Jedro

Tožnik zatrjuje toženkino protipravno ravnanje zgolj s pavšalnimi trditvami, v katerih ne pove konkretnega nastanka in vsebine škodnega dogodka, niti ne specificira kakšna škoda naj bi mu v tej posledici nastala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da iz tožbenih trditev in predlaganih dokazov ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe) in posledično zavrnilo tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (sodbo in sklepom) zavrnilo tožbeni zahtevek, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 61520/2017 z dne 7. 7. 2017 v veljavi v naložitvenem delu (točka I. izreka), nadalje pa še razveljavilo citirani sklep o izvršbi v dajatvenem in stroškovnem delu (točka II. izreka) ter odločilo, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka (točka III. izreka).

2. Zoper to odločbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), smiselno iz pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno razveljavitev. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotovilo, da odvetnik odškodninsko odgovarja za malomarno opravljeno delo zaradi nevložitve pripravljalne vloge, v posledici česar je bil tožnik prestrašen, pod velikim stresom, kar mu je povzročalo veliko duševno stisko ter je s to zadevo trajno obremenjen, saj odvetnica ni opravila svojega dela vestno, najel jo je pa prav zaradi prava neukosti in neveščosti in je popolnoma zaupal, da bo delovala v skladu z njegovimi interesi. V nadaljevanju tožnik citira predpise, in sicer Ustavo Republike Slovenije, Obligacijski zakonik, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, Kazenski zakonik, Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Zakon o pravdnem postopku. Stroškov ne priglaša. 3. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v postopku zatrjuje odškodninsko odgovornost toženke kot odvetnice zaradi storjene odvetniške napake v postopku, v katerem ga je zastopala ter iz tega naslova zahteva plačilo odškodnine.

6. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek v celoti zavrnilo1 zaradi nesklepčnosti tožbe (pomanjkljiva trditvena podlaga v smislu navedb pravno pomembnih dejstev, ki so za poslovno odškodninsko odgovornost določene v materialnem pravu), ki je tožnik ni odpravil kljub materialnemu procesnemu vodstvu sodišča prve stopnje, v okviru katerega ga je ustrezno opozorilo na pomanjkljivosti, hkrati pa ga opozorilo, da ga zastopa laičen pooblaščenec.

7. V obravnavanem primeru gre za zatrjevanje poslovne odškodninske odgovornosti v smislu uporabe določb 239. do 246. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z med pravdnima strankama sklenjeno mandatno pogodbo. Tožnik zatrjuje toženkino protipravno ravnanje zgolj s pavšalnimi trditvami2, v katerih ne pove konkretnega nastanka in vsebine škodnega dogodka, niti ne specificira kakšna škoda naj bi mu v tej posledici nastala3. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da iz tožbenih trditev in predlaganih dokazov4 ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe) in posledično zavrnilo tožbeni zahtevek.

8. Sodišče druge stopnje ob navedenem poudarja, da se v celoti pridržuje obširnim, temeljitim in argumentiranim razlogom sodišča prve stopnje o pomanjkljivi trditveni podlagi v zvezi z zatrjevano poslovno odškodninsko odgovornostjo zaradi kršitve mandatne pogodbe, opredeljenih v točkah 7 do 13 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki v pritožbi niso bile obrazloženo prerekane.

9. Ker tožnik v pritožbi ponovno zgolj pavšalno zatrjuje, da odvetnica odškodninsko odgovarja za malomarno opravljeno delo, ker ni vložila pripravljalne vloge, v posledici česar je bil prestrašen (pod velikim stresom), kar mu je povzročila veliko duševno stisko, s čimer smiselno zatrjuje nastanek nepremoženjske škode, tovrstne njegove pritožbene trditve ne morejo v ničemer vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje.

10. V posledici navedenega, ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP, pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

11. O stroških ni bilo odločeno, saj jih tožnik ni priglasil. 1 Postopek se je začel najprej kot izvršilni postopek z vložitvijo izvršilnega predloga, na podlagi obrazloženega ugovora dolžnice (toženke) pa se je zadeva v nadaljevanju obravnavala v pravdnem postopku, v katerem je tožnik spremenil tožbo v smislu spremembe tožbenega zahtevka in podaje trditev, kar vse je bilo predmet odločitve z izpodbijano sodbo, hkrati pa se je prvotna tožba (izvršilni predlog) štela za umaknjeno (v posledici česar je bil razveljavljen sklep o izvršbi) - glej obrazložitev izpodbijane odločbe v točki 14 in 15. 2 V prvi pripravljalni vlogi je tožnik najprej navedel: "Napaka je spregled poziva za pripravljalno vlogo v pravdni zadevi. …" ter v nadaljevanju te vloge odgovoril na podani ugovor toženke (glej l. št. 44 in 45 spisa), nato pa je na naroku dne 21. 5. 2018 navedel zgolj "… da je vzročna zveza v tem, da je bilo poškodovano vozilo v času pranja v avtopralnici. Višina škode je utemeljena s tem, da je bilo vozilo registrirano v tujini in tudi popravljeno v tujini … v višini 4.122,25 EUR. Ta znesek predstavlja vse stroške v zvezi s škodo na vozilu." 3 Na naroku navaja le škodo v zvezi z vozilom v višini 4.122,25 EUR. 4 Pripravljalna vloga tožnika z dne 6. 10. 2017 (list. št. 43 do 46 spisa) in navedbe na naroku 21. 5. 2018 (list. št. 64 do 67 spisa).