Jedro

Tožba zaradi ničnosti sodne poravnave ni dopustna. Če je sodišče pri sklenitvi sodne poravnave prezrlo ničnostne razloge, je sodno poravnavo mogoče izpodbijati le še z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz navedenih razlogov je sodna praksa dopuščala tudi pred ZPP-D.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.029,60 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti 5. in 6. točke sodne poravnave, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 19. 5. 2008 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v pravdni zadevi P 1883/2007-II. Zavrnjen je bil tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da se sodna poravnava v navedenem obsegu razveljavi.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 251/2011 z dne 19. 1. 2012 dopustilo glede pravnega vprašanja dopustnosti uveljavljanja ničnosti sodne poravnave s tožbo.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče uporabilo določila ZPP-D, čeprav je bila tožba vložena 17. 9. 2008. Z novelo ZPP-D je bil spremenjen 385. člen ZPP, ki v četrtem odstavku dopušča vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodno poravnavo tudi, če gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo. Pred novelo ZPP takšne določbe ni bilo. Zato je bila pred novelo ZPP-D vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti sodne poravnave edina možnost, s katero je tožeča stranka lahko uveljavljala njeno ničnost. Obrazložitev sodišča, da je presojo ničnosti sodne poravnave izvršilo že sodišče prve stopnje, kontrola zakonitosti pa se izvaja preko zahteve za varstvo zakonitosti, je zato v nasprotju z navedenimi določili ZPP. Ker pred novelo ničnosti sodne poravnave ni bilo mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, bi se presojanje ničnosti omejilo na preizkus sodišča prve stopnje, ki pa tega preizkusa ni opravilo, saj v nasprotnem ne bi dopustilo poravnave, ki vsebuje pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero je obveznost prevzela sama tožnica, ne pa tudi toženec. Stališče višjega sodišča, da je že pred novelo sodna praksa dopuščala izpodbijanje sodnih poravnav z zahtevo za varstvo zakonitosti, je napačno. Da so tožbe na ničnost sodnih poravnav dopustne, izhaja iz naslednjih odločb Vrhovnega sodišča: II Ips 865/2006, II Ips 781/2006, II Ips 144/2006, II Ips 175/2004, II Ips 210/2003 in III Ips 84/2002. Stališče sodišča, da ti judikati niso primerljivi, je napačno. Dejstvo je, da so sodbe v vseh navedenih zadevah postale pravnomočne in jih je obravnavalo tudi Vrhovno sodišče, zato predstavlja izpodbijana sodba kršitev ustavne pravice do sodnega varstva in do enakega varstva pravic. Revidentka navaja konkretne okoliščine, ki naj bi izkazovale obstoj ničnostih razlogov.

5. Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. členom ZPP vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP revizijo preizkusilo samo v tistem delu oziroma glede konkretnega vprašanja, glede katerega je bila dopuščena, zato na druge revizijske navedbe ni odgovarjalo.

8. Glede na določili prvega in drugega odstavka 130. člena ZPP-D sta nižji sodišči pravilno uporabili določbe tega zakona. Tožba je bila namreč vložena dne 18. 9. 2008, sodba sodišča prve stopnje pa je bila izdana 10. 5. 2010. Pravilno je tudi materialnopravno stališče nižjih sodišč, da sodne poravnave zaradi ničnosti ni dopustno izpodbijati. Pritrditi je sicer revidentki, da je v sodni praksi zaslediti tudi primere, ki bi lahko izkazovali nasprotno, vendar pa je bila sodna praksa glede dopustnosti tožbe, s katero se uveljavlja ničnost sodne poravnave, dokončno poenotena z odločitvijo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 40/2010.(1) V navedenem primeru je bilo pojasnjeno, da je sodišče, pred katerim je sodna poravnava sklenjena, dolžno na ničnostne razloge paziti po uradni dolžnosti. Uveljavljanje ničnostnih razlogov po sklenitvi sodne poravnave bi namreč, za razliko od uveljavljanja izpodbojnih razlogov, sodišče postavilo v položaj, ko bi moralo znova presojati nekaj, kar je že presodilo (obstoj ničnostnih razlogov). Na takšen način bi stranka dosegla ponovno sojenje o isti stvari. Če je sodišče ničnostne razloge prezrlo, je sodno poravnavo mogoče izpodbijati le še z zahtevo za varstvo zakonitosti.(2) Vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz navedenih razlogov je sodna praksa dopuščala tudi pred novelo ZPP-D.(3) Po povedanem se izkažejo revizijski očitki o kršitvi pravice do sodnega varstva in enakega varstva pravic kot neutemeljeni.

9. Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

10. Odločitev o stroških postopka temelji na določilih prvega odstavka 165. in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 1.029,60 EUR predstavlja stroške, ki jih je imela tožena stranka z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z Zakonom o odvetniški tarifi.

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 40/2010 z dne 23. 2. 2012. Op. št. (2): Prim. četrti odstavek 385. člena ZPP.

Op. št. (3): Prim. sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 425/2000 z dne 6. 12. 2000 in II Ips 33/2004 z dne 23. 9. 2004.