Jedro

Nižji sodišči sta ugotovili, da so ravnanje tožene stranke iz leta 1987 in tudi kasnejša povzročila motnje v takšnem obsegu, da otežkočajo uporabo njene nepremičnine, in sicer z odvajanjem gnojnice in straniščnice po ceveh na tožničino zemljišče. Ob takšni ugotovitvi je jasno, da gre tu za tako imenovano direktno imisijo, torej takšno, ki je usmerjena z napravo in kakršno ureja drugi odstavek 5. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Direktne imisije, ki so brez pravnega naslova (tožena stranka ga ne zatrjuje), pa so vselej prepovedane, torej tudi takrat, ko ne presegajo krajevno običajne mere (glej Poročilo o sodni praksi VS SRS št. 11/81 str. 10!).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Ob tretjem sojenju v tej zadevi je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka opustiti odvajanje odpadnih vod, zlasti straniščnice in gnojnice, po ceveh na tožničino parcelo št... s parc. št... prek parcele št... vse k.o... Ugotovilo je, da pomenijo odplake s toženkine parcele in z njim povezan vonj takšne vplive, ki otežkočajo uporabo sosednje nepremičnine čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna. Gumijasta cev, po kateri odtekajo odplake, ni naravna pot in smer.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je podana toženkina pasivna legitimacija, saj je stopila v pravdo kot edina dedinja po pokojnem F. V.; da je razlog za tožbeni zahtevek v tožbi navedeni dogodek 8.9.1987 pa tudi kasnejše občasno početje tožene stranke; da gre za motnje, ki niso krajevno običajne - spuščanje gnojnice in straniščnice po ceveh na parcelo tožene stranke.

Proti tej sodbi je vložila revizijo tožena stranka iz vseh dovoljenih razlogov po zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, naj vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč spremeni ali pa ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je bil tožbeni zahtevek naperjen zoper dve osebi, sodišče pa vse do danes ni ugotovilo, kdo je tista druga "toženka". Dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, saj ni dokazano, da bi odpadna voda na tožničinih nepremičninah povzročala škodo ali motnje, ki krajevno niso običajne. Dejanske ugotovitve temeljijo na nezanesljivih pričah. Ni nobenega ponavljajočega zalivanja, dogodek iz leta 1987 pa ne more imeti tako daljnosežnih posledic. Gnojenje vrtov je krajevno običajno. Tožnica ni dovolila odkopa zemlje okoli hiše. Vnovič predlaga nenapovedan ogled.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da je ta vložena predvsem zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je nedovoljen revizijski razlog, pasivna legitimacija pa je podana po predpisih materialnega prava.

Državno tožilstvo RS se o vročeni mu reviziji ni izjavilo. Revizija ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku izrecno določa za revizijo kot izredno pravno sredstvo, da pravnomočne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena). To pomeni med drugim, da je tudi revizijsko sodišče, in ne le stranki, vezano na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah. Včasih je morda res težko potegniti natančno in jasno ločnico med dejanskimi in pravnimi vprašanji, vendar nobeden izmed uveljavljanih revizijskih razlogov ne izpostavi kakšnega takšnega mejnega vprašanja. Po drugi strani pa revizija ne navaja in še manj izkazuje, da bi šlo za kršitev kakšnega procesnega predpisa, ki bi utegnila povzročiti napako v sojenju. Zato spričo vezanosti revizijskega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje na tisto večino revizijskih razlogov, ki so dejanske narave, ne bo odgovora, pa naj gre za grajo ugotovitve dejstev ali za dokazne predloge.

Revizija podtika sodišču, češ da govori o drugi toženki, ne pojasni pa, kdo je to. Tako izpodbijana sodba kakor tudi sodba sodišča prve stopnje govorita samo o toženi stranki oziroma toženki, ki jo imensko označita z A. U.. Res na začetku pravde ni bilo jasno, kdo je tožena stranka, ker je tožba označila v uvodu kot toženo stranko le F. V., v tožbenem zahtevku pa je terjala dajatev od toženca (prvi odstavek), opustitev od toženke (drugi odstavek), plačilo pravdnih stroškov pa od obeh. Po tistem, ko je toženec 23.12.1989 umrl, pa je toženka prevzela postopek kot edina na toženi strani in se tako tudi sama predstavljala, ko je še nista zastopala sedanja pooblaščenca, in tudi potem. Prevzem postopka pa je bil pojasnjen s tem, da je toženka edina dedinja prvotnega toženca, kar je izkazano že s sklepom o dedovanju. Res gre torej samo za sprenevedanje tožene stranke.

Procesne kršitve (revizija niti ne pove, katere) torej ni.

Nižji sodišči sta ugotovili, da so ravnanje tožene stranke iz leta 1987 in tudi kasnejša povzročila motnje v takšnem obsegu, da otežkočajo uporabo njene nepremičnine, in sicer z odvajanjem gnojnice in straniščnice po ceveh na tožničino zemljišče. Ob takšni ugotovitvi je jasno, da gre tu za tako imenovano direktno imisijo, torej takšno, ki je usmerjena z napravo in kakršno ureja drugi odstavek 5. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR). Direktne imisije, ki so brez pravnega naslova (tožena stranka ga ne zatrjuje), pa so vselej prepovedane, torej tudi takrat, ko ne presegajo krajevno običajne mere (glej Poročilo o sodni praksi VS SRS št. 11/81 str. 10!). Nižji sodišči sta raziskovali še več, kot je bilo potrebno za rešitev tega spora, ko sta ugotavljali in ugotovili, da motnje presegajo krajevne razmere, kar je sicer potrebno dognati, če gre za imisije po prvem odstavku 5. člena ZTLR. Ob opisanem ugotovljenem dejanskem stanju je bilo torej tudi pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je bilo ugodeno opustitvenemu zahtevku. Sodišče je ugotovilo, da ni šlo za enkratno odvajanje odplak po ceveh. Pa tudi če bi šlo le za dogodek z dne 8.9.1987, dejstvo, da je pravda trajala dalj časa, ne more vplivati na odločitev tako, da če ni ponovnih motenj, zahtevku ni mogoče ugoditi. Potek časa v takšnih primerih pač ne more prinesti drugačne materialnopravne presoje.

Pokazalo se je torej, da je revizija v pretežni meri nedovoljena, drugi, sicer dovoljeni razlogi, pa niso utemeljeni in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeči stranki pa stroškov za odgovor na revizijo ni mogoče priznati, ker vsebina tega odgovora, sicer s pravilnimi stališči, le ni pripomogla k rešitvi revizije, da bi jih mogli šteti kot potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).