Jedro

Toženka je v izpodbijani odločbi konkretizirano obrazložila, na podlagi katerih okoliščin in zakaj šteje, da je tožnik imetnik spornih delnic v svojem imenu, a za račun A. Vse je toženka tudi podkrepila z javno dostopnimi podatki in listinskimi dokazi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je toženka ugotovila, da družba A. (v nadaljevanju tudi A.) od 28. 11. 2018 dalje brez objave prevzemne ponudbe dosega in presega prevzemni prag v ciljni družbi B., d. d., saj ima ob upoštevanju 1. in 2. točke prvega odstavka in četrtega odstavka 6. člena Zakona o prevzemih (ZPre-1) na dan izdaje odločbe 67,60 - odstotni delež glasovalnih pravic v ciljni družbi iz skupaj 78.250 delnic z oznako ..., in sicer poleg A., ki je v svojem imenu in za svoj račun imetnik 11.502 delnic oznake .., so še ostale družbe, navedene v 2. do 8. točki razdelka I izreka izpodbijane odločbe, med katerimi je tudi tožnik, v svojem imenu in za račun A. imetniki tam navedenih delnic oznake ..., zaradi česar je za družbo A. in posledično tudi za osebe, navedene v 2. do 8. točki razdelka I izreka izpodbijane odločbe, ki so imetniki delnic oznake ... v svojem imenu in za račun A., med katerimi je tudi tožnik, nastopila sankcija mirovanja glasovalnih pravic in prepoved uresničevanja glasovalnih pravic do nastopa pravnih dejstev po prvem odstavku 63. člena ZPre-1 (I. točka izreka). V II. točki izreka izpodbijane odločbe je odločila, da se ciljni družbi B., d. d. z dnem dokončnosti te odločbe prepove uresničitev glasovalnih pravic tam navedenim osebam, med katerimi je tudi tožnik, in sicer do nastopa pravnih dejstev po prvem odstavku 63. člena ZPre-1. V III. točki izreka izpodbijane odločbe je še odločila, da so tam navedene osebe, med drugim tudi tožnik, dolžne solidarno plačati takso za izdajo izpodbijane odločbe v višini 4.200 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka v predmetnem nadzornem postopku ugotavljala, kako je delničar A. pridobival delnice oznake ... in kakšne okoliščine so vodile do obstoječega stanja v delniški knjigi te ciljne družbe, ter posledično, ali je za A., ob upoštevanju izračuna glasovalnih pravic po 6. člena ZPre-1, nastopila obveznost objave prevzemne ponudbe po prvem odstavku 12. člena ZPre-1. Poleg tega je preverila tudi okoliščine v zvezi s pridobitvijo delnic oznake ... s strani pravnih in fizičnih oseb, navedenih v 2. do 8. točki razdelka I izreka izpodbijane odločbe, med katerimi je tudi tožnik. Ugotavljala je, ali so te osebe delnice oznake ... pridobile v svojem imenu in za svoj račun ali v svojem imenu in za račun družbe A. z namenom, da se A. izogne obveznosti objave prevzemne ponudbe po ZPre-1. 3. Toženka je najprej ugotovila, da se z delnicami oznake ... na organiziranem trgu ne trguje, se pa z njimi od 6. 3. 2017 dalje trguje v okviru MTF Ljubljanske borze (SI ENTER). Iz pregleda trgovanja v okviru SI ENTER izhaja, da so se cene delnice v obdobju od 1. 1. 2018 do 22. 3. 2019 gibale od 50,00 EUR v začetku leta 2018 do 110,00 EUR ob koncu pregledanega obdobja, pri čemer je bila najvišja cena, po kateri je bilo sklenjenih nekaj poslov, 135,00 EUR. Cena za delnice je v postopku dokapitalizacije B. v letu 2018 znašala 105,00 EUR, v letu 2017 pa 99,00 EUR. Iz notarskih zapisnikov skupščin delničarjev družbe B. od leta 2015 do 2018 izhaja, da B. v letih od 2015 dalje svojim delničarjem ni izplačala dividend. Toženka je napravila tudi pregled transakcij z delnico ... delničarja A. v obdobju od 1. 1. 2018 do dneva izdaje izpodbijane odločbe.

4. Na podlagi tožnikove izjave v postopku in izjave A. je ugotovila, da je A. odstopil od kupoprodajne pogodbe z 28. 11. 2018, da zahteva vračilo 11.500 delnic oznake ... in da naj tožnik sporoči Specializiranemu državnemu tožilstvu in preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Krškem med drugim tudi, da sporne delnice niso več njegova last. Iz tožnikove izjave izhaja še, da šteje, da ni več imetnik spornih delnic in da jih je vrnil. V zvezi s tem je toženka ugotovila, da je tožnik na dan izdaje izpodbijane odločbe še vedno vpisan v centralnem registru pri KDD kot imetnik spornih delnic, kar pomeni, da do prenosa delnic na A. zaradi razdrtja pogodbe do dneva izdaje izpodbijane odločbe še ni prišlo in se zato tožnik skladno s 5. členom Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP-1) šteje za zakonitega imetnika teh delnic.

