Jedro

Zmotno je stališče, da določba 1. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) za pridobitev statusa po 8. odstavku 2. člena predpisuje kot omejitveni pogoj izpostavljenost nasilju na območju Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 424/2001-6 z dne 5.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 14.2.2001 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V obrazložitvi sodbe navaja, da je tožena stranka v reviziji odpravila odločbo Upravne enote S. z dne 18.10.2000 in odločila, da se tožničinemu zahtevku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka staršev, ki sta izgubila življenje zaradi sodelovanje v NOB, ne ugodi. Po ugotovitvah tožene stranke v revizijskem postopku prvostopna odločba, ki je tožnici priznala status žrtve vojnega nasilja na podlagi 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja ni bila izdana v skladu z zakonom, ker na podlagi določbe 8. odstavka 2. člena in pogojih 1. člena ZZVN tožnici ni mogoče priznati tega statusa. Tožničin oče M.R. in mati I.R. nista umrla zaradi sodelovanja v NOB v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo. Tožničina družina je pred vojno živela v S., nato v Z. in K., leta 1941 so odšli v Črno goro. Tožničin oče je od leta 1941 delal za NOB, v letu 1943 je bil izdan in ustreljen v kraju Z. pri T. Tožničina mati je bila ustreljena kot talka 23.7.1944 v kraju L. pri D. (Republika Črna gora). Na tej podlagi je tožena stranka ugotovila, da sta starša tožnice padla med narodnoosvobodilno borbo jugoslovanskih narodov in da je tožnica po vojni prišla v Slovenijo ter se tukaj za stalno naselila in je državljanka Republike Slovenije. Ker pa sta starša izgubila življenji izven območja Republike Slovenije, niso izpolnjeni pogoji iz 1. člena ZZVN in se tožnici status žrtve vojnega nasilja - otroka staršev ubitih zaradi sodelovanja v NOB na ozemlju Republike Slovenije ne more priznati.

Takšna uporaba 8. odstavka 2. člena ZZVN je po oceni sodišča prve stopnje napačna. Določba 2. člena ZZVN sicer res veže priznanje statusa žrtve vojnega nasilja na izpolnjevanje vojnega nasilja (1. člena ZZVN), po katerem je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Vendar pa je v smislu zakona "z vojno na Republiko Slovenijo" mišljeno obdobje druge svetovne vojne v času od 6.4.1941 do 15.5.1945, ki je potekala na celotnem območju takratne skupne države Jugoslavije. Pri tem pa NOB kot odpora vseh jugoslovanskih narodov proti okupatorjem ni mogoče obravnavati ločeno oziroma ga vezati izključno na teritorij sedanje Republike Slovenije. Morajo pa biti izpolnjeni nadaljnji pogoji, ki jih zahteva zakon za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja osebam, ki so jim bila nasilna dejanja povzročena izven Republike Slovenije in sicer, da je imela oseba ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, ter da je imela od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Navedene okoliščine pa po oceni sodišča v postopku niso bile dovolj natančno ugotovljene, zaradi česar je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 2. točki 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). V njej navaja, da je stališče sodišča prve stopnje napačno in da ZZVN ne dopušča tako široke razlage določbe 8. odstavka 2. člena tega zakona. Odločilno vprašanje v tej zadevi je, da mora biti za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, to sodelovanje vezano na NOB v Sloveniji. Drugačna razlaga pogojev iz 1. člena v povezavi z 8. odstavkom 2. člena ZZVN, ki določajo podlago za presojo okoliščin, v katerih je starš izgubil življenje, bi pomenila, določitev različnih pogojev za otroke staršev, ki so izgubili življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po zakonu in za otroke staršev, ki so izgubili življenje zaradi sodelovanja v NOB, ali bili ubiti kot talci. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka meni, da niso bile razčiščene okoliščine ali sta starša tožnice iz S. pobegnila pred okupacijo ali po okupaciji. Tožnica je bila rosno mlada in se dogodkov v letu 1941 ne spominja. Če je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo zaradi nepojasnjenih okoliščin, potem je izpodbijana sodba pravno povsem korektna, ker terja, da se le ponovno raziščejo vse okoliščine v zvezi z dejanskim stanjem o zahtevku tožnice, da se ji prizna status žrtve vojnega nasilja - otroka staršev, ki sta izgubila življenje zaradi sodelovanja v NOB.

