Jedro

Tožeča stranka obstoja škode kot ene od treh predpostavk zatrjevane odškodninske odgovornosti, glede katerih je bilo dokazno breme na njeni strani in morajo biti za obstoj odškodninske obveznosti hkrati podane, ni izkazala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo v sporu majhne vrednosti je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke iz naslova plačila odškodnine v znesku 843,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter za povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Posledično je tožečo stranko zavezalo, da toženi stranki v roku 8 dni povrne njene pravdne stroške v višini 155,55 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopenjsko dokazno oceno označuje kot površno in pomanjkljivo, kar predstavlja kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Posledično je to pripeljalo do bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. Izpostavlja, da bi razlogi sodbe morali prepričljivo utemeljiti odločitev sodišča, kar bi omogočalo vsebinski preizkus sodbe. Ta namreč mora imeti celovite in prepričljive razloge, kar pa je po mnenju pritožbe v obravnavanem primeru izostalo. Iz izvedenskega mnenja izvedenca avtomobilske stroke namreč izhaja, da je tožena stranka ravnala nestrokovno, ker je opustila s strani zavarovalnice opisano kontrolo-optiko na sprednji premi. Res je tožeča stranka s popravilom odlašala predolgo, iz teh razlogov in zaradi predhodne amortizacije pnevmatik pa izvedenec ocenjuje 50% upravičenost do stroškov zamenjave dveh sprednjih pnevmatik letnega profila. V dopolnitvi izvedenskega mnenja je izvedenec enostransko obrabo sprednjih pnevmatik v 50% ocenil kot posledico zračnega krmilnega sistema in s tem odstopanja na parametrih optike. Po mnenju izvedenca (dopolnitev izvedenskega mnenja) do enostranske obrabe sprednjih pnevmatik ne bi prišlo, v kolikor bi bila zračnost krmilnega sistema pravilno ugotovljena. Dokaz o enostranski obrabi pnevmatik pa so ugotovitve na servisu A., kjer so zamenjali končnik in izvršili optiko, kot predpogoj nastavitve pa je, da so sestavni deli sprednje preme in krmilnega mehanizma brez zračnosti ali druge okvare. Po stališču tožeče stranke je vzročna zveza med opustitvijo tožene stranke in nastankom škode zato podana. Izvedenec pa je višino škode tudi natančno ocenil ter jo numerično opredelil, in sicer z zneskom 291,34 EUR. V zvezi s prvostopenjsko obrazložitvijo, da tožeča stranka ni predložila računov za pnevmatike, iz katerih bi bilo razvidno, kdo je proizvajalec, starost, kilometri, itd., pa pritožba opozarja, da je glede nastanka škode in vzročne zveze sodna praksa že zavzela stališče, da se to ugotavlja s stopnjo verjetnosti, ki mora biti večja kot polovična. To pomeni, da morajo biti razlogi v prid obstoječemu dejstvu močnejši od razlogov, ki govorijo proti temu dejstvu (sodba II Cp 2949/2012). Po mnenju tožeče stranke ne vzdrži tudi zaključek, da bi tožeča stranka morala svojo vozilo takoj odpeljati na optiko, saj je zaupala toženi stranki, da je storila vse potrebno. Sodišče takšno skrbnost tožeči stranki zato materialnopravno zmotno nalaga. Sodišče pa materialnopravnih zaključkov prav tako ne bi smelo sprejeti v nasprotju z izvedenskim mnenjem, na katerega pravdni stranki nista imeli večjih pripomb. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbena izvajanja tožeče stranke v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v sporu majhne vrednosti, upoštevaje omejitev pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 458. člena ZPP, preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi pritožba, ne ugotavlja. Sodba sodišča prve stopnje ima izčrpne, razumljive ter logično preverljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Ob ugotovljeni dejanski podlagi, na katero je sodišče druge stopnje ob pritožbenem preizkusu v sporu majhne vrednosti vezano, pa je prvostopenjska odločitev tudi materialnopravno pravilna.