5. Toženka je pregledala tožnikove transakcije z delnicami oznake ... od 1. 1. 2018 do dneva izdaje izpodbijane odločbe in tožnikove transakcije z vsemi delnicami, ki se vodijo v centralnem registru pri KDD. Ugotovila je, da tožnik od 1. 1. 2009 do 27. 5. 2019, razen predmetnega posla z delnicami oznake ..., ni opravil nobene druge transakcije z delnicami, kar pomeni, da te storitve prej ni izvajal in da predstavlja nakup delnic B. zanj izjemen dogodek. Tožnikova pojasnila, zakaj se je odločil za nakup spornih delnic, glede na to, da se prej s to dejavnostjo ni ukvarjal, so zato neprepričljiva. V obdobju nakupa teh delnic so bila pričakovanja o izplačilih dividende glede na preteklo politiko izplačevanja dividend in poslovanje hranilnice nerealna. Enako velja za pričakovano rast cene delnic in realizacijo kapitalskega dobička. Tožnik je v svoji izjavi navedel, da bi za plačilo preostanka kupnine zagotovo prejel posojilo, če bi prišlo do objave prevzemne ponudbe, pri čemer pa ni razvidno, na kakšni podlagi je menil, da bo prišlo do objave prevzemne ponudbe za delnice B. Iz izpisa KDD izhaja, da je bila 17. 1. 2019 za celotno količino spornih 11.500 delnic na tožnikovem računu vpisana začasna odredba – prepoved odtujitve in obremenitve na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Krškem VZ-I Kpd 35595/2018 s 16. 1. 2019. 6. Pogodba med tožnikom in A. z 28. 11. 2018 vsebuje pogodbeno določilo (člen III. pogodbe), po katerem se je kupec zavezal plačati 5 % kupnine, tj. 83.375 EUR v roku dveh mesecev od dneva podpisa pogodbe, preostanek 1.584.125 EUR pa v roku enega leta, šteto od dneva podpisa pogodbe, ter določilo, da če kupec ne plača preostanka kupnine, mora delnice izročiti prodajalcu nazaj, do tedaj plačana kupnina pa v celoti ostane prodajalcu. Prenos delnic na račun kupca je bil torej dogovorjen za dan 28. 11. 2018, kot je bil tudi izveden. V zvezi s tem je toženka izpostavila očitno posebnost sklenjenega posla, in sicer da je bil prenos delnic oznake ... na tožnika opravljen še pred kakršnimkoli plačilom, prvo plačilo je bilo dogovorjeno v višini vsega 5 % kupnine v dveh mesecih po sklenitvi pogodbe, dokončno plačilo v višini kar 95 % kupnine pa šele čez eno leto, tj. do 28. 11. 2019. Iz delniške knjige tudi ni razvidno, da bi bila sočasno s prenosom delnic na tožnika vpisana npr. zastavna pravica v dobro prodajalca v primeru neplačila, kar bi bilo pričakovano v primeru skrbnega gospodarja. Taka oblika dogovora je bila po prepričanju toženke mogoča le v primeru, da je obstajal prikrit dogovor in da je bil prenos delnic ... zgolj navidezen.