Pritožba ni utemeljena.

Za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja mora oseba, ki je bila izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev po določbah 1. člena ZZVN izpolnjevati dva osnovna splošna pogoja oziroma navezni okoliščini in sicer: - državljanstvo Republike Slovenije - ali izpostavljenost v vojni (torej med okupacijo v drugi svetovni vojni) ali v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo (leta 1991).

Navedena zakonska določba za uveljavljanje statusa žrtve vojnega nasilja nedvomno razlikuje med izpostavljenostjo v vojni, ki je nastala v času okupacije in je bila izvedena nad bivšo Kraljevino Jugoslavijo in agresijo, ki je bila izvedena na Republiko Slovenijo. Napačno je zato stališče pritožbe, da ta zakonska določba, za pridobitev zahtevanega statusa žrtve vojnega nasilja, nastalega v času druge svetovne vojne, predpisuje kot omejitveni pogoj izpostavljenost nasilju na območju Slovenije, saj je bila tedaj okupirana prejšnja skupna država. Navedene zakonske določbe ni mogoče interpretirati z voljo zakonodajalca, ki naj bi v tem členu omejil teritorialno območje, kot meni pritožba, saj bi moral to omejitev izrecno predpisati. Obseg neke pravice (v kolikor obstoji dvom) je potrebno razlagati v korist upravičenca, obseg omejitve pravice pa zahteva ozko razlago, zlasti v primerih, ko gre za javnopravno razmerje (razmerje med posameznikom in državo), za kar nedvomno gre v obravnavanem primeru.

Možnost pridobitve statusa žrtve vojnega nasilja - otroka ubitega, umrlega ali pogrešanega starša, ki je sodeloval v NOB, je bila uzakonjena s kasnejšo novelo ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99 z dne 4.6.1999). Ta je v dopolnjenem 8. odstavku 2. člena s posebno določbo opredelila posebne pogoje za pridobitev tega statusa. Ta predpis, ki je veljal v času odločanja o tožnikovi zahtevi, je upravičenost za pridobitev zahtevanega statusa vezal zgolj na smrt staršev zaradi sodelovanja v NOB in pri tem ni določil nobenega pogoja, ki bi omejil možnost za pridobitev tega statusa na sodelovanje z NOB v Sloveniji.

Zato je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo svoje stališče, da dejstvo, da sta tožničina starša izgubila življenje zaradi sodelovanja v NOB izven območja Republike Slovenije, ni zakonska ovira za pridobitev uveljavljanega statusa in je neutemeljen pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tako stališče potrjuje tudi dejstvo, da je bila v času pritožbenega odločanja sprejeta novela ZZVN-G (Uradni list RS, št. 110/2002 z dne 18.12.2002), ki je v spremenjenem 8. odstavku 2. člena izrecno uzakonila omejitev možnosti za pridobitev statusa, ki ga uveljavlja tožnik, na sodelovanje z NOB Slovenije. Vendar pa predpisa, veljavnega v času upravnega odločanja in tudi odločanja v upravnem sporu, z razlago, ki jo ponuja pritožba, ni bilo mogoče uporabiti. Šele s kasnejšo spremembo predpisa je namreč zakonodajalec omejitev za pridobitev pravice izrecno predpisal, kar pomeni, da po prejšnjih predpisih ni bila zakonsko določena. Zato je pritožbeno sodišče potrdilo izpodbijano sodbo, ki vsebuje tudi pravilne napotke toženi stranki za ponovno odločanje o zadevi.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.