Jedro

Obnova postopka zoper sklep, s katerim je bila vloga za denacionalizacijo zavržena, ni dopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1.12.2004, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote N.m. z dne 6.10.2004. S tem sklepom je bil zavržen tožnikov predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, ki je bil končan s sklepom Upravne enote N.m. z dne 5.2.2003, o zavrženju zahteve za denacionalizacijo. Tožena stranka je pritrdila odločitvi prvostopnega organa in razlogom, ki jih je za to navedel, to je, da glede na določbo 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) obnova postopka zoper sklep, s katerim je bila vloga zavržena, ni dopustna.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka ter se je nanje na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS sklicevalo. Glede na določbo 1. odstavka 260. člena ZUP obnova postopka zoper sklep ni dopustna, pri tem pa ni pomembno, iz katerega razloga je bila vloga s sklepom zavržena. Za uspešnost obnove postopka ni pomembno, ali bi morala biti v prvotnem postopku izdana odločba in ne sklep. To bi moral tožnik ugovarjati v prvotnem postopku. Opustitev pritožbe v takem primeru ima lahko namreč za posledico tudi izgubo nadaljnjih pravnih sredstev, v obravnavanem primeru izrednega pravnega sredstva obnove postopka.

Glede na to, da zoper sklep o zavrženju vloge ni možna obnova postopka, se je prvostopno sodišče strinjalo s stališčem tožene stranke, da zato prvostopnemu upravnemu organu ni bilo treba vsebinsko presojati obnovitvenih razlogov, prav tako tega ni bilo treba toženi stranki. Z zavrnitvijo tožbe je prvostopno sodišče zavrnilo tudi zahtevek za priznanje stroškov postopka na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kršitev pravil postopka v upravnem sporu je podana zato, ker se prvostopno sodišče ni opredelilo do tožbenih ugovorov glede ustavnopravne narave pravnih sredstev v upravnem postopku, kar pomeni, da so izostali razlogi o pomembnem delu tožbenih navedb, kar pa je absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 3. odstavkom 72. člena ZUS. Sklicuje se na 25. člen Ustave RS (URS). Bistvo ustavne pravice do pravnega sredstva je v tem, da se zagotovi meritorna presoja tožnikove zadeve in sprememba njegovega materialnopravnega položaja, torej, pravilna vsebinska odločitev o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih posameznikov. Ni namen pravnih sredstev v tem, da se vzpostavi določen procesnopravni položaj oziroma oblika odločitve, saj ta sama po sebi ničemur ne služi, če ne prispeva k pravilni vsebini meritorne odločitve. Ko je prvostopno sodišče v svoji obrazložitvi napisalo, da ima opustitev pritožbe zoper prvotni sklep za posledico izgubo nadaljnjih pravnih sredstev (konkretno izrednega pravnega sredstva obnove postopka), je torej arbitrarno obšlo opisano pravno naravo pravnih sredstev. Že v tožbi je tožnik izpostavil, da je akt, zoper katerega je predlagana obnova postopka, zgolj napačno naslovljen kot sklep, saj iz njegove obrazložitve sledi, da je bilo z njim odločeno meritorno. Tudi do tega vprašanja se prvostopno sodišče ni opredeljevalo. Če bi torej tožnik zoper navedeni sklep vložil pritožbo, bi dosegel le to, da bi bil izdan upravni akt, naslovljen kot odločba, in da bi, namesto besedne zveze "se zavrže" vseboval besedno zvezo "se zavrne", obrazložitev sama pa bi ostala nespremenjena. Glede na takratne predpise se namreč materialnopravni položaj stranke ne bi v ničemer spremenil. Prvostopno sodišče je očitno spregledalo, da je sklep upravni akt, s katerim se odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka, in da se z odločbo odloča vsebinsko, kar izrecno izhaja iz 1. in 2. odstavka 207. člena ZUP. Zato po določbah 1. odstavka 260. člena ZUP odločba ni le tisti upravni akt, ki je kot tak naslovljen, temveč tisti akt, ki v sebi nosi meritorno odločitev o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke. V obravnavani zadevi je bil postopek v zvezi z denacionalizacijo v bistvu zaključen meritorno, ker niso bili podani materialnopravni pogoji za ugoditev zahtevi za denacionalizacijo. To pa pomeni, da je šele zahteva za obnovo postopka tisto pravno sredstvo, s katerim lahko tožnik doseže spremembo svojega pravnega položaja v materialnopravnem smislu, to je v smislu pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Zato je treba v tem primeru obnovo postopka šteti kot redno pravno sredstvo, ki pa je bilo tožniku zaradi napačnih stališč upravnih organov in prvostopnega sodišča neutemeljeno odvzeto. Tega stališča res ni mogoče neposredno opreti na določbe ZUP oziroma ZUS in ZPP, vendar je Ustavno sodišče Republike Slovenije že v več odločbah izrazilo stališče, da morajo sodišča (in tudi upravni organi) pri uporabi procesnega prava paziti tudi na kršitev temeljnih človekovih pravic, med katere pravica do učinkovitega pravnega sredstva nedvomno spada. Glede na to je napačno tudi stališče prvostopnega sodišča, da se upravnima organoma ni bilo treba spuščati v vsebinsko presojo obstoja obnovitvenega razloga, zato so upoštevni razlogi, zaradi katerih bi bilo treba obnoviti postopek denacionalizacije. Prvostopno sodišče se do dejstva vstopa Republike Slovenije v Evropsko Unijo vsebinsko ni opredelilo, zato ponavlja vse tožbene razloge, ki se tičejo tega dejstva. Tudi v pritožbi meni, da je diskriminiranje denacionalizacijskih upravičencev glede na državljanstvo v nasprotju z 12. členom Pogodbe o evropski skupnosti (PES). Meni tudi, da bi bilo treba v tem primeru pridobiti predhodno pravno mnenje Sodišča Evropskih Skupnosti (SES) na podlagi 234. člena PES. Ker j e Vrhovno sodišče Republike Slovenije zadnja sodna inštanca v državi, bi moralo zahtevati predhodno mnenje SES. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot so tožniku pravilno pojasnili že prvostopne sodišče in oba upravna organa, je obnova postopka po 1. odstavku 260. člena ZUP možna le zoper odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni (več) rednega pravnega sredstva, če je seveda izpolnjen vsaj eden od v tej odločbi navedenih obnovitvenih razlogov. Ob takšni izrecni določbi torej postopek obnove ni mogoč v zadevi, ki je bila končana s sklepom.

