Jedro

Sodišče je že v sodbi I U 104/2021 pojasnilo, da toženka postopek spremembe vpisov v registru lahko vodi le na zahtevo strank. To izhaja že iz določb 53. člena ZIL-1, ki ureja vložitev zahteve pri toženki v skladu z Madridskim aranžmajem in Madridskim protokolom. Ne ta določba ZIL-1, ne katera druga ne pomeni podlage za to, da bi toženka lahko začela postopek za spremembo imetnika mednarodne znamke po uradni dolžnosti.

Stališče sodišča je, enako kot že v sodbi I U 104/2021, da je toženka dolžna preden Mednarodnemu uradu pošlje kakršnokoli zahtevo za spremembo imetništva znamke omogočiti vsem strankam, v katerih pravni položaj zahtevana sprememba lahko poseže, da se o tem izjavijo ter o tem izdati odločbo, zoper katero je mogoče uveljavljati sodno varstvo.

Izrek

I.Tožbi se ugodi tako, da se toženi stranki naloži, naj v zvezi z dopisom, ki ga je 3. 12. 2020 poslala na Mednarodni urad Svetovne organizacijo za intelektualno lastnino, izvede postopek in izda upravni akt, tožečo stranko pa naj v tem postopku obravnava kot stransko udeleženko.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.455,22 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III.Zahtevek stranke z interesom A., d. o. o., - v stečaju, za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožnici sta vložili tožbo, s katero sta zahtevali, naj sodišče odloči, da se odpravi vpis spremembe imetništva mednarodnih znamk "Stelex" in "Varikina" v registru pri uradu Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Mednarodni urad) in se kot imetnica vpiše prva tožnica, pri čemer se mora to izvršiti z ustreznim obvestilom toženke Mednarodnemu uradu. Uveljavljali sta tudi povračilo stroškov. Naknadno sta postavili še podrejena tožbena zahtevka. In sicer sta predlagali, (1) naj se odpravi vpis spremembe imetništva mednarodnih znamk "Stelex" in "Varikina" v registru pri Mednarodnem uradu in se kot imetnica vpiše prva tožnica, pri čemer toženka o tem izda odločbo, skladno z zakonom, in nato obvesti Mednarodni urad, oziroma (2) naj se odpravi obvestilo Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino z dne 3. 12. 2020, ki deluje kot odločba, in vse posledice tega obvestila, zlasti vpis spremembe imetništva nad navedenima znamkama v registru pri Mednarodnem uradu s prve tožnice na stranko z interesom.

2.V tožbi sta v bistvenem navajali, da je do prenosa znamk "Stelex" in "Varikina" v mednarodnem registru prišlo na podlagi toženkinega obvestila, poslanega Mednarodnemu uradu na podlagi zahtev stranke z interesom z dne 3. 12. 2019 in 2. 11. 2020. Trdili sta, da je toženka v upravnem postopku vsebinsko presojala zahtevo stranke z interesom in na podlagi te presoje poslala obvestilo oziroma zahtevo Mednarodnemu uradu, ne da bi o tem izdala odločbo, ter da je s tem dejanjem kršila pravico prve tožnice do enakega obravnavanja strank in njeno pravico do izjave.

3.Toženka in stranka z interesom sta tožbi nasprotovali. Toženka je med drugim navajala, da je postopala po uradni dolžnosti, ker je na podlagi sodb tega sodišča v zadevah I U 768/2019 in I U 767/2019 ugotovila, da je neveljavna prvotna zahteva druge tožnice za vpis v register oziroma prenosna izjava, na katero jo je opirala.

4.Sodišče je s sodbo I U 104/2021 z dne 16. 2. 2023 tožbi delno ugodilo tako, da je toženki naložilo, da o zahtevi stranke z interesom z dne 3. 12. 2019 izvede upravni postopek in odloči z odločbo, tožnici pa v tem postopku obravnava kot stranski udeleženki (I točka izreka sodbe). Kar sta tožnici zahtevali več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je tudi o stroških postopka (III. in VI. točka izreka sodbe).