7. Toženka je vpogledala tudi v tožnikove finančne podatke in denarni tok na njegovem računu. Glede na stanje sredstev in rezultate njegovega poslovanja v zadnjih letih je mogoče sklepati, da ni imel razpoložljivih lastnih sredstev za financiranje nakupa spornih delnic, tudi če se upošteva dejstvo, da s svojim premoženjem zaradi vpisanih začasnih odredb ne more prosto razpolagati. Delež tožnikovih dolgov je bil v financiranju izjemno visok in je znašal 86,33 %. Ob tako visoki zadolženosti in podatkih o njegovem poslovanju so tudi možnosti dodatnega zadolževanja slabe, zato njegova navajanja, da bi za poplačilo preostanka kupnine dobil posojilo, niso prepričljiva. Toženka tako ugotavlja, da tožnik glede na svoje finančno stanje ni bil sposoben poravnati kupnine za delnice B., ker pa ima premoženje „zamrznjeno“, je njegovo finančno stanje še slabše, kar je bil tudi razlog, da je zaradi nezmožnosti plačila preostanka kupnine 10. 5. 2019 prišlo do razdrtja kupoprodajne pogodbe z 28. 11. 2018. 8. Tako je toženka zaključila, da je tožnik vse od pridobitve 11.500 delnic oznake ... njihov imetnik v svojem imenu, a za račun A.. To je, kot rečeno, ugotovila na podlagi preteklega netrgovanja tožnika z vrednostnimi papirji, samo 5 % finančnim tokom za takojšnjo pridobitev delnice oznake ... in zamikom plačila 95 % kupnine za leto dni brez zavarovanja ter na podlagi njegove nezmožnosti financiranja preostale kupnine za delnice in neprepričljivih pojasnil glede razlogov za nakup delnic in načina poplačila. Poleg tega pretekli rezultati B. ne izkazujejo rezultatov, ki bi obetali realizacijo takih kapitalskih dobičkov in dividendnih donosov, kot naj bi jih pričakovali delničarji, namen A. pa je bil, da bi na ta način lahko vplival na bodoče poslovanje hranilnice. Izpostavlja tudi, da tožnik to naložbo v delnice oznake ... vodi kot kratkoročno naložbo (torej naj bi jo do konca leta 2019 prodal), kar pomeni, da njegovi odgovori o namenu nakupa teh delnic niso prepričljivi. Poudarja, da se kupoprodajna pogodba z dnem 10. 5. 2019 šteje za razdrto in je tožnik dolžan vrniti sporne delnice A., vendar preknjižba zaradi vpisane prepovedi odtujitve teh delnic še ni bila izvedena in ima torej tožnik na dan izdaje izpodbijane odločbe sporne delnice za račun A. 9. Tako je ocenila, da je šlo v tem primeru za transakcije, ki so bile izvedene le zato, da bi se pomagalo A. izogniti nezakonitemu stanju po Zakonu o bančništvu (ZBan-2) in ZPre-1, pri čemer je na podlagi navedenih okoliščin že od samega začetka transakcij z delnicami oznake ... obstajal upravičen dvom o namenu teh delničarjev, torej tudi tožnika, dejansko poravnati preostanek 95 % kupnine. Izpostavlja, da je bil vzorec izvedbe posla v vseh primerih enak – s pomočjo pravnega zastopnika A. Kot izhaja iz kupoprodajnih pogodb, je bila edina varovalka za prodajalca pogodbeno določilo, da bi morali kupci v primeru neplačila prodajalcu delnice v treh delovnih dneh po izteku roka za plačilo vrniti, kar pa predstavlja nezavarovano tveganje, saj bi bilo treba v primeru nevračila delnic sprožiti ustrezne sodne postopke. Taka pogodbena določila, tj. da se preknjiži tudi za več kot milijon in pol EUR vrednosti delnic na kupca brez kakršnegakoli plačila in zavarovanja, da je plačilo zgolj 5 % kupnine dogovorjeno čez dva meseca po preknjižbi, preostalih 95 % kupnine pa celo čez sedem mesecev oziroma čez eno leto, ni običajna poslovna praksa.

Povzetek bistvenih navedb v tožbi, odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi

10. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da spornih delnic B. ni nikoli hranil za račun A. in da sedaj teh delnic niti nima več. Res je, da je 28. 11. 2018 od A. odkupil delnice B., saj je menil, da bo s poslom zaslužil. Na spletu se najde več člankov, iz katerih izhaja, da se je pripravljal prevzem B. Verjel je, da bo z nakupom delnic v kratkem času zaslužil 200.000 ali 300.000 EUR.

11. Meni, da je toženka napačno primerjala kupnino z dokapitalizacijo in podatki SI ENTER. Tudi drugi so kupovali delnice po ceni 145,00 EUR na delnico. S tem v zvezi predlaga, da sodišče pregleda zasebne transakcije B. pri KDD, opravljene v letih 2017 in 2018, da bo mogoče videti, da je bila takrat realna cena za delnico 145,00 EUR.

12. Navaja, da je največ, kar je tvegal, 5 % kupnine, kar pa zanj ni veliko denarja, saj je imel na razpolago, kot ugotavlja toženka, vsaj 339.000 EUR, to pa je kar trikrat več, kot je tvegal s predmetnim nakupom delnic. Tveganje je bilo sprejemljivo. Sam je zmogel plačati 5 % kupnine, več pa mu ni bilo treba, saj bi v primeru prevzema prejel več denarja, kot bi ga moral plačati A. za preostalih 95 % kupnine.

13. Drži, da je podpisal kupoprodajno pogodbo, ki jo je pripravila družba A., vendar pa pogodb, ki so jih podpisali drugi zavezanci, ni videl. Tudi če so vse pogodbe enake ali podobne, ne pomeni, da je delnice kupil za račun A. A. sicer ne pozna, niti ni z njim povezan. A. nima vzvoda, s katerim bi dosegel, da se tožnik drži njegovih navodil, da glasuje kot želi A., ali da tožnik vrne delnice A..

14. Navaja še, da je A. odstopil od prodajne pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin na tožnikovi strani, ker ima na podlagi sklepa preiskovalnega sodnika blokirane predmetne delnic in je zato A. zahteval vračilo delnic B. Tako meni, da ni več lastnik delnic B. in da spornih delnic sedaj niti ne more hraniti za račun A. 15. Dodaja, da ni z nobeno družbo, omenjeno v izpodbijani odločbi, povezana oseba. Tožnikov direktor je bil nekoč povezan z direktorico družbe C., vendar sedaj ne živita več skupaj. Tudi za odkup delnic B. se nista odločila skupaj, niti jih ne bosta skupaj prodajala.

16. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

17. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in odgovarja na tožbene navedbe, ki jih prereka. Dodaja, da tožnik dokaznih predlogov z vpogledom v internetne članke in zaslišanjem njegovega zakonitega zastopnika v nadzornem postopku pred toženko ni podal, zato je glede njih prekludiran. Sicer pa bi bilo zaslišanje njegovega zakonitega zastopnika tudi nepotrebno, saj je izjava stranke utemeljena, ko ni dovolj drugih dokazov za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev, špekulacije in nepreverjena dejstva v medijih pa nimajo dokazne vrednosti. Poleg tega tožnik ne predloži nobenega konkretnega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je pred predmetnim nakupom delnic napravil kakšno analizo, pridobil mnenje, opravil skrbni pregled v zvezi z nakupom delnic in ocenjeno vrednost cene teh delnic. Vpogled v internetne članke je zato nepotreben in neutemeljen, saj so edine javno znane cene delnic oznake ... izhajale bodisi iz trgovanja na SI ENTER bodisi so bile znane iz dokapitalizacij B. v letih 2017 in 2018. 18. Navaja še, da je nedopusten tudi dokazni predlog za pregled zasebnih transakcij pri KDD, ki so bile opravljene v letih 2017 in 2018, saj ga je tožnik uveljavljal šele v sodnem postopku. Ta dokazni predlog je tudi neutemeljen, saj njegova izvedba ne bi pripomogla k ugotavljanju „realne cene“, poleg tega pa se v postopku ni ugotavljala tržna oziroma druga cena, ki je vezana na vrednotenje delnic, ampak se je cena ugotavljala na podlagi tistih javnih podatkov, ki so dostopni vsej zainteresirani javnosti, predvsem pa ne pomenijo notranje informacije.

19. Dodaja, da ne sprejema tožbenih zatrjevanj, da pogodbena stranka vstopi v pravno razmerje nakupa delnic za cca 1,6 mio EUR le na podlagi pisanj v nekaj člankih, iz katerih naj bi izhajala objava prevzemne ponudbe za delnice B., pri čemer nima nobene analize o (ne)uspešnosti takšne transakcije, niti ne finančne konstrukcije o poplačilu svoje obveznosti, družba A. pa prenese za cca 1,6 mio EUR delnic na tožnika brez ustreznega zavarovanja. Tožnikove navedbe zgolj prikrivajo dejansko voljo obeh strank tega poslovnega razmerja, tj. da se delnice oznake ... prenesejo na tožnika le za potrebe začasne hrambe za račun A. in posledičnega izogibanja A. obveznostim po ZPre-1. 20. Argument, da je bilo tveganje za nakup delnic ... od A. le 5 % kupnine, ker so pričakovali objavo prevzemne ponudbe, ni utemeljen in v ničemer ne izkazuje, da tožnik nima delnic ... za račun A. Vsebinska enakost pogodb sama po sebi sicer ni neobičajna, v konkretnem primeru pa gre za eno od okoliščin, ki tudi kaže, da ima tožnik sporne delnice za račun A. Skladno z določbami ZNVP-1 se šteje, da je tožnik do preknjižbe delnic oznake ... na A. še vedno zakoniti imetnik teh delnic.

21. Dodaja še, da v izpodbijani odločbi ni ugotavljala usklajenega delovanja oseb po 8. členu ZPre-1, ampak delež glasovalnih pravic družbe A. v B., zato je ugotavljanje morebitnih povezav med tožnikom in družbo C. za ta postopek brezpredmetno.

22. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

23. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor tudi stranki z interesom B., d. d., ki na tožbo ni odgovorila.

24. Toženka v pripravljalni vlogi navaja, da je, glede na to, da tožnik sam trdi, da ni več dejanski imetnik spornih delnic, vprašljiv njegov pravni interes za predmetno tožbo. Izpodbijana odločba vpliva na tožnikov pravni položaj le v delu, ki se nanaša na njegovo izvrševanje glasovalnih pravic. Tožnik si z uspehom v tem postopku ne more izboljšati položaja, saj 11.500 delnic oznake ... po njegovih trditvah niso več v njegovi lasti in zato po mnenju toženke nima pravnega interesa za odločanje v tem postopku. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrže oziroma podrejeno zavrne.

