitev ni več predpisan, ni mogoča. 20. V sodbi I U 933/2011 je sodišče pojasnilo, da dostavek v prvem odstavku 103. člena ZPNačrt „v delu, ki se nanaša na prostorsko načrtovanje v smislu tega zakona ter na opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek“ v jezikovnem pomenu v zvezi z drugim odstavkom 95. člena ZUreP-1 ne daje odgovora, v čem se ta določba več ne uporablja. V drugem odstavku 95. člena ZUreP-1 se namreč ni urejalo prostorskega načrtovanja, niti opremljanja stavbnih zemljišč ali komunalnega prispevka, temveč je bil z njim določen rok, v katerem je bilo treba vložiti zahtevo za razlastitev. Zato je jezikovni pomen tega dostavka v povezavi z drugim odstavkom 95. člena ZUreP-1 presežen z uporabo argumenta teleološke redukcije celotnega določila prvega odstavka 103. člena ZPNačrt. Vsi ostali členi ZUreP-1, ki se na podlagi te določbe prenehajo uporabljati, so se nanašali na prostorsko načrtovanje, opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek. Določba je torej namenjena usklajevanju z novim sistemom prostorskega načrtovanja. Če pa je zakonodajalec tudi drugi odstavek 95. člena vključil v prvi odstavek 103. člena ZPNačrt, to pomeni, da se ta določba preneha uporabljati v tistem, kar je njegova vsebina, to pa je rok za vložitev zahteve za razlastitev. V nasprotnem primeru zakonodajalec drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 sploh ne bi vnesel v 103. člen ZPNačrt. 21. Sodišče zgolj pripominja, da tudi sedaj veljavni ZUreP-2 roka za vložitev zahteve za razlastitev oz. omejitev lastninske pravice več ne določa, kar pomeni, da tudi, če bi tožnica v tem sporu uspela, ni ovir, da prizadeta stranka ne bi ponovno vložila predloga za omejitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah na podlagi iste uredbe (Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kV RTP Grosuplje – RTP Trebnje (Uradni list RS št. 71/10) po ZUreP-2. 22. Zgolj z navedbo, da časovno neomejena pravica do razlastitve predstavlja poseg v njene ustavne pravice, ne da bi ga konkretneje pojasnila, tožnica zatrjevane kršitve ni izkazala. Prav tako tožnica kršitve ne more izkazati s pavšalnim sklicevanjem na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi 33949/05 z dne 29. 3. 2011. Poleg tega v tej sodbi ni šlo za tak primer, kot je obravnavani, česar sodišče glede na povsem pavšalno sklicevanje tožnice na sodbo konkretneje ne pojasnjuje.

23. Tudi sicer pa je glede negotovosti razlastitvenega zavezanca zaradi črtanja roka naslovno sodišče že pojasnilo, da je treba upoštevati, da gre v primeru razlastitve za ukrep, ki sledi v primeru, če med razlastitvenim zavezancem in razlastitvenim upravičencem ni sklenjen dogovor o prodaji spornih nepremičnin, poleg tega pa je prostorski akt, na katerem temelji vsaka predlagana razlastitev, javno objavljen, kar posledično pomeni, da je razlastitveni zavezanec seznanjen z načrtovanimi posegi v prostor, zato od njegove uveljavitve dalje ni več v negotovosti (sodba naslovnega sodišča I U 1112/2010 z dne 19. 4. 2011).

24. Prav tako tožnica ne more uspeti z ugovorom, da je določen obseg služnosti v nasprotju z drugim odstavkom 468. člena EZ-1. Pravilna je navedba prizadete stranke, da tožnica meša pojem služnostni pas s pojmom varovalni pas. Da gre za dva različna pojma, je jasno razvidno iz tretjega odstavka 474. člena EZ-1, ki med drugim določa, da je “služnost iz prvega odstavka tega člena vzpostavljena za vode elektrike, največ v širini varovalnega pasu za določeno vrsto voda elektrike, kot je določen s 468. členom“.

25. Poleg tega pomenijo omejitve, ki jih zakon določa za varovalni pas, omejitve lastninske pravice na podlagi zakona, in ne služnost, čeprav gre za podobno vsebino, kot jo določa negativna stvarna služnost. Stvarna služnost je večinoma posledica lastnikovega samoomejevanja, pri omejitvah lastninske pravice na podlagi zakona pa gre za neposreden učinek pravne norme civilnega in upravnega prava, ki določa vsebino lastninske pravice.

26. Tožnica pa tudi ne navaja, katero svojo pravno korist ščiti z navedenim ugovorom. Če meni, da bo zaradi tako določene služnost prikrajšana pri odškodnini, česar sicer ne navaja, sodišče pripominja, da je glede na sodno prakso podlaga za določitev odškodnine vsa škoda, ki jo izkaže lastnik nepremičnine, ki mu je nastala zaradi ustanovljene služnosti, kamor seveda spadajo tudi omejitve lastninske pravice, ki jih zakon določa v varovalnem pasu, ki bo nastal ob daljnovodu, katerega gradnja je dovoljena z ustanovljeno služnostjo.

27. Prav tako neutemeljena je tudi tožbena navedba, da obseg služnosti v izreku prvostopenjske odločbe, dopolnjene z drugostopenjsko odločbo, ni določen. Izrek prvostopenjske odločbe v delu, ki se nanaša na parcelo št. 620 (ID ...) k.o. ... je bil z drugostopenjsko odločbo dopolnjen. Tožnica ne navede, da da je tudi tak, dopolnjen izrek v delu, ki se nanaša na navedeno parcelo, nedoločen. Neutemeljena pa je tudi tožbena navedba, da naj bil izrek nedoločen, ker naj ne bi vseboval ID znakov nepremičnin, zaradi česar služnosti ni mogoče vpisati v zemljiško knjigo. Sodišče ocenjuje, da je izrek odločbe, ki vsebuje katastrsko občino, parcelno številko in ter ID nepremičnine, določen v tej meri, da je izvršljiv, to je sposoben vpisa v zemljiško knjigo.

28. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama postopka niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), poleg tega tožnica predlaga vpogled v listine, ki so del upravnega spisa, in sodno prakso, kar ne pomeni izvajanja dokazov, ampak uporabo prava.

29. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.