Jedro

Zagovornikovo nesprejemanje pravnomočno ugotovljenih dejstev in s tem uveljavljanje drugačne dokazne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje, ne utemeljuje zatrjevane kršitve kazenskega zakona, ampak predstavlja izpodbijanje pravnomočne sodbe iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP), iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Za naključje gre takrat, ko oseba izpolni svoje dolžnostno ravnanje v tolikšni meri, kot ji to omogočajo objektivne okoliščine in njene individualne lastnosti, pa vseeno nastane prepovedana posledica.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene N.N. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenka je dolžna kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je N.N. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po 48. členu KZ RS in ji izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Sodišče druge stopnje je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenke pravočasno, dne 22.6.2000, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP), in sicer trdi, da je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obsojenke (2. točka 372. člena ZKP), saj obsojenki ni moč očitati niti nezavestne malomarnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja vložnik zahteve, bi bila podana, če bi bil na dejansko stanje, kakršno je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, napačno uporabljen zakon. Kršitev kazenskega zakona namreč predpostavlja, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Vložnik zahteve pa po mnenju tožilke izpodbija prav pravilnost dokaznih zaključkov sodišč prve in druge stopnje, ki zadevajo obsojenkih subjektivni odnos do kaznivega dejanja, torej njeno krivdo. Iz vsebine zahteve tako izhaja, da zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ker iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obrazložitev zatrjevane kršitve kazenskega zakona zagovornik obsojenke navaja, da je obsojenka po prepričanju sodišča prve in druge stopnje kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti storila iz nezavestne malomarnosti. Pri tem sta sodišči po njegovem mnenju napačno in preširoko tolmačili določbo o krivdni obliki nezavestne malomarnosti (14. člen Kazenskega zakona Socialistične federativne republike Jugoslavije - KZJ), saj je šlo v obravnavanem primeru za nesrečno naključje, tako da je kazenska odgovornost obsojenke prešla v objektivno odgovornost, kar je v kazenskem pravu absolutno nedopustno. Strinja se z zaključkom sodišč, da se obsojenka ni zavedala možnosti nastanka prepovedane posledice, meni pa, da obsojenki glede na ugotovljeno dejansko stanje ni moč očitati, da bi se po okoliščinah primera in svojih osebnih lastnostih morala in mogla zavedati možnosti nastanka prepovedane posledice.

Nadalje navaja, da sodišče neutemeljeno očita obsojenki, da bi morala vedeti, kako imobilizirati oškodovanko, pa je to storila napačno, saj obsojenka dejansko ni vedela, kako to storiti, ker o tem sploh ni bila poučena, za kar je odgovorna Psihiatrična klinika. Le-ta, kot je pokazal izvedeni dokazni postopek, do tega nesrečnega dogodka sploh ni imela izdelanih strokovnih kriterijev in pravil glede uporabe fiksacijskih pasov, tako da je bilo osebje z njihovo pravilno uporabo seznanjeno šele po obravnavanem dogodku. Tako obsojenka po mnenju zagovornika ni prekršila nobenega dolžnostnega ravnanja, ki je bil predpisan s strani te ustanove, in bi se lahko enako zgodilo kateri koli drugi dežurni medicinski sestri. Poleg tega so imeli v uporabi samo trebušne pasove številka 2, ki so univerzalni in niso primerni za paciente z močnejšimi postavami, kakršno je imela oškodovanka. Pred fiksacijo oškodovanke se je obsojenka celo posvetovala z drugo izkušeno sestro, ki ji je pri fiksaciji tudi pomagala, le-ta pa obsojenke ni opozorila na kakršno koli nepravilnost. Obsojenka je tako po mnenju zagovornika storila vse, kar je bilo v njeni moči. Pri uveljavljanju kršitev kazenskega zakona z zahtevo za varstvo zakonitosti mora vložnik zahteve izhajati iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi. Tega pa vložnik obravnavane zahteve ni storil. Iz povzetih navedb zahteve izhaja, da obsojenkin zagovornik ne sprejema pravnomočno ugotovljenih dejstev, da se je obsojenka v času, ko je delala na Psihiatrični kliniki, seznanila s pravilno uporabo trebušnih pasov in je že imela izkušnje s privezovanjem pacientov s temi pasovi ter da je sestra I.D., ki je vrsto let delala izključno na odprtem oddelku klinike, kjer pacientov ne privezujejo s pasovi, obsojenki pomagala uporabiti križni pas na podlagi neresnične obsojenkine iniciative in zagotovila, da ji je tako naročila nadrejena sestra M.H. Istočasno zagovornik tudi izpusti dejstvo, da je obsojenka opustila dolžno opazovanje imobilizirane hiperaktivne oškodovanke, ki je že prejšnjo noč padala s postelje, četudi je bila poučena, da mora privezanega pacienta stalno nadzorovati.

Tudi v nadaljnji obrazložitvi uveljavljane kršitve zagovornik le deloma sprejema pravnomočno ugotovljena dejstva. Po njegovem mnenju se obsojenka možnosti nastanka prepovedane posledice ni mogla zavedati in ji ni mogoče očitati krivde, ker ni bila zmožna ustreči temu, kar se je od nje zahtevalo, saj se je obravnavani dogodek pripetil v času obsojenkinega dvomesečnega poskusnega dela na Psihiatrični kliniki, za čas katerega delovnopravna pravila zahtevajo, da je njeno delo stalno nadzorovano s strani predpostavljenega osebja, kar pa ni bilo spoštovano, saj je bila obsojenka sama razporejena na nočno dežurstvo na zaprti oddelek bolnišnice, poleg tega pa je bilo po tem dogodku obsojenkino poskusno delo negativno ocenjeno. Pri tem pa zagovornik ne upošteva ugotovljenih dejstev, da je imela obsojenka kot medicinska sestra že opravljen strokovni izpit ter da je bila seznanjena, da lahko kot nočna sestra na zaprtem oddelku bolnice na pomoč pokliče dežurno sestro klinike ali dežurnega zdravnika, če se znajde pred težavo, ki je sama ne zna pravilno strokovno rešiti, pa tega ni storila.

Zagovornikovo nesprejemanje pravnomočno ugotovljenih dejstev in s tem uveljavljanje drugačne dokazne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje, ne utemeljuje zatrjevane kršitve kazenskega zakona, ampak predstavlja izpodbijanje pravnomočne sodbe iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP), iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Zato zahteva za varstvo zakonitosti ni mogla uspeti.

Četudi vložnik zahteve pri uveljavljanju zatrjevane kršitve kazenskega zakona ne izhaja iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, kot bi moral, Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči na podlagi vseh ugotovljenih dejstev, glede resničnosti katerih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni nastal upošteven dvom (427. člen ZKP), naredili pravilen pravni zaključek, da je obsojenka kaznivo dejanje storila s krivdno obliko nezavestne malomarnosti. V obravnavanem primeru ni šlo za nesrečno naključje. Za naključje gre takrat, ko oseba izpolni svoje dolžnostno ravnanje v tolikšni meri, kot ji to omogočajo objektivne okoliščine in njene individualne lastnosti, pa vseeno nastane prepovedana posledica. Tega pa obsojenka, kot je bilo pravnomočno ugotovljeno, ni storila.

Kot obrazloženo, v zahtevi uveljavljana kršitev ni zakonski razlog za vloženo pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP), zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenka je dolžna povrniti stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP), to je povprečnino (3. odstavek 92. člena ZKP), pri odmeri katere je Vrhovno sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter premoženjske razmere obsojenke, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.