Jedro

Tožnik v obravnavani zadevi poseg v svoje pravice in pravne koristi sicer zatrjuje, vendar ostajajo te trditve povsem splošne oziroma nekonkretizirane. Iz tožbe je mogoče povzeti zgolj to, da se ne strinja s tem, da je postopek prekinjen le do odločitve v zadevi o motenju posesti, saj bi moral biti po njegovem mnenju prekinjen do odločitve o lastništvu stanovanja oziroma pravice do bivanja v tem stanovanju, za katero meni, da je odločilnega pomena za pravilno odločitev v prekinjenem upravnem postopku. Vendar pa take navedbe po vsebini ne pomenijo trditve o posegu sklepa o prekinitvi postopka na njegove pravice, temveč o morebitnem vplivu tega sklepa na pravilnost končne odločitve v zadevi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe zoper sklep Upravne enote Krško z dne 29. 6. 2016, v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 19. 9. 2016, in kot oprostitev stroškov postopka. Iz obrazložitve izhaja, da je bil s sklepom, v zvezi s katerim tožnik prosi za dodelitev BPP, prekinjen postopek ugotavljanja resničnosti podatkov, ki jih je tožnik navedel v prijavi stalnega prebivališča, do odločitve Okrajnega sodišča v Krškem v dveh postopkih zaradi motenja posesti. Toženka meni, da gre za akt, ki pomeni procesno odločitev, saj se z njim ne odloča o nobeni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč gre za odločitev, ki se nanaša na izvedbo upravnega postopka, zaradi česar ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, kar izhaja tudi iz ustaljene prakse Upravnega in Vrhovnega sodišča RS, ki jo tudi navaja. V takem primeru sodišče tožbo s sklepom zavrže, kar pomeni, da tožnik v zadevi nima razumnih možnosti za uspeh. Zato mora organ, ki odloča o prošnji za dodelitev BPP, to prošnjo v skladu s prvim in drugim odstavkom 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrniti, in to ne glede na tožnikovo izpolnjevanje finančnih pogojev za dodelitev BPP.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je v pravnem pouku drugostopenjske upravne odločbe navedeno, da je zoper prvostopenjski akt možen upravni spor. Upravni postopek, v katerem je bil izdan sklep, ki ga želi izpodbijati, bi bilo treba prekiniti ne le do rešitve zadeve o motenju posesti, temveč do odločitve v sodnem postopku, ki se nanaša na lastništvo oziroma pravico do prebivanja v stanovanju, v katerem živi. V tem upravnem postopku gre za „ugotavljanje pomembnih pravic za tožnika, ki imajo lahko posledice tudi na drugih področjih oziroma postopkih za tožnika“, zato je nesprejemljivo, da bi bil izid motenjske pravde odločilen za odločanje o ugotavljanju tožnikovega dejanskega bivališča. To pomeni, da ne gre za tipičen procesni sklep, temveč je „potrebno upoštevati samo vsebino sklepa oziroma kaj je z njim odločeno oziroma v kakšne pravice tožnika se z njim posega“. Tega toženka ni presojala, zato je njena odločitev napačna, „s sklepom se namreč posega v pravice tožnika, to pa je prav gotovo varovano tudi z upravnim sporom“. Zoper navedeni sklep je vložil tožbo, ki jo naslovno sodišče obravnava pod opravilno številko I U 1551/2016, v tej zadevi pa ga je že dvakrat pozvalo k vložitvi pripravljalne vloge. Sodišče zato očitno ne meni, da je treba tožbo zavreči, saj sicer ne bi pozivalo k vlaganju vlog. Tožnik iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži tudi povračilo stroškov upravnega spora.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zahteva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

6. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Po obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg te zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

7. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom „očitne nerazumnosti“ (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Podrobnejše kriterije za napolnitev tega pravnega standarda je zakonodajalec predpisal v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, kjer je določil, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, pri tem pa je vse tam naštete kriterije zopet vezal na standard „očitnosti“. S tem je po presoji sodišča jasno določil obseg oziroma globino preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pregled, brez poglobljene analize.

