Jedro

Med tožnico in toženo stranko je zaradi nesreče z dne 31.3.1991 prišlo do spora in tožeča stranka je vložila tožbo, s katero je sprožila pravdni postopek. V pravdi je bilo sporno vprašanje odgovornosti in višine škode, toda 24.11.1993 sta pravdni stranki sklenili poravnavo, to je pogodbo po 1089. členu ZOR, s katero sta pravdni stranki z vzajemnimi popustitvami prekinili spor oziroma odpravili negotovost, tako da sta določili vzajemne pravice in obveznosti in jih izpolnili. Tožena stranka je nakazala znesek, za katerega sta se sporazumeli in s tem je bila škoda v celoti likvidirana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 1,420.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od izdaje sodbe do plačila. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da sta pravdni stranki med postopkom sklenili izvensodno poravnavo, po kateri je tožnica prejela izplačanih 116.250 tolarjev. Ker se s tako sodbo tožeča stranka ni strinjala, je vložila pritožbo, toda sodišče druge stopnje je njeno sodbo zavrnilo in potrdilo prvo sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, naj sodišče ugodi reviziji, razveljavi sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodiščema očita, da nista ocenili vseh izvedenih dokazov, marveč sta upoštevali le "izjavo o poravnavi" z dne 24.11.1993, ki jo je tožnica podpisala pri toženi stranki. Če bi sodišči upoštevali vse dokaze in okoliščine, bi prišlo do drugačne odločitve. Pri tem tožnica poudarja, da je tožena stranka na obravnavi 22.4.1977 trdila, da je izplačala le akontacijo. Šele na obravnavi 10.9.1999 je - ne da bi navedla tehtne razloge - spremenila mnenje. Dodaja, da je tožnica 10.1.1992 prejela ponudbo za izplačilo 116.250 tolarjev odškodnine, plačilo stroškov izvedenca in stroškov odvetnika, vendar te ponudbe ni sprejela in je 16.1.1992 vložila tožbo. Zato ni razloga, da bi v novembru 1993 podpisala izjavo o popolni poravnavi za enak znesek, a brez povrnitve stroškov za izvedenca in za odvetnika. Poleg tega je bil sprva ponujeni znesek 75 odstotkov odškodnine, iztoževala pa je 100-odstotno odškodnino, ker je trdila, da ni odgovorna za nastalo škodo. Revizija očita toženi stranki, da je vedela, da je vložena tožba, kljub temu pa izjava o poravnavi ne vsebuje obveznosti umika tožbe in nima določil o stroških postopka. Revizija še poudarja, da je tožnica izpovedala, da se je šla k toženi stranki zanimati za možnost plačila akontacije odškodnine, sicer bi se posvetovala z odvetnikom; in da je listino podpisala v dobri veri, da na zavarovalnici pošteno ravnajo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, ker iz sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta upoštevali izvedene dokaze in jih ocenili. Nezadovoljstvo tožeče stranke z dokazno oceno pa posega v ugotovitev dejanskega stanja, ki po tretjem odstavku 370. člena ZPP ni revizijski razlog. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka izrecno ne uveljavlja, zato ta revizijski razlog ni podan.

V zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem sta sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno uporabili materialno pravo. Med pravdnima strankama ni spora, da je tožnica 24.11.1993 podpisala izjavo o poravnavi, na podlagi katere je prejela 116.250 tolarjev. Ker v poravnavi piše, da gre za popolno poravnavo vse nastale škode in da se po plačilu navedenega zneska odpoveduje vsakršnim odškodninskim zahtevkom napram zavarovatelju in drugim pravnim in fizičnim osebam, ki izhajajo iz nesreče z dne 31.3.1991, tožnica sedaj ne more več uveljavljati odškodnine.

Med tožnico in toženo stranko je zaradi nesreče z dne 31.3.1991 prišlo do spora in tožeča stranka je vložila tožbo, s katero je sprožila pravdni postopek. V pravdi je bilo sporno vprašanje odgovornosti in višine škode, toda 24.11.1993 sta pravdni stranki sklenili poravnavo, to je pogodbo po 1089. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), s katero sta pravdni stranki z vzajemnimi popustitvami prekinili spor oziroma odpravili negotovost, tako da sta določili vzajemne pravice in obveznosti in jih izpolnili. Tožena stranka je nakazala znesek, za katerega sta se sporazumeli in s tem je bila škoda v celoti likvidirana.

Izvajanje tožeče stranke, češ da je prejela le akontacijo, je v nasprotju z vsebino pogodbe. Tožnica ni vložila tožbenega zahtevka, s katerim bi izpodbijala sklenjeno poravnavo, zato izjava o poravnavi veže pogodbeni stranki in tožnici preprečuje, da bi lahko uveljavljala odškodninske zahtevke iz škodnega dogodka z dne 31.3.1991. Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena, zato jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. Zavrnilo je tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov, ker revizija ni bila utemeljena (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).