6. Skladno s prvim odstavkom 458. člena ZPP je sodbo sodišča prve stopnje, izdano v sporu majhne vrednosti, dopustno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, o čemer je bila tožeča stranka v pravnem pouku o pravici do pritožbe tudi pravilno poučena. Pritožba se na procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sicer sklicuje, vendar ji je potrebno odvrniti, da ta ni podana. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe vse relevantne okoliščine obravnavanega primera namreč skrbno in razumljivo argumentiralo. Tožeča stranka niti ne pojasni, do katerih odločilnih dejstev se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma v katerem delu obrazložitve izpodbijane sodbe ob uporabi pravil logičnega sklepanja, znanosti in stroke ter splošnega izkustva ni mogoče preizkusiti, takšnih pomanjkljivosti pa naslovno sodišče tudi ob uradnem preizkusu ne ugotavlja. Procesne kršitve relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP (neustrezna realizacija metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP), katero pritožba z argumentom, da zaradi pomanjkljive in pavšalne dokazne presoje izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, dejansko zatrjuje, pa tožeča stranka s pritožbo v sporu majhne vrednosti zaradi omejitve pritožbenih razlogov ne more uveljaviti. Iz enakega razloga je neupoštevna tudi pritožbena graja prvostopenjskih zaključkov dejanske narave. Sodišče druge stopnje je zato ob pritožbenem preizkusu na prvostopenjske dejanske ugotovitve (ki pa stališč izvedenca v dopolnilnem izvedenskem mnenju ne povzemajo, česar pa tožeča stranka z ozirom, da je te sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano zavrnilo, s pritožbo v sporu majhne vrednosti ne more grajati) vezano. Izhajajoč iz teh, ki jih v spodnji obrazložitvi tudi strnjeno povzema, pa je odločitev z izpodbijano sodbo potrebno podpreti kot pravno pravilno.

7. Tožeča stranka v predmetnem postopku uveljavlja povračilo premoženjske škode, do katere naj bi na njenem vozilu prišlo, ker tožena stranka, pri kateri je bilo to vozilo zaradi poškodb na popravilu (kleparska dela po zapisniku o cenitvi škode z dne 21. 6. 2011), ni zagotovila optike koles (geometrijska kontrola parametrov pravilne nastavitve preme vozila), čeprav je to bilo z zapisnikom o cenitvi škode zavarovalnice z dne 1. 7. 2011 odrejeno. Zaradi takšne opustitve naj bi potrditvah tožbe prišlo do neenakomerne obrabe vseh štirih letnih pnevmatik vozila, tako da jih je bilo potrebno zavreči. Izhajajoč iz navedenega je sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost tožene stranke pravilno presojalo na temelju prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ),(1) ki normira splošni civilni delikt. Glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje pa je pravilno zaključilo, da tožeča stranka kumulativno zahtevanih predpostavk zatrjevane odškodninske obveznosti, glede katerih je bilo skladno z že zgoraj citirano zakonsko določbo dokazno breme na njeni strani (obstoj škode, protipravno ravnanje tožene stranke in vzročna zveza med njima), ni uspela izkazati (215. člen ZPP).

