Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se delovno razmerje po pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave ni vzpostavilo. Že določilo pogodbe o zaposlitvi, ki ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke brez prenehanja delovnega razmerja, se mora po oceni pritožbenega sodišča razlagati na način, da po odpovedi pogodbe in zavrnitvi nove pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu delovno razmerje preneha. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnik v izvršilnem postopku v skladu z določbami 230. do 233. člena ZIZ na podlagi pravnomočne sodbe na podlagi pripoznave, s katero mu je bilo to omogočeno, ni zahteval izvršitve te sodbe in se skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS v podobni zadevi delovno razmerje ni vzpostavilo. Zato ni podan temelj za pravico tožnika do vtoževane plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 85.511,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in za povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni. Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 2.146,36 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev v ponovno sojenje, oboje s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče spregledalo, da je podlaga tožbenega zahtevka odškodnina iz naslova neizplačanih mesečnih dohodkov, do katerih bi bil tožnik upravičen po pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo z dne 4. 8. 2010. Določbe 230. do 233. člena ZIZ, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, v obravnavani zadevi zato ne pridejo v poštev. Tožnik po ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč ni pridobil možnosti reintegracije na mesto direktorja, ker takega pravnega varstva pravni red ne daje. Sodišče je zmotno ugotovilo, da tožnik po izdaji pravnomočne sodbe ni vzpostavil delovnega razmerja, ker pogoj vrnitve delavca na delo ni bil ustrezno uveljavljen. Sodišče se glede na zmotno ugotovitev glede temelja zahtevka neutemeljeno ni ukvarjalo z višino zahtevka. V pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 8. 2010 je določeno, da ima tožnik pravico do odškodnine, če ne sprejme nove pogodbe o zaposlitvi in najmanj to bi moralo sodišče tožniku prisoditi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno, pravilno je bilo uporabljeno materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Delovno sodišče v Mariboru, zunanji oddelek v Murski Soboti, je s sodbo na podlagi pripoznave opr. št. Pd 191/2013 z dne 21. 8. 2013 ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je 25. 3. 2013 tožena stranka podala tožniku in toženi stranki naložilo, da je v skladu z določili pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 8. 2010 dolžna tožniku ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu pri toženi stranki. Tožena stranka je obveznost izpolnila in tožniku ponudila pogodbo o zaposlitvi s predvidenim nastopom dela 10. 9. 2013. Tožnik ponujene pogodbe ni sprejel, o razlogih za zavrnitev ni podal navedb. Isto sodišče je s sodbo opr. št. Pd 298/2013 z dne 18. 9. 2014 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1688/2014 z dne 26. 3. 2015 tožniku za obdobje od nezakonite odpovedi do ponudbe nove pogodbe priznalo bruto zneske plače, ki bi mu po pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 8. 2010 pripadala na delovnem mestu direktorja tožene stranke.

7. Tožnik v pritožbi dejansko uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Drži (v pritožbi prvič podana!) navedba, da tožnik na podlagi navedene sodbe na podlagi pripoznave ni mogel zahtevati vrnitve na mesto direktorja tožene stranke, saj tovrstnega pravnega varstva ni imel. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se delovno razmerje po pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave ni vzpostavilo. Že določilo pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 8. 2010 v točki 21.3., ki ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke brez prenehanja delovnega razmerja, se mora po oceni pritožbenega sodišča razlagati na način, da po odpovedi pogodbe in zavrnitvi nove pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu delovno razmerje preneha. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnik v izvršilnem postopku v skladu z določbami 230. do 233. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.) na podlagi pravnomočne sodbe na podlagi pripoznave, s katero mu je bilo to omogočeno, ni zahteval izvršitve te sodbe in se skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 92/2008 z dne 26. 1. 2010 delovno razmerje ni vzpostavilo. V nadaljevanju je pravilno zaključilo, da posledično ni podan temelj za pravico tožnika do vtoževane plače. 8. Tožnik navaja, da po vsebini uveljavlja odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Podlaga odškodninske odgovornosti je obstoj protipravnega ravnanja domnevnega povzročitelja škode. Ni mogoče slediti tožnikovemu naziranju, da je tudi po tem, ko je tožena stranka izpolnila obveznost iz pravnomočne sodbe na podlagi pripoznave, še vedno podana protipravnost za obdobje po tem dejanju. Sodišče je s tem, ko je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2013 in naložilo toženi stranki, da tožniku ponudi novo pogodbo o zaposlitvi, dejansko odpravilo1 prvotno protipravnost, ki je izhajala iz nezakonito podane odpovedi. V posledici tega po zavrnitvi ustrezne ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika ni nikakršne podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke za plačilo vtoževanih zneskov (v višini plače po pogodbi o zaposlitvi). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, po ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi prvotna pogodba z dne 4. 8. 2010 ni več veljala, kar logično izhaja iz določila točke 21.3. te pogodbe.

9. Navedbe, da je tožnik glede na pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo z dne 4. 8. 2010 upravičen do odškodnine, če ne sprejme nove pogodbe za nedoločen čas, so v skladu s 337. členom ZPP nedovoljena pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ni dolžno upoštevati. Z navedbami tožnik podaja novo trditveno podlago glede dela svojega zahtevka, v zvezi s katero je prekludiran, ni pa predložil nikakršnih dokazov, zakaj teh navedb ni mogel podati pravočasno. Pritožbeno sodišče dodaja, da pritožba zavajajoče navaja, da ima tožnik pravico do odškodnine skladno s pogodbo o zaposlitvi, kar ne drži, saj pogodba govori o odpravnini in ne o odškodnini.

10. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Zaradi neuspeha s pritožbo krije tožnik sam stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa krije sama stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni prispeval k odločitvi o pritožbi (154. člen, 155. člen, 165. člen ZPP).

1 V pripravljalni vlogi z dne 21. 11. 2017 tožnik celo navede, da "se je s sodbo na podlagi pripoznave zadeva (nezakonit odpoklic tožnika s funkcije direktorja) sanirala".