Jedro

V tem upravnem sporu je sporna pravilnost in zakonitost odločbe toženke, s katero je zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev BPP za vložitev pritožbe iz razloga, ker ta ni uspela s pritožbo na instančnem sodišču ter je zaključila, da je dodelitev BPP očitno nerazumna. Ker je toženka svojo odločitev nerazumnosti dodelitve BPP gradila le na dejstvu, da je višje sodišče zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno, je ugotoviti, da je toženka glede na uporabljeno materialno pravno podlago to nepravilno uporabila, prav tako svoje odločitve ni ustrezno pojasnila in ni pravilno upoštevala opisano mejo očitne ne/razumnosti predloga za dodelitev BPP. Pravni standard očitne nerazumnosti mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". Razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 1196/2023 z dne 8. 3. 2024 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnice za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) kot neutemeljeno.

2.V obrazložitvi je navedla, da je tožnica vložila prošnjo za BPP zaradi vložitve pritožbe zoper sklep v nepravdni zadevi, ki je v teku pred Okrožnim sodiščem v Celju, opr. št. III N 206/2023. Kot izhaja iz listin v sodnem spisu Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. III N 206/2023, je bila prosilka v tem sodnem postopku udeležena kot predlagateljica. V predmetnem postopku je Okrožno sodišče v Celju s sklepom opr. št. III N 206/2023 z dne 12. 6. 2023 določilo stike mld. A. A. z njenim očetom oz. nasprotnim udeležencem, saj je predlagateljica predlagala sodišču, da z začasno odredbo odloči, da stiki, kot so bili določeni in dogovorjeni s sodno poravnavo III N 607/2023 z dne 25. 1. 2023, v času veljavnosti ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, potekajo enkrat tedensko pod nadzorom Centra za socialno delo. Sodišče je s sklepom z dne 12. 6. 2023 njen predlog zavrnilo in po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero so bili začasno določeni stiki med mld. otrokom in njenim očetom. O pritožbi prosilke - predlagateljice, je Višje sodišče v Celju odločilo dne 10. 8. 2023 tako, da je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ker prosilka z vloženo pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. III N 206/2023 z dne 12. 6. 2023, za katero je zaprosila za dodelitev BPP, ni uspela, tako ni podan t.i. objektivni pogoj za dodelitev BPP v skladu s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Prosilka namreč z razlogi, s katerimi je izpodbijala sklep Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. III N 206/2023 z dne 12. 6. 2023, ni uspela, navedeno pa pomeni, da je bila vložitev pritožbe očitno nerazumna in zato tudi ni utemeljena dodelitev BPP za sestavo in vložitev te pritožbe.

3.Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, saj posega v pravni položaj ter v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnice. Izpodbijana odločba tožnici krši z Ustavo RS zagotovljeno pravico do sodnega varstva ter načelo pravne in socialne države. Ravno tako je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabljeno materialno pravo, podane pa so tudi bistvene kršitve določb postopka.

4.Poudarja, da je tožnica po svojem pooblaščencu že v mesecu juniju 2023 vložila prošnjo za BPP v obliki sestave in vložitve pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča o določitvi stikov mld. otroka z nasprotnim udeležencem (očetom) opr. št. III N 206/2023 z dne 12. 6. 2023. Toženka je po devetih mesecih odločanja v mesecu marcu 2024 končno uspela odločiti o prosilkini prošnji. Pri tem je arbitrarno in nezakonito odločala na način in po logiki, da zato, ker je Višje sodišče v Celju v mesecu oktobru 2023 pritožno tožnice zavrnilo, tožnica ne izpolnjuje objektivnega pogoja za BPP.

5.Po prepričanju tožnice je takšna odločitev popolnoma nesprejemljiva, saj je toženka izpolnjevanje objektivnega pogoja vezala na pritožbeni uspeh s pritožbo. Takšna logika odločanja bi potem v vseh postopkih preprosto pomenila, da je upravičenost do BPP odvisna od tega ali bo stranka v postopku uspela ali ne. To pomeni, da bi vsak, ki bi s pravnim sredstvom ne uspel in vsak, ki tudi nasploh v sodnem postopku ne bi uspel, ne bil upravičen do BPP, saj ne bi izpolnjeval objektivnega pogoja. Toženka je torej čakala na odločitev pritožbenega sodišča in nato vprašanje nerazumnosti oziroma razumnosti pravnega sredstva pogojevala z odločitvijo na instančnem sodišču. Takšno odločanje bi vodilo v nesprejemljive prakse na način, da bi služba za BPP upravičenost do BPP vezala na pritožbeni uspeh oziroma nasploh na uspeh s pravnim sredstvom. Takšna miselnost pa izvotli namen BPP in je povsem zgrešena. Tožnica je zoper sklep III N 206/2023 vložila legitimno in zakonito pravno sredstvo - pritožbo, sploh ker gre za vprašanje varovanja koristi mld. otrok. Tožnica s pritožbo pač ni uspela, kar pa še ne pomeni, da je zadeva ali pritožba bila nerazumna, kot to poenostavljano in napačno tolmači toženka. Glede na nezakonito postopanje toženke, tožnica predlaga odpravo odločbe ter priglaša stroške.