8. Z ozirom, da tožeča stranka ni predložila obrabljenih pnevmatik, saj nesporno z njimi več ne razpolaga, ni pa predložila niti računa o nakupu le-teh, morebitnih fotografij oziroma zapisnika o obrabi, na osnovi česar bi bilo s pomočjo izvedenca avtomobilske stroke, kakor je ta sam pojasnil, moč sklepati o njihovih lastnostih (proizvajalec, starost pnevmatik) ter o stopnji amortiziranosti (koliko kilometrov je bilo s temi pnevmatikami že prevoženih) v času, ko je bilo vozilo dostavljeno na servis toženi stranki (23. 4. 2012), je sodišče prve stopnje pravilno pretehtalo, da zaradi navedenega o obstoju zatrjevane škode (popolno uničenje vseh štirih letnih pnevmatik vozila) ter posledično o njeni višini ni mogoče prepričljivo sklepati. Zgolj izpovedba priče D.J., vulkanizerja, ki je ob preventivnem pregledu ob menjavi pnevmatik (pri A.K. d.d.) na vozilu tožeče stranke dne 23. 10. 2012 ugotovil, da ima kolo »lufta,« in se najprej sicer ni spomnil, kakšno je bilo stanje starih pnevmatik, kasneje pa je izpovedal, da je bila obrabljena notranja stran prednjih pnevmatik, do česar naj bi prišlo zaradi uničenega končnika, pa za zaključek o obstoju prve kumulativno zahtevane predpostavke za obstoj zatrjevane odškodninske obveznosti ne zadošča. Zaključki izvedenca, kot jih povzema sodišče prve stopnje (iz podatkov v poročilu o nastavitvi na vozilu, ki ga je napravil A. ob dne 14. 12. 2012 opravljeni optiki, izhaja zgolj manjšo odstopanje od podatka pri stekanju koles srednje desne strani zaradi krmilnega končnika (iztrošenost, zračnost, dotrajanost), kar pa izvedenec ocenjuje kot normalno obrabo, pri čemer voznik pri tako minimalnem odstopanju vozilo lahko normalno uporablja), namreč narekujejo sklepanje o nasprotnem. To velja sploh ob tem, ko izvedenec pojasnjuje, da bi se veliko odstopanje na parametrih optike (kar pa ni bilo podano) na vozilu poznalo na način, da prečka volana stoji poševno ali pa vozilo vleče na eno stran, kar je zaslišan kot priča z vidika stroke enako pojasnil tudi priča D.J.. Ne gre namreč spregledati, da tožeča stranka (z ozirom, da niti zatrjevanj v tej smeri ni postavila) v predmetnem postopku ni izkazala, da bi na vozilu po nastanku škodnega dogodka zaznala težave v smislu zgoraj opisanega. Z ozirom, da se škodni dogodek izkazuje z zapisnikom z dne 21. 6. 2011, tožeča stranka pa ni izkazala, da je ugotovila tudi prekomerno obrabo pnevmatik, ki jih je uporabljala že pred kritičnimi, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožeča stranka obstoja škode kot ene od treh predpostavk zatrjevane odškodninske odgovornosti, glede katerih je bilo dokazno breme na njeni strani in morajo biti za obstoj odškodninske obveznosti hkrati podane, ni izkazala. Z ozirom, da je ugotovilo, da je tožeča stranka zimske in letne pnevmatike redno menjavala, pri A.K. d.d. pa pri menjavi pnevmatik vselej opravijo preventiven pregled, je namreč pravilno sklepalo, da bi prekomerno obrabo pnevmatik morala ugotoviti že ob menjavi pnevmatik jeseni 2011 in spomladi 2012. 9. Četudi že pomanjkanje ene od zakonsko kumulativno zahtevanih predpostavk odškodninske obveznosti utemeljuje odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, pa je sodišče prve stopnje tudi zatrjevanja tožbe o obstoju vzročne zveze med opustitvijo tožene stranke ter nastalo škodo pravilno zavrnilo, s čemer je izpodbijano določitev še dodatno podkrepilo. In sicer je sodišče prve stopnje, glede na to, da je bila zamenjava aluminijastega platišča in oprava optike s strani zavarovalnice odrejena že z zapisnikom o cenitvi škode z dne 1. 7. 2011, tožeča stranka pa je svoje vozilo toženi stranki dostavila zaradi popravila šele 10 mesecev kasneje, in sicer 23. 4. 2012, kjer pa odrejena optika vozila ni bila opravljena, kar vse je bilo med pravdnima stranka že v postopku na prvi stopnji ugotovljeno kot nesporno, izhajajoč iz zaključkov izvedenskega mnenja pravilno pretehtalo, da vzročna zveza med zatrjevano škodo, tudi v kolikor bi bila ta dejansko podana, ter opustitvijo tožene stranke, ni podana. Izvedenec je namreč pojasnil, da bi zatrjevana škoda na vozilu tožeče stranke, z ozirom, da je ta od 21. 6. 2011 (cenilni zapisnik z dne 21. 6. 2011) do 23. 4. 2012, ko je vozilo dostavila na servis toženi stranki, prevozila več kot 11.000 kilometrov, lahko že predhodno nastala, saj obraba končnika in posledično pnevmatik lahko nastane zaradi zunanjih vplivov (predvsem vožnja po udarnih jamah na cestišču). Glede na pravkar povzete okoliščine primera, četudi izhajamo iz predpostavke, da je tožena stranka opustila dolžno skrbnost (drugi odstavek 6. člena OZ), ker ob servisu dne 23. 4. 2012 ni zagotovila odrejene optike vozila, kljub dejstvu, da je to bilo odrejeno z zapisnikom o cenitvi škode, pritožba tudi prvostopenjskega zaključka o neobstoju vzročne zveze ne zmore omajati.