5.S sodbo in sklepom V Up 4/2023 z dne 14. 5. 2024 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije o pritožbi tožnic odločilo tako, da je njuno pritožbo zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe I U 104/2021 zavrglo. Pritožbi zoper II. točko izreka sodbe pa je delno ugodilo, kolikor sta izpodbijali postopanje tožene stranke v zvezi z dopisom z dne 3. 12. 2020, in je navedeno sodbo v II. točki izreka v tem obsegu razveljavilo ter zadevo v istem obsegu vrnilo sodišču v nov postopek. V preostalem delu je pritožbo tožnic zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del II. točke izreka sodbe. Pritožbo stranke z interesom zoper II. in III. točko izreka sodbe je zavrglo, njeno pritožbo zoper I. in IV. točko izreka sodbe pa zavrnilo in v tem delu sodbo potrdilo.

6.V obrazložitvi k odločitvi o pritožbi tožnic zoper II. točko izreka sodbe I U 104/2021 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije med drugim navedlo, da je toženka Mednarodnemu uradu poslala več dopisov oziroma obvestil, in sicer z dne 31. 12. 2019, 30. 1. 2020 in 3. 12. 2020. Glede spornega dopisa z dne 3. 12. 2020 je ugotovilo, da je Upravno sodišče povzelo njegovo vsebino in navedlo, da ga ni mogoče šteti za odločbo, ni pa obrazložilo, zakaj ga ni upoštevalo ob odločanju o odpravi kršitev 22. in 25. člena Ustave z vidika celovitosti toženkinega spornega postopanja, čeprav je zahtevek obsegal celotno toženkino sporno postopanje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zaradi pomanjkljivih razlogov pritožbi tožnic v temu delu ugodilo. Sodišč je naložilo, naj se v smislu odprave kršitev 22. in 25. člena Ustave opredeli tudi do toženkinega postopanja v zvezi z njenim dopisom Mednarodnemu uradu z dne 3. 12. 2020.

7.Vrhovno sodišče je v nadaljevanju še navedlo, da je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem sta tožnici zahtevali, naj v registru Mednarodnega urada odpravi vpis spremembe imetništva mednarodnih znamk in kot imetnico vpiše prvo tožnico oziroma naj toženki naloži, da pošlje Mednarodnemu uradu zahtevo oziroma izda odločbo, na podlagi katere se bo kot imetnica vpisala prva tožnica. Strinjalo se je, da sodišče za to ni pristojno. Prav tako se je strinjalo z zavrnitvijo zahtevka za odpravo toženkinega obvestila oziroma dopisa z dne 3. 12. 2020 in posledic tega dopisa.

8.Sodišče je na glavni obravnavi vpogledalo v vse listine v sodnem in upravnem spisu.

K I. točki izreka

9.Tožba je utemeljena tudi v delu zahtevka, ki se nanaša na izdajo upravnega akta v zvezi s toženkinim postopanjem v zvezi z dopisom z dne 3. 12. 2020.

10.V tem upravnem sporu, v katerem je razen glede toženkinega postopanja v zvezi z dopisom Mednarodnemu uradu z dne 3. 12. 2020 že pravnomočno odločeno s sodbo I U 104/2021, sta tožnici uveljavljali sodno varstvo zaradi zatrjevanega nezakonitega vpisa spremembe imetnika mednarodnih znamk št. ... Stelex in št. ... Varikina v registru pri Mednarodnem uradu, s katerim je bila kot imetnica navedenih znamk vpisana stranka z interesom.

11.V bistvu gre za to, da je potem, ko je bila v register pri Mednarodnem uradu kot imetnica navedenih znamk vpisana druga tožnica (ki je v nadaljevanju svoje pravice prenesla na prvo tožnico), toženka prejela zahtevo stranke z interesom z dne 3. 12. 2019 in nato Mednarodnemu uradu posredovala več pisanj, v zvezi s katerimi je bila v nadaljevanju kot imetnica znamk vpisana stranka z interesom. Tožnici s tožbo želita doseči spremembo tega, zanju spornega, vpisa v registru pri Mednarodnem uradu.

