Jedro

Premoženje stečajnega dolžnika, na katerem je mogoče uveljavljati ločitveno pravico, je le aktiva. Na dolgovih stečajnega dolžnika že pojmovno ni mogoče pridobitvi ločitvene pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stroške odgovora na revizijo trpi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke - ki je bila v stečajnem postopku napotena na pravdo - da se naj ugotovi, da ne obstoja ločitvena pravica tožene stranke za terjatev 2.174.387,80 SIT s pripadki, in je zato tožeči stranki naložilo v plačilo toženkine pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo prvostopno sodbo tako, da je ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka, da tedaj ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke na premoženju tožeče stranke in je zato plačilo tožničinih pravdnih stroškov naložilo toženi stranki.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi kršitve materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka.

Tožeča stranka odgovarja na revizijo in predlaga njeno zavrnitev ter povrnitev stroškov revizijskega postopka. Republiško državno tožilstvo se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka uveljavlja ločitveno pravico v zvezi z njeno terjatvijo 2.169.585,50 SIT s pripadki do sester H.F. in P.Ž. na terjatvi, ki jo imata imenovani sestri do tožeče stranke in na kateri je po upravnem sklepu o prisilni izterjavi pridobila zastavno pravico, tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku, pa je bilo prepovedano izplačati dolg do navedenega zneska.

Že sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da se ločitvena pravica lahko uveljavlja po prvem odstavku 131. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list, št. 67/93) na premoženju stečajnega dolžnika, ki ga predstavljajo stvari in terjatve ter druge pravice (tako tudi komentar k 131. členu zakona v knjigi: Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, Ljubljana, 1994). Premoženje stečajnega dolžnika, na katerem je mogoče uveljavljati ločitveno pravico, je seveda lahko le aktiva, ki ostane po eventuelnem poplačilu dolgov, in ki se proda zaradi poplačila upnika, čemur je sploh namenjen stečajni postopek, kot to izhaja iz temeljne določbe drugega odstavka 1. člena zakona. Na dolgovih stečajnega dolžnika že pojmovno ni mogoče pridobitvi ločitvene pravice. Zato je odločitev sodišča druge stopnje zakonita, ko tožena stranka uveljavlja ločitveno pravico na terjatvi tretjih oseb do tožeče stranke, kar za slednjo predstavlja dolg.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

Tožeča stranka z odgovorom na revizijo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato trpi sama stroške odgovora na revizijo.