10. Zaključka o nasprotnem pa tožeča stranka ne more doseči niti ob sklicevanju na v sodni praksi sprejete nižje dokazne standarde. V pravdnem postopku sodišče sicer odloča s stopnjo prepričanja, ko v resničnost določenega dejstva ne dvomi noben razumen človek. Drži sicer, da se z v sodni praksi že sprejetimi stališči v določenih okoliščinah ravno element vzročne zveze lahko ugotavlja tudi s stopnjo nadpolovične verjetnosti, vendar pa razlogi, ki bi narekovali olajšanje dokaznega bremena, v obravnavani zadevi niso podani. Skladno s stališči Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 153/2009 z dne 8. 9. 2011 velja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti kot nižji dokazni standard namreč sprejeti zgolj v položajih, ko je zaradi stranki naloženega nepremagljivega dokaznega bremena (primeri dokazne stiske) lahko ogrožena tudi njena pravica so sodnega varstva (na primer: ko niti znanost nima natančnih in enoličnih stališč o tem, pri kolikšni hitrosti in/ali silah (že) nastanejo telesne poškodbe, zgolj dejstvo, da je do trčenja prišlo pri mejni hitrosti, še ne sme povzročiti zavrnitve tožbenega zahtevka, kakor VSL v sodbi II Cp 2949/2012 z dne 16. 1. 2013, na katero se v pritožbi sklicuje že tožeča stranka, vendar pa jo zmotno in zgolj parcialno povzema). O takšni situaciji, pa v obravnavani zadevi, ko že ugotovitve v izvedenskem mnenju nudijo zanesljivo osnovo za sklep, da pravno relevantna vzročna zveza, tudi v kolikor izhajamo in prepričanja, da je zatrjevana škoda (popolna obraba vseh štirih letnih pnevmatik vozila) dejansko nastala, ni podana, ne more biti govora. Za odstop od v pravdnem postopku sicer uveljavljenega dokaznega standarda prepričanja o obstoju pravno relevantnih dejstev, ki mu tožeča stranka po že zgoraj obrazloženem ni zadostila, pa v ustaljeni sodni praksi v zvezi z ugotavljanjem obstoja pravno priznane škode v sistemu deliktne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ) ni podlage. Ob uporabi pravila o (materialnem) dokaznem bremenu (215. člen ZPP) je sodišče prve stopnje zato pravilno zaključilo, da ta predpostavka odškodninske odgovornosti ni podana.

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožeča stranka ne beleži pritožbenega uspeha, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka krije sama. Sama pa stroške vloženega odgovora na pritožbo krije tudi tožena stranka, saj njena izvajanja v tem niso v bistvenem pripomogla k rešitvi predmetne zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : Prvi odstavek 131. člena OZ: »Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.«