12.Sodišče je s svojo sodbo I U 104/2021 zaradi kršitve ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije v okviru njunega tožbenega zahtevka, s katerim zahtevata naj izda odločbo, njuni tožbi ugodilo tako, da je toženki naložilo, naj o zahtevi stranke z interesom z dne 3. 12. 2019 izvede upravni postopek in odloči z odločbo, tožnici pa v tem postopku obravnava kot stranski udeleženki. V preostalem je tožbo zavrnilo. V zvezi s tem je tudi pojasnilo, zakaj tožbeni zahtevek za odpravo obvestila z dne 3. 12. 2020 in spremembo vpisa v registru pri Mednarodnem uradu ni utemeljen. V tem delu je, kot že navedeno, Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo pritožbo tožnic in potrdilo sodbo I U 104/2021, zato sodišče razlogov za to ne bo ponovno navajalo.

13.Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo in sklepom V Up 4/2023 pritožbi tožnic ugodilo zgolj v delu, ki se nanaša na toženkino postopanje v zvezi z dopisom z dne 3. 12. 2020. Pri tem je opozorilo, da je toženka Mednarodnemu uradu poslala več pisanj, tj. zahtevo z dne 31. 12. 2019 ter pisanji z dne 30. 1. 2020 in 3. 12. 2020, da je tožbeni zahtevek obsegal celotno sporno toženkino postopanje, torej tudi dopis z dne 3. 12. 2020, v zvezi s katerim je toženka trdila, da ga je Mednarodnemu uradu poslala po uradni dolžnosti na podlagi sodb Upravnega sodišča.

14.Na podlagi listin v sodnem in upravnem spisu sodišče ugotavlja naslednje zaporedje pisanj: Druga tožnica je 28. 2. 2019 pri toženki vložila zahtevo, naj Mednarodnemu uradu sporoči vpis prenosa pri navedenih znamkah nanjo. To je bilo, kot je razvidno iz obrazca MM5(E), realizirano. Nato je B. B. z zahtevo z dne 6. 11. 2019 pri toženki uveljavljal, naj vzpostavi prejšnje stanje (za kar je urgiral še z vlogo z dne 27. 11. 2019). Potem je zahtevo za spremembo imetništva na blagovnih znamkah v registru Mednarodnega urada z vlogo z dne 3. 12. 2019 vložila še stranka z interesom. Na podlagi te zahteve je toženka na enakem uradnem obrazcu MM5(E) Mednarodnemu uradu 31. 12. 2019 poslala zahtevo, naj izvede spremembo vpisa imetnika znamk z druge tožnice na stranko z interesom. V nadaljevanju je toženka, potem ko je 17. 1. 2020 prejela vlogo druge tožnice, na Mednarodni urad 30. 1. 2020 poslala dopis, s katerim ga je obvestila o "omejitvi", in sicer, da je prekinila postopek vpisa spremembe, dokler slovensko sodišče ne odloči o predhodnem vprašanju veljavnosti akta o prenosu in izjave stečajnega upravitelja. V tem dopisu toženka še navaja, da bi imetnik v tem trenutku morala biti druga tožnica ter da bo Mednarodni urad obvestila o vsaki delni ali popolni odpravi omejitve. Iz obvestila Mednarodnega urada z dne 26. 3. 2020 izhaja, da je treba prenos šteti za ničnega (null and void). Nato je druga tožnica Mednarodni urad na obrazcu MM5(E) obvestila o prenosu znamk na prvo tožnico, kar je bilo izvedeno z vpisom v register 9. 4. 2020. Nato je stranka z interesom 2. 11. 2020 vložila ponovno zahtevo za vpis spremembe imetnika. Toženka pa je z dopisom z dne 3. 12. 2020 Mednarodnemu uradu sporočila, da je slovensko sodišče 30. 9. 2020 v zadevah I U 768/2019 in I U 767/2019 izdalo sodbi o predhodnih vprašanjih v zvezi s spremembo lastništva, zato na podlagi te odločitve Mednarodni urad prosi, da razveljavi neveljavno zahtevo in vse nadaljnje spremembe lastništva, ki izhajajo iz neveljavne spremembe, ter da kot imetnika vpiše stranko z interesom. Sledilo je obvestilo oziroma informacija Mednarodnega urada z dne 21. 12. 2020, v katerem je pooblaščenca tožnic obvestilo, da je bil 1. 4. 2020 v registru vpisan nov imetnik znamk, in sicer stranka z interesom.

