Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti v postopku o prekršku lahko vloži državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pritožbe zoper sodbo o prekršku sodišča prve stopnje, ne pa tudi storilec prekrška.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo ZSV-54/2009 z dne 30.11.2009 je Okrajno sodišče v Sevnici zavrnilo zahtevo za sodno varstvo storilke R.D. zoper plačilni nalog Postaje prometne policije Krško z dne 17.1.2009 in ji naložilo plačilo sodne takse.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga storilka, zaradi kršitev Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Okrajnemu sodišču v Sevnici predlaga, da zahtevo skupaj z ostalim spisovnim gradivom odstopi v reševanje Višjemu sodišču v Ljubljani.

B.

3. V pravnem pouku obravnavane sodbe je navedeno, da zoper to sodbo ni pritožbe. Zato je Vrhovno sodišče vlogo storilke obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti, kot jo je storilka tudi naslovila.

4. Po določbi drugega odstavka 169. člena ZP-1 zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pritožbe zoper sodbo o prekršku sodišča prve stopnje. V skladu s citirano določbo ZP-1 torej sme zahtevo za varstvo zakonitosti v zadevah o prekršku vložiti edino (vrhovni) državni tožilec, ne pa tudi storilec prekrška ali njegov zagovornik. Ta lahko vloži pobudo za vložitev tega izrednega pravnega sredstva pri Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije.

5. Glede na to, da ZP-1 storilcu prekrška ne daje pravice vložiti to izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče zahtevo storilke R.D. za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1).