6.Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču po pozivu posredovala upravni spis.

K I. točki izreka

7.Tožba je utemeljena.

8.V tem upravnem sporu je sporna pravilnost in zakonitost odločbe toženke, s katero je zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev BPP iz razloga, ker ta ni uspela s pritožbo na instančnem sodišču ter je zaključila, da je dodelitev BPP očitno nerazumna.

9.V 24. členu ZBPP je določeno, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Po tretjem odstavku istega člena se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

10.Namen BPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (1. člen ZBPP). BPP se dodeli na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon (2. člen ZBPP).

11.Navedena zakonska ureditev torej organu nalaga, da v zadevah, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi1 gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Vendar pa obseg oziroma meje tega preizkusa ne smejo preseči pravnega standarda očitne nerazumnosti (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se glede na nadaljnje zakonsko besedilo nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec tudi jasno določil meje oz. obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.2

12.To pa tudi pomeni, da organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo odločbe, ki jo želi tožnica izpodbijati, onkraj standarda očitnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je namen BPP uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), zato je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oz. prekomernega posega v varovano pravico. Organ s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec (tožnik) doseči z BPP. ZBPP namreč organu ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, saj to pomeni obravnavo vprašanj, ki so lahko zgolj predmet obravnave v sodnem postopku, vendar pa mora organ navesti razlog (torej okoliščine), utemeljene na 24. členu ZBPP, zakaj ocenjuje, da tožnica že na prvi pogled, torej očitno, nima možnosti za uspeh.3

13.Glede na podano obrazložitev toženke, ki je svojo odločitev nerazumnosti dodelitve BPP gradila le na dejstvu, da je Višje sodišče v Celju zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno, je ugotoviti, da je toženka glede na uporabljeno materialno pravno podlago to nepravilno uporabila, prav tako svoje odločitve ni ustrezno pojasnila in ni pravilno upoštevala opisano mejo očitne ne/razumnosti predloga za dodelitev BPP, kot je pojasnjeno zgoraj. S tem je nedopustno posegla v pravico tožnice do sodnega varstva, prav tako pa je izostala obrazložitev toženkine prognoze o izgledih za uspeh ter o pomenu zadeve za osebni in socialno-ekonomski položaj prosilke oziroma ali je pričakovani izid zadeve za prosilko ali njeno družino življenjskega pomena, zaradi česar se izpodbijana odločba ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

14.Glede na navedeno je sodišče, na podlagi določbe 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v izpodbijanem delu v ponoven postopek.

15.Sodišče je v zadevi (na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bila podlaga za izdajo upravnega akta za tožnico in toženko ni sporno), odločilo brez glavne obravnave. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da relevantno dejansko stanje med strankami ni sporno, šlo je za presojo pravnega vprašanja o razumnosti podane prošnje za dodelitev BPP.

K II. točki izreka

16.Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Čeprav se po Zakonu o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporablja odvetniška tarifa, je ZUS-1 kot kasnejši in specialni zakon vprašanje ugotavljanja višine stroškov odvetniškega zastopanja v upravnem sporu, ki naj jih uspelemu tožniku povrne nasprotna stranka, uredil drugače kot ZOdv.4 Tako je pri odmeri višine tožničinih stroškov, čeprav jih je stranka priglasila na podlagi Odvetniške tarife, sodišče, ker je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, o stroških odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožnici, ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in jo je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 285,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

1Tako sodbe Upravnega sodišča RS, I U 845/2019 z dne 14. 6. 2019, II U 158/2018 z dne 17. 10. 2018, II U 67/2014 z dne 26. 3. 2014, I U 357/2013 z dne 21. 3. 2013, in tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, X Ips 404/2012 z dne 13. 11. 2013.

2Tako sodba Upravnega sodišča RS I U 1190/2019-6 z dne 10. 9. 2019, točka 6 - 8 obrazložitve.

3Tako sodba Upravnega sodišča RS I U 1190/2019-6 z dne 10. 9. 2019, točka 9 in 10 obrazložitve.

4Tako sklep VSRS I Up 141/2017 z dne 6. 9. 2017.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 237, 237/2, 237/2-7

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.