15.Za tožnici sta sporni pisanji, na podlagi katerih je prišlo do zanju spornega vpisa imetništva znamk v korist stranke z interesom. Zahteva z dne 31. 12. 2019 je nedvomno posledica zahteve stranke z interesom z dne 3. 12. 2019, v zvezi s čimer je sodišče v sodbi I U 104/2021 že pravnomočno odločilo. Za dopis z dne 3. 12. 2020 pa toženka navaja, da ga je Mednarodnemu uradu poslala po uradni dolžnosti na podlagi sodb tega sodišča. Sodišče sodi, da ta navedba ne drži, saj toženka v teh postopkih ne more postopati po uradni dolžnosti.

16.Sodišče je že v sodbi I U 104/2021 pojasnilo, da toženka postopek spremembe vpisov v registru lahko vodi le na zahtevo strank. To izhaja že iz določb 53. člena ZIL-1, ki ureja vložitev zahteve pri toženki v skladu z Madridskim aranžmajem

in Madridskim protokolom.

Ne ta določba ZIL-1, ne katera druga ne pomeni podlage za to, da bi toženka lahko začela postopek za spremembo imetnika mednarodne znamke po uradni dolžnosti. Enako izhaja iz Pravilnika o postopku z zahtevami v zvezi z mednarodno registracijo znamke (Pravilnik). Tudi ta namreč v 7. členu določa, da toženka sprejema zahteve za spremembo lastništva znamk, v 8. členu pa vsebino zahteve za vpis spremembe in listine, ki morajo biti priložene.

17.Kaj druga ne izhaja niti iz določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se uporablja subsidiarno na podlagi prvega odstavka 6. člena ZIL-1. Po 126. členu ZUP namreč pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Kot rečeno ne ZIL-1 ne Pravilnik nimata določbe, ki bi dajala podlago za postopanje po uradni dolžnosti. Ne gre pa niti za situacijo, ko bi bilo treba začeti upravni postopek zaradi javne koristi. Pri postopku v zvezi z spremembo imetnika znamke gre namreč po naravi stvari za postopek, ki je namenjen varstvu koristi imetnikov znamke. Gre torej za varstvo zasebne koristi strank, ne pa za postopek, ki bi se zaradi varstva javne koristi lahko vodil zoper določen pravni subjekt.

18.Sodišče sodi, da je za odločitev v tej zadevi pomembno, da je (kot izhaja iz zgoraj povzete kronologije pisanj v postopku) stranka z interesom na toženko naslovila dve zahtevi za spremembo imetnika znamk v registru pri Mednarodnem uradu, in sicer zahtevo z dne 3. 12. 2019 in nato še zahtevo z dne 2. 11. 2020. Kot že rečeno, se je toženka na prvo zahtevo odzvala tako, da je na obrazcu MM5(E) Mednarodnemu uradu 31. 12. 2019 poslala zahtevo, naj izvede spremembo vpisa imetnika znamk z druge tožnice na stranko z interesom. V nadaljevanju je toženka (potem ko je 17. 1. 2020 prejela vlogo druge tožnice) na Mednarodni urad 30. 1. 2020 poslala dopis, v katerem je (ob sklicevanju na nerešeno predhodno vprašanje) sporočila "omejitev" in navedla, da bi kot imetnik v tistem trenutku morala biti vpisana druga tožnica. Preden pa je toženka na Mednarodni urad poslala sporni dopis z dne 3. 12. 2020 (v katerem se sklicuje na sodbi tega sodišča z dne 30. 9. 2020, ki naj bi se nanašali na predhodno vprašanje lastništva spornih znamk), pa je tudi že prejela novo zahtevo stranke z interesom z dne 2. 11. 2020 za vpis spremembe imetništva znamk.