Res je, da samo poimenovanje akta za obnovo postopka ni bistveno.

Bistveno je, kaj je s takšnim aktom odločeno, torej ali je odločeno po vsebini, ali je odločeno procesno. Odločitev pa je v vsakem primeru, torej v primeru odločbe ali sklepa vsebovana v izreku upravnega akta (213. člen ZUP), ne pa v njegovi obrazložitvi (214. člen ZUP). Torej je za presojo o tem, ali gre za odločbo ali sklep, pomemben izrek v aktu, ne pa njegova obrazložitev.

V obravnavanem primeru je predlagana obnova postopka zoper sklep, s katerim je bila vloga za denacionalizacijo zavržena. Glede na to vrhovno sodišče, enako kot prej prvostopno sodišče in oba upravna organa, ne dvomi, da je šlo za pravilen naziv akta, torej za sklep, ker to izhaja tudi iz njegovega izreka. Če pa obrazložitev tega akta ni v skladu z njegovim izrekom ali obratno, bi to lahko tožnik ugovarjal v pritožbenem postopku zoper ta sklep, česar pa ni storil. Sklep o zavrženju vloge za denacionalizacijo je namreč samostojen upravni akt zoper katerega je dopustna pritožba, ker se s takim sklepom postopek konča (125. člen ZUP/86). Ker pritožba ni bila vložena, je ta sklep postal dokončen in formalno pravnomočen, zato zoper njega ni mogoča pritožba in tudi ne obnova postopka.

S tem pa po presoji pritožbenega sodišča ni kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Pravice do pravnega sredstva namreč ni mogoče uveljavljati mimo predpisanih procesnih pravil. Če stranka ni vložila dopustnega pravnega sredstva zoper akt in je s tem sama zakrivila, da je tak akt postal dokončen in formalno pravnomočen, ter je s tem izgubila tudi pravico do nadaljnjih izrednih pravnih sredstev, se ne more uspešno sklicevati na kršitev pravice do pravnega sredstva.

Ker je bil predlog za obnovo postopka zavržen zaradi nedopustnosti, se niti upravnima organoma niti prvostopnemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do zakonitosti in pravilnosti sklepa o zavrženju zahteve za denacionalizacijo in tudi ne do vsebinskih razlogov za predlagano obnovo postopka. Zato po presoji pritožbenega sodišča ni podana kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 3. odstavka 72. člena ZUS v zvezi z 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik neutemeljeno zatrjuje v pritožbi. Ker vsebinski razlogi za obnovo postopka zaradi nedopustnosti obnove postopka niso predmet obravnave v tem upravnem sporu, se tudi pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje. Ker se na obravnavano zadevo PES in drugi pravni akti Evropske unije ne nanašajo, tudi niso izpolnjeni pogoji iz 234. člena PES za zastavitev predhodnega vprašanja SES.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori, ki se tičejo uporabe materialnega prava. Po presoji pritožbenega sodišča so bile v tem primeru pravilno uporabljene določbe ZUP, ki določajo pogoje za obnovo postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.