**Glede vabljenja tožnika in stranke z interesom za narok za glavno obravnavo**

25. Naroka za glavno obravnavo 14. 4. 2021 sta se udeležila toženka in njen pooblaščenec, stranka z interesom in tožnik pa kljub pravilnemu vabljenju ne. Stranki z interesom je bilo vabilo na glavno obravnavo, razpisano za 14. 4. 2021, kot izhaja iz vročilnice v sodnem spisu, pravilno osebno vročeno 5. 3. 2021. 26. Iz vrnjene poštne pošiljke, v kateri je sodišče tožniku poslalo vabilo za glavno obravnavo, razpisano za 14. 4. 2021, ki se nahaja v sodnem spisu, pa izhaja, da se je predmetna poštna pošiljka vročala po določbah 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Iz priporočene poštne pošiljke z vabilom na glavno obravnavo, ki se nahaja v sodnem spisu, izhaja, da poštni vročevalec 8. 3. 2021 pisma ni mogel izročiti niti naslovniku niti odraslemu članu gospodinjstva, zato je v tožnikovem hišnem predalčniku pustil obvestilo, kje je pismo, in z navedbo roka 15 dni, v katerem ga mora prevzeti. Iz vročilnice, ki se nahaja v sodnem spisu, tudi izhaja, da je vročevalec, ker tožnik pošiljke v tem roku ni dvignil, 24. 3. 2021 pošiljko poskušal pustiti v njegovem predalčniku, vendar je ugotovil, da je bil predalčnik odstranjen. Ker tožnik pošiljke ni dvignil v predpisanem roku in ker nima hišnega predalčnika, se je pisanje vrnilo sodišču (četrti odstavek 142. člena ZPP). To pisanje je sodišče prejelo 25. 3. 2021, kar tudi izhaja iz vrnjene poštne pošiljke. Ob upoštevanju četrtega odstavka 142. člena ZPP,1 po katerem se šteje, da je osebna vročitev opravljena, ko naslovnik pisanje dvigne, če ga ne dvigne, pa po poteku 15 dnevnega roka, odkar je bil o vročitvi obveščen, je bila osebna vročitev tožniku opravljena po poteku 15-dnevnega roka od dneva obvestila o prispelem pisanju, tj. 23. 3. 2021. **Dokazni sklep**

27. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 14. 4. 2021 kot dokaz vpogledalo v vse listine v sodnem in upravnem spisu. K tožbi priložene listine – izmenjava pisem v zvezi z odpovedjo pogodbe, tj. poziv na predčasno plačilo preostanka kupnine ali pa namesto tega za zagotovitev ustreznega zavarovanja s 24. 4. 2019 s prilogami, dopis D. s 30. 4. 2019 in odstop od pogodbe z 10. 5. 2019, je namreč tožnik predložil že tekom postopka pred toženko.

28. Dokazne predloge za zaslišanje tožnika oziroma njegovega zakonitega zastopnika, za pregled zasebnih transakcij B. pri KDD, ki so bile opravljene v letih 2017 in 2018, in za vpogled v tožbi navedene internetne članke je sodišče zavrnilo, ker niso dopustni, saj jih tožnik v svoji izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, v postopku pred toženko ni predlagal. Po poteku roka za izjavo pa stranka nima pravice navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, o čemer je bil tožnik v pozivu toženke s 27. 5. 2019 tudi opozorjen (501. člen ZTFI v zvezi z drugim odstavkom 555. člena ZTFI-1). Tožnik navedenih dokazov ni uveljavljal v upravnem postopku, v tožbi pa ni obrazložil, zakaj tega ni mogel storiti že v postopku pred upravnim organom (52. člen ZUS-1). V postopku sodnega varstva namreč tožnik ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (511. člen ZTFI v zvezi z drugim odstavkom 555. člena ZTFI-1).

29. Nepotreben oziroma nerelevanten pa je dokazni predlog za vpogled v sklepe preiskovalnega sodnika, saj njihova vsebina ni pravno pomembna za presojo v tem sporu, ker na odločitev sodišča v tej zadevi, glede na razloge, navedene v nadaljevanju te obrazložitve, ne more vplivati.

K točki I. izreka

30. Tožba ni utemeljena.

31. V zadevi je sporna odločitev, da družba A. od 28. 11. 2018 dalje brez objave prevzemne ponudbe dosega in presega prevzemni prag v ciljni družbi B., d. d., saj ima ob upoštevanju 1. in 2. točke prvega odstavka in četrtega odstavka 6. člena ZPre-1 na dan izdaje izpodbijane odločbe 67,60 - odstotni delež glasovalnih pravic v ciljni družbi iz skupaj 78.250 delnic z oznako ..., in sicer poleg A., ki je v svojem imenu in za svoj račun imetnik 11.502 delnic oznake ..., so še ostale družbe, med katerimi je tudi tožnik, v svojem imenu in za račun A. imetniki delnic oznake ..., zaradi česar je za družbo A. in posledično (med drugim) tudi za tožnika, ki je imetnik delnic oznake ... v svojem imenu in za račun A., nastopila sankcija mirovanja glasovalnih pravic in prepoved uresničevanja glasovalnih pravic do nastopa pravnih dejstev po prvem odstavku 63. člena ZPre-1, ter odločitev, da se ciljni družbi B., d. d. z dnem dokončnosti izpodbijane odločbe prepove uresničitev glasovalnih pravic osebam, med katerimi je tudi tožnik, in sicer do nastopa pravnih dejstev po prvem odstavku 63. člena ZPre-1. 32. Med strankami ni spora o tem, da je tožnik 28. 11. 2018 od A. na podlagi kupoprodajne pogodbe odkupil 11.500 delnic oznake ...