19.Glede na navedeno je toženka dopis z dne 3. 12. 2020 na Mednarodni urad poslala v zvezi z eno od navedenih zahtev stranke z interesom, torej bodisi na podlagi zahteve z dne 3. 12. 2019 bodisi na podlagi zahteve z dne 2. 11. 2020.

20.Stališče sodišča je, enako kot že v sodbi I U 104/2021, da je toženka dolžna preden Mednarodnemu uradu pošlje kakršnokoli zahtevo za spremembo imetništva znamke omogočiti vsem strankam, v katerih pravni položaj zahtevana sprememba lahko poseže, da se o tem izjavijo ter o tem izdati odločbo, zoper katero je mogoče uveljavljati sodno varstvo.

21.Ta zahteva, ki ima podlago v 22. in 25. členu Ustave Republike Slovenije, izhaja iz določb ZIL-1 in ZUP. ZIL-1 namreč v prvem odstavku 6. člena določa, da toženka v postopku podelitve ali registracije pravic industrijske lastnine, vzdrževanja njihove veljavnosti in postopkih pri vodenju registrov pravic in drugih registrov izdaja odločbe, sklepe in druge akte na podlagi tega zakona. Če ZIL-1 nima ustreznih določb, se subsidiarno uporablja ZUP. Ta v prvem odstavku 138. člena določa, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Če so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom že pred izdajo odločbe (drugi odstavek 9. člena ZUP). Na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, izda organ, ki je pristojen za odločanje, odločbo o zadevi, ki je predmet postopka (prvi odstavek 207. člena ZUP).

22.Po povedanem je sodišče na podlagi 4. člena ZUS-1 tožbi tudi v tem delu ugodilo tako, da je toženki naložilo, naj izvede postopek in izda upravni akt, tožnici pa naj v tem postopku obravnava kot stranski udeleženki.

23.Glede dovoljenosti tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1 sodišče, enako kot že v sodbi I U 104/2021, pojasnjuje, da je ugotovilo, da so bile tožnicama kršene pravice, ker jima toženka ni omogočila sodelovanja v postopku in ni izdala odločbe, zoper katero bi lahko vložili tožbo. ZUS-1 za primer, ko organ ne izda odločbe, v 28. členu določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena (drugi odstavek). Po prejšnjem odstavku sme ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen (tretji odstavek). ZUS-1 torej v primeru, ko organ ne odloči o zahtevi stranke, omogoča sodno varstvo, vendar zgolj stranki, ki je zahtevo dala.

24.Kot stranski udeleženki pa tožnici nimata pravice zahtevati izdaje odločbe v postopku, ki se je začel na zahtevo stranke z interesom, saj lahko izdajo upravnega akta zahteva le oseba, na zahtevo katere je bil upravni postopek uveden - aktivna stranka, oziroma oseba, zoper katero teče upravni postopek - pasivna stranka. Namen inštituta molka organa je namreč v varstvu pravic aktivne stranke, ki z zahtevo uveljavlja varstvo svojih pravic, pa o teh pravicah še ni bilo odločeno, oziroma varstvo pravic osebe, zoper katero teče postopek po uradni dolžnosti. Zato tožnici kot stranski udeleženki sodnega varstva ne moreta doseči s tožbo zaradi molka organa po tretjem odstavku 5. člena ZUS-1. Poleg tega v tem primeru tudi ne gre za situacijo, ko na podlagi zahteve stranke z interesom ne bi nastale nobene pravne posledice, saj je na podlagi njene zahteve toženka na Mednarodni urad poslala zahtevo, ki je bila izvedena v registru tega urada, le da pred tem v postopku tožnicama ni omogočila sodelovanja, niti ni izdala odločbe. Navedeno pomeni, da tožnicama kljub temu, da zahtevata izdajo odločbe, ki ima naravo upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, ni zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu. Zato so po presoji sodišča izpolnjene predpostavke za subsidiarno pravno varstvo iz prvega odstavka 4.člena ZUS-1.