8. Toženka je po presoji sodišča v obravnavani zadevi ustrezno napolnila navedeni pravni standard, saj je najprej podrobno obrazložila, zakaj je sklep, ki ga želi tožnik izpodbijati, procesne narave in zato že po naravi stvari ne posega v tožnikove pravice oziroma pravne koristi, nato pa je to svoje stališče podkrepila še z navedbo obširne in povsem ustaljene ustavno sodne prakse. Sodišče se z razlogi, ki jih v tem pogledu navaja toženka, v celoti strinja, in jih zato v tej obrazložitvi ne navaja ponovno (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

9. Sodišče dodaja še, da je edina novejša odločitev, iz katere izhaja, da sklep o prekinitvi upravnega postopka sploh lahko poseže v pravice oziroma pravne koristi in je zato lahko predmet tožbe v upravnem sporu, odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-619/15-16 z dne 2. 6. 2016. Vendar pa se ta odločba nanaša na zelo specifično procesno situacijo, ko je bil prekinjen postopek za dodelitev BPP, sodni postopki, zaradi katerih je bila prošnja vložena, pa so medtem tekli dalje. V takem primeru lahko pride do posega v prosilčevo pravico do sodnega varstva že zaradi same prekinitve postopka, saj je z njo prosilcu za določeno časovno obdobje onemogočeno uresničevanje pravice do sodnega varstva, to pa bi lahko pomenilo poslabšanje njegovega pravnega položaja v odprtih sodnih postopkih.

10. Za razliko od tega tožnik v obravnavani zadevi poseg v svoje pravice in pravne koristi sicer zatrjuje, vendar ostajajo te trditve povsem splošne oziroma nekonkretizirane. Iz tožbe je mogoče povzeti zgolj to, da se ne strinja s tem, da je postopek prekinjen le do odločitve v zadevi o motenju posesti, saj bi moral biti po njegovem mnenju prekinjen do odločitve o lastništvu stanovanja oziroma pravice do bivanja v tem stanovanju, za katero meni, da je odločilnega pomena za pravilno odločitev v prekinjenem upravnem postopku. Vendar pa take navedbe po vsebini ne pomenijo trditve o posegu sklepa o prekinitvi postopka na njegove pravice, temveč o morebitnem vplivu tega sklepa na pravilnost končne odločitve v zadevi. To pa zgolj potrjuje procesno naravo sklepa oziroma stališče toženke, da ta sklep sam po sebi sploh ne more poseči v tožnikove pravice, saj bo do tega posega (lahko) prišlo šele končno odločitvijo v upravnem postopku. Kot je pravilno obrazložila toženka, bo zato tožniku tudi sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno v zvezi s končno odločitvijo, ko bo lahko uveljavljal morebitno nezakonitost sklepa o prekinitvi, če in kolikor bo menil, da je vplivala na pravilnost in zakonitost končne odločitve.

11. Na navedeno ne more vplivati napačen pravni pouk na odločbi organa druge stopnje, saj tožnikove procesne pravice ne izhajajo iz tega pravnega pouka, temveč iz zakona, in sicer na način ter v obsegu, kot je pravilno obrazložila toženka. Prav tako na pravilnost odločitve ne more vplivati ravnanje sodišča s tožbo, za vložitev katere je tožnik zaprosil za BPP. Kot je bilo obrazloženo, je podlaga za toženkino odločitev v tej zadevi njena ocena o tožnikovih možnostih za uspeh, ki jo je po naravi stvari treba praviloma opraviti, še preden je znana dejanska usoda zadeve. Zgolj pravilnost in zakonitost te ocene je zato lahko tudi predmet preizkusa v upravnem sporu.

12. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi sicer predlagal izvedbo več dokazov, vendar obstoj in vsebina listin v upravnem spisu med strankama nista sporna, za svoje zaslišanje pa tožnik ni navedel ne kaj želi z njim dokazati, ne kako bi to lahko vplivalo na izid upravnega spora. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

13. Po četrtem odstavku 24. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.