33. Po 8. točki prvega odstavka 3. člena ZPre-1 je prevzemnik vsaka oseba, ki da, namerava dati ali bi morala dati prevzemno ponudbo pod pogoji in na način, določen s tem zakonom. Skladno s prvim odstavkom 7. člena ZPre-1 je prevzem položaj, ko prevzemnik sam ali skupaj z osebami, ki delujejo usklajeno z njim, doseže prevzemni prag. Če prevzemnik doseže prevzemni prag, je dolžan po določbi 12. člena ZPre-1 dati prevzemno ponudbo.

34. Ugotavljanje deleža glasovalnih pravic posamezne osebe v ciljni družbi je urejeno v 6. členu ZPre-1. Ta v prvem odstavku med drugim določa, da se pri ugotavljanju deleža glasovalnih pravic osebe v ciljni družbi za namen tega zakona upoštevajo glasovalne pravice, ki izhajajo iz: 1. vrednostnih papirjev, katerih zakoniti imetnik je ta oseba v svojem imenu in za svoj račun; 2. vrednostnih papirjev, katerih zakoniti imetnik je druga oseba v svojem imenu in za račun te osebe. Po četrtem odstavku 6. člena ZPre-1 se kot osnova za ugotavljanje deleža glasovalnih pravic upoštevajo: 1. glasovalne pravice iz vseh delnic z glasovalno pravico ciljne družbe, vključno z lastnimi delnicami in delnicami, pri katerih je uresničevanje glasovalne pravice drugih delničarjev omejeno po tem ali drugem zakonu, in 2. glasovalne pravice na podlagi tistih delniških nakupnih opcij ali terminskih pogodb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju deleža glasovalnih pravic osebe, katere delež se ugotavlja.

35. Po prvem odstavku 63. člena ZPre-1 prevzemnik, ki je dosegel prevzemni prag oziroma dodatni prevzemni prag, iz vseh delnic z glasovalno pravico ciljne družbe, ki se po 6. členu tega zakona upoštevajo pri ugotavljanju deleža glasovalnih pravic, ne more uresničevati teh pravic, dokler: 1. ne da prevzemne ponudbe v skladu s tem zakonom ali 2. ne odtuji vrednostnih papirjev in delniških nakupnih opcij ali terminskih pogodb, ki niso vsebovane v vrednostnih papirjih, tako da prevzemnega praga oziroma dodatnega prevzemnega praga ne dosega več ali 3. ne odtuji vrednostnih papirjev in delniških nakupnih opcij ali terminskih pogodb, ki niso vsebovane v vrednostnih papirjih, najmanj v višini deleža glasovalnih pravic, zaradi katerega je nastopila obveznost dati prevzemno ponudbo.

36. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, odločitev toženke temelji na ugotovitvi, da so delničarji, med katerimi je tudi tožnik, delnice oznake ... pridobili v svojem imenu, a ne za svoj račun, temveč za račun družbe A., zaradi česar se na podlagi prej citirane 2. točke prvega odstavka 6. člena ZPre-1 glasovalne pravice v imetništvu teh delničarjev upoštevajo pri ugotavljanju deleža glasovalnih pravic v B., za družbo A. To pomeni, da je A. na dan izdaje izpodbijane odločbe imetnik 67,60-odstotnega deleža glasovalnih pravic v B., iz skupaj 78.250 delnic oznake ..., ta delež pa je pridobil, ne da bi dal prevzemno ponudbo. Zato je za takšno ravnanje nastopila sankcija mirovanja glasovalnih pravic v ciljni družbi, opredeljena v 63. členu ZPre-1, dokler ne nastopijo pravna dejstva, na podlagi katerih sankcija preneha.

37. Glede tožnika je toženka ugotovila, da je vse od pridobitve 11.500 delnic oznake ... njihov imetnik v svojem imenu, a za račun A. To je zaključila na podlagi več okoliščin, kot npr.: preteklo tožnikovo netrgovanje z vrednostnimi papirji, samo 5 % finančni tok za takojšnjo pridobitev delnic oznake ... in zamik plačila 95 % kupnine za leto dni brez zavarovanja, nezmožnost financiranja preostale kupnine za delnice ter neprepričljiva pojasnila glede razlogov za nakup delnic in načina poplačila.

38. Tožbeni ugovor, da tožnik naj ne bi bil več lastnik spornih delnic B. in da jih zato niti ne more več hraniti za račun A., ni utemeljen. Toženka je v izpodbijani odločbi pojasnila, da je sicer A. odstopil od kupoprodajne pogodbe z 28. 11. 2018 in da zahteva vračilo spornih delnic, vendar je bil tožnik na dan izdaje izpodbijane odločbe v centralnem registru pri KDD še vedno vpisan kot imetnik spornih delnic, zato se skladno z določbo 5. člena ZNVP-1 šteje za zakonitega imetnika teh delnic. S tem sodišče soglaša. 39. Po 5. členu ZNVP-1 se namreč za imetnika nematerializiranega vrednostnega papirja šteje oseba, v dobro računa katere je nematerializirani vrednostni papir vpisan v centralnem registru. Da tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe v centralnem registru naj ne bi bil vpisan kot imetnik spornih delnic, v tožbi ne trdi, ampak le navaja, da je A. odstopil od prodajne pogodbe in zahteval vračilo kupnine oziroma delnic, ter da glede na to naj ne bi bil več lastnik niti ene delnice B. in da delnic nima več.

