Jedro

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ima specialne odškodninske določbe o tem, kdaj ima zavod pravico zahtevati povrnitev škode. Zato tečejo zamudne obresti šele od dneva, ko preteče rok, v katerem zahteva zavod od upravičenca povrnitev škode. V tem primeru torej ne pride v poštev določba 186. čl. ZOR, po kateri se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba v izpodbijanem delu in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S prvostopno sodbo je sodišče naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki 44.731,46 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, v izpodbijanem delu pa je zavrnilo njen zahtevek za povrnitev 2,248.239,54 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. S popravnim sklepom je naložilo tožeči stranki, da plača toženi stranki pravdne stroške v znesku 11.465,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper zavrnilni del prvostopne sodbe in v posledici tega zoper popravni sklep glede odmere stroškov se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po njeni oceni ima pravico do povrnitve zamudnih obresti od dneva, ko je zavarovanki (oškodovanki) plačala opravljene zdravstvene storitve in pogrebnino, ne pa šele od dneva, ko je toženo stranko pozvala na povrnitev tega zneska.

Sklicuje se na 185. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Zaradi nepravilne odločitve v prvostopni sodbi glede zavrnilnega dela, pa je bilo nepravilno odločeno tudi o povrnitvi pravdnih stroškov.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da je uveljavljala tožeča stranka škodo na podlagi določb 86. do 92. čl. VI. poglavja Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Uradni list št. 9/92). V navedenih določilih je določeno, da ima zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil bolezen, poškodbo ali smrt zavarovane osebe. Če zavod ugotovi, da je nastala škoda, zahteva od zavarovane osebe ali delodajalca, da jo povrne v določenem roku. Če škoda ni povrnjena v določenem roku, uveljavlja zavod odškodninski zahtevek pri pristojnem sodišču. Navedeni zakon ima tako specialne odškodninske določbe o tem, kdaj ima zavod pravico zahtevati od posameznikov povrnitev škode. Zato ni pravilno stališče pritožbe, da je potrebno obravnavati tak zahtevek kot regresni ali kot subrugacijo. Gre za originaren zahtevek, ki je posebej opredeljen v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Zato tudi ne prideta v poštev določbi 185. ali 186. čl. ZOR, torej, da se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode. Iz 92. čl. ZZVZZ je namreč razvidno, da v primeru, ko zavod ugotovi, da je nastala škoda, jo ima pravico zahtevati od zavarovane osebe ali delodajalca v določenem roku, ki ga postavi v tej zahtevi. Po določilu 1. odst. 324. čl. ZOR pa pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru tožeča stranka z vlogo "odškodninski zahtevek" z dne 29.11.2001 od tožene stranke zahtevala plačilo stroškov zdravljenja v bolnici Jesenice in v Kliničnem centru Ljubljana ter stroške refundacije pogrebnine in pozvala dolžnika, da ta znesek nakaže v roku 15 dni na njen žiro račun. Navedena vloga predstavlja upnikov opomin, zaradi česar je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da je tožena stranka prišla v zamudo 15.12.2001, saj je to vlogo tožnice prejela 30.11.2001. Šele od navedenega dne (15.12.2001) je nastopila zamuda tožene stranke, ne pa pred tem. Zato je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, ki je tožbeni zahtevek za povrnitev obresti v preostalem delu (natekle do

15.12.2001) zavrnilo kot neutemeljen.

Prvostopno sodišče je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo posamezne določbe materialnega prava, ni pa podana tudi kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP. Zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani del prvostopne sodbe zavrniti kot neutemeljen in prvostopno sodbo v izpodbijanem delu potrditi v skladu s 353. čl. ZPP.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper popravni sklep, ki se nanaša na povrnitev pravdnih stroškov. Ker je tožeča stranka zmagala razmeroma majhnim delom svojega zahtevka, je prvostopno sodišče pravilno odločilo, da mora toženi stranki povrniti vse za pravdo potrebne stroške v skladu s 3. odst. 154. čl. ZPP. Zato je bilo potrebno njeno pritožbo zoper popravni sklep zavrniti in jo potrditi v skladu z 2. točko 365. čl. ZPP.

Tožeča stranka z obema pritožbama ni uspela. Zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka v skladu s 1. odst. 165. čl. v zvezi s

1. odst. 154. čl. ZPP.