40. Poleg tega je sodišče pridobilo izpis stanja na računih vrednostnih papirjev v centralnem registru pri KDD za tožnika, iz katerega izhaja, da je tožnik na računu vrednostnih papirjev pri KDD vpisan kot imetnik 11.500 delnic oznake ... (priloga C2). To pomeni, da se skladno s prej citiranim 5. členom ZNVP-1 tožnik šteje za imetnika spornih delnic, zato tožnik z ugovorom, da spornih delnic niti ne more več hraniti za račun A., ker so te delnice v lasti A. in da teh delnic sploh nima več, ne more uspeti. Iz istega razloga je neutemeljen tudi toženkin ugovor glede pomanjkanja tožnikovega pravnega interesa za vodenje predmetnega upravnega spora.

41. Na ugotovitev, kdo se skladno s 5. členom ZNVP-1 šteje za imetnika nematerializiranega vrednostnega papirja, pa glede na povedano nima vpliva odstop oziroma razdrtje prodajne pogodbe z 28. 11. 2018 samo po sebi, brez izkazane izvedene nadaljnje preknjižbe lastništva delnic na račun A. v centralnem registru, niti ne vpisana začasna odredba na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Krškem VZ-I Kpd 35595/2018. Za opredelitev imetnika nematerializiranega vrednostnega papirja je namreč bistveno, v dobro računa katere osebe je nematerializirani vrednostni papir vpisan v centralnem registru. Zato je sodišče iz tega razloga kot irelevantnega zavrnilo dokazni predlog za vpogled v sklepe preiskovalnega sodnika, saj po povedanem njihova vsebina za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembna in torej na (drugačno) odločitev sodišča ne more vplivati.

42. Tožnik ne more uspeti s pavšalnimi navedbami, da spornih delnic ni hranil za račun A., da je opravil nakup predmetnih delnic na podlagi člankov na spletu in da je menil, da bo s poslom zaslužil. Toženka je v izpodbijani odločbi konkretizirano obrazložila, na podlagi katerih okoliščin in zakaj šteje, da je tožnik imetnik spornih delnic v svojem imenu, a za račun A..Jasno in nedvoumno je pojasnila, da so bila v času nakupa spornih delnic pričakovanja o izplačilih dividend, pričakovane rasti cene delnic in realizacije kapitalskega dobička, ob upoštevanju pretekle politike izplačevanja dividend, poslovanja B. in nakupne cene za delnico ... v višini 145,00 EUR, nerealna. Glede na podatke o preteklem poslovanju B. v času nakupov delnic te ciljne družbe naložba ni obetala kapitalskega donosa. Poleg tega je tudi ugotovila, da tožnik sporno naložbo v delnice oznake ... vodi kot kratkoročno naložbo, tj. da gre za sredstva, ki jih ima namen držati v posesti manj kot eno leto. Vse navedeno je toženka podkrepila z javno dostopnimi podatki in listinskimi dokazi (in sicer: letno poročilo B. za leto 2017, iz katerega celo izhaja, da je bil donos na kapital negativen, poslovni izid hranilnice pred obdavčitvijo iz rednega poslovanja pa je znašal -3.086.000 EUR; notarski zapisniki skupščin delničarjev B. od leta 2015 do 2018, iz katerih izhaja, da B. v letih od 2015 dalje svojim delničarjem ni izplačala dividend; sklepi skupščin B.; transakcije z delnicami oznake ... na SI ENTER).

43. Toženka se je opredelila tudi do tožnikovega finančnega stanja, njegovih rezultatov poslovanja v zadnjih letih, podatkov o njegovem poslovanju, zadolženosti, sposobnosti financiranja nakupa delnic oznake ..., ter se pri tem oprla na letna poročila, objavljena na AJPES, bilance stanja, nerevidirane računovodske izkaze, pridobljene s strani tožnika. Teh ugotovitev, kot jih je toženka ugotovila na podlagi navedenih javno dostopnih podatkov, tožnik konkretizirano ne izpodbija. Prav tako ne navaja, da so javno dostopni podatki napačni oziroma da naj bi iz listin, na katere se sklicuje toženka, izhajale morebitne drugačne ugotovitve, kot jih je toženka navedla v izpodbijani odločbi.

44. Zato tožnik z neobrazloženimi trditvami, da je verjel, da bo z nakupom spornih delnic v kratkem času zaslužil 200.000 ali 300.000 EUR, da je bilo tveganje sprejemljivo in da je nakup delnic opravil na podlagi nekaj internetnih člankov, ne more uspeti. Tožnik s takim pavšalnim navajanjem ne more izpodbiti obrazloženih ugotovitev toženke, podkrepljenih z listinami in drugimi, prej navedenimi javno dostopnimi podatki, ter vzbuditi objektivnega dvoma v ugotovitve toženke, ki, kot rečeno, temeljijo na javno objavljenih podatkih. Tožnikova trditev, da je bilo tveganje za nakup delnic ... od A. le 5 % kupnine, ker je pričakoval objavo prevzemne ponudbe, in da je bilo tveganje sprejemljivo, pomeni zgolj pavšalno navedbo, ki v ničemer ne izkazuje, da delnic ... nima za račun A..

45. Pri tem sodišče še izpostavlja, da je toženka v nadzornem postopku preverjala tudi javne objave, vezane na ceno delnice oznake ... Na podlagi pregleda trgovanja v okviru SI ENTER je ugotovila, da je bila v kritičnem obdobju povprečna cena delnice za posle, sklenjene na SI ENTER, daleč pod ceno 145,00 EUR (tj. na ravni 98,09 EUR). Cena za delnico v postopku dokapitalizacije B. je bila v letu 2018 105,00 EUR, v letu 2017 pa 99,00 EUR. Te cene so bistveno nižje, kot je v istem obdobju znašala cena, po kateri je delnice odkupil tožnik. Zakaj naj bi bila primerjava cene delnice s podatki iz dokapitalizacije in SI ENTER napačna, tožnik konkretizirano ne obrazloži. Prav tako ne priloži dokazila, iz katerega bi izhajalo, da je na primer pred izvedbo spornega nakupa delnic opravil kakšno analizo vrednosti delnice oznake ..., pridobil mnenje oziroma opravil skrbni pregled glede ocenjene vrednosti cene teh delnic ipd., temveč le pavšalno navaja, da so tudi drugi kupovali po ceni 145,00 EUR na delnico in da je bila to v spornem obdobju realna cena za delnico. S takimi nekonkretiziranimi navedbami ne more uspešno izpodbiti jasnih navedb toženke glede ugotovljene cene delnice, ki so oprte na javno dostopne podatke o cenah delnic. Cene na SI ENTER in cene v dokapitalizacijah B., d. d. so namreč javno objavljene in znane cene, SI ENTER pa je po pojasnilih toženke MTF, tj. večstranski sistem trgovanja, kot je opredeljen v 29. členu ZTFI-1. 46. Sodišče pri tem poudarja, da toženka ugotovitve o tem, da je tožnik vse od pridobitve 11.500 delnic oznake ... njihov imetnik v svojim imenu, a za račun A., kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ni oprla zgolj na okoliščino enakih kupoprodajnih pogodb, sklenjenih med A. in ostalimi delničarji, temveč je navedeno utemeljila tudi na podlagi drugih okoliščin, in sicer: preteklo netrgovanje tožnika z vrednostnimi papirji, nezmožnost financiranja preostale kupnine za nakup delnic ipd. Vsebina kupoprodajnih pogodb (kot npr. pogodbene določbe, po katerih je bil prenos delnic oznake ... na tožnika opravljen še pred kakršnimkoli plačilom, prvo plačilo pa je bilo dogovorjeno v višini le 5 % kupnine v dveh mesecih po sklenitvi pogodbe ter zamik plačila 95 % kupnine za leto dni brez ustreznega zavarovanja ipd.) in njihova vsebinska enakost je bila namreč le ena od okoliščin, ki skupaj z ostalimi prej navedenimi okoliščinami še dodatno utemeljuje odločitev, da ima tožnik sporne delnice za račun A. 47. Tožbene trditve o tem, da tožnik z nobeno drugo družbo, omenjeno v izpodbijani odločbi, ni povezana oseba, so pravno nepomembne za odločitev v tej zadevi, saj toženka v predmetnem postopku ni ugotavljala usklajenega delovanja oseb po 8. členu ZPre-1, ampak je ugotavljala delež glasovalnih pravic družbe A. v B., d. d. skladno z 2. točko prvega odstavka in četrtim odstavkom 6. člena ZPre-1. Zato je tudi ugotavljanje morebitnih povezav med tožnikom in družbo C. irelevantno za presojo v tem sporu, posledično pa je iz istega razloga nerelevanten tudi dokazni predlog za zaslišanje tožnikovega zakonitega zastopnika o tem.

48. Ker je sodišče glede na vse obrazloženo presodilo, da je tožba neutemeljena, jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II. izreka

49. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Četrti odstavek 142. člena ZPP se glasi: „Vročitev po prejšnjem odstavku se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Namesto naslovnika lahko pisanje dvigne oseba, ki jo je naslovnik na pošti pooblastil kot pooblaščenca za dvig pisanj, če je pooblastilo deponirano na pošti in se ta oseba na pošti identificira z osebnim dokumentom s fotografijo. Ta oseba na vročilnici poleg svojega podpisa pripiše besedi »po pooblastilu«. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti.“