25.Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 66. člena ZUS-1 ugodilo tožbi tudi v delu zahtevka, ki se nanaša na toženkino postopanje v zvezi z dopisom z dne 3. 12. 2020, in določilo, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje. Toženka mora v zvezi z dopisom, ki ga je 3. 12. 2020 poslala na Mednarodni urad Svetovne organizacijo za intelektualno lastnino, izvesti postopek in izdati upravni akt, tožnici pa mora v tem postopku obravnavati kot stranski udeleženki. Strankam mora vročiti upravni akt, ki ga bo izdala, in jim s tem omogočiti, da zoper njeno odločitev uveljavljajo pravna sredstva.

K II. in III. točki izreka

26.Ker je sodišče tožbi ugodilo, sta tožnici v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičeni do povračila stroškov postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

27.O stroških postopka, nastalih do izdaje sodbe I U 104/2021, je že pravnomočno odločeno z navedeno sodbo, zato sodišče ni priznalo uveljavljanih stroškov za tožbo. Za zastopanje na naroku 4. 12. 2024 je vsaka tožnica uveljavljala 500 točk, za kar ni pravne podlage. Sodišče jima je priznalo 500 točk po prvi alineji 3. točke v zvezi s prvo alinejo 1. točke tar. št. 34 Odvetniške tarife (OT) ter to število točk povečalo za 10 % v skladu s pravim odstavkom 7. člena OT, kar skupaj znaša 550 točk za pristop na navedeni narok. Priznalo jima je še 2 % pavšalnih materialnih stroškov v skladu z tretjim odstavkom 11. člena OT, to je 10 točk. Glede na vrednost točke (0,60 evra) sta tožnici upravičeni do povračila stroškov v znesku 336 evrov, kar povečano za 22 % DDV znaša 409,92 evra. Poleg tega zneska sta tožnici upravičeni tudi do povračila stroškov za sodno overjeni prevod iz angleškega v slovenski jezik, ki po predloženem računu znaša 1.045,30 evra. Skupaj sta torej upravičeni do povračila stroškov v znesku 1.455,22 evra.

28.Sodišče ni priznalo stroškov za nakazilo sodne takse v znesku 9,18 evrov, saj ta stroške ni izkazan. V skladu s citirano odločbo 11. člena OT pa imajo sicer stranke možnost uveljavljati bodisi povračilo stroškov v dejanski vrednosti bodisi v pavšalni vrednosti, tožnici pa sta uveljavljali povračilo stroškov v pavšalnem znesku, kar jima je sodišče priznalo. Prav tako sodišče ni priznalo stroška za pisni pravni nasvet in pojasnila, saj gre za strošek, ki je zajet v tarifni postavki za sestavo tožbe, o čem pa je sodišče že odločilo.

29.Priznane stroške je toženka dolžna tožnicama povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

30.Stroškovni zahtevek stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi pravila o uspehu iz 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

-------------------------------

1Zap. št. 1 in 3 v upravnem spisu.

2Zap. št. 2 in 4 v upravnem spisu.

3Zap. št. 5 in 6 v upravnem spisu.

4Zap. št. 7 v upravnem spisu.

5Zap. št. 8 v upravnem spisu.

6Zap. št. 10 v upravnem spisu.

7Zap. št. 12 v upravnem spisu.

8Zap. št. 14 v upravnem spisu 14

9Zap. št. 15 v upravnem spisu in A36.

10A18.

11Zap. št. 16 v upravnem spisu.

12Zap. št. 17 v upravnem spisu in A31.

13A20.

14Madridski aranžma o mednarodnem registriranju znamk z dne 14. aprila 1891, zadnjič revidiranim 14. julija 1967 (Uradni list SFRJ-MP, št. 2/74, Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljnjem besedilu: Madridski aranžma).

15Protokol k Madridskemu sporazumu o mednarodnem registriranju znamk z dne 27. junija 1997 (Uradni list RS-MP, št. 21/97, v nadaljnjem besedilu: Madridski protokol).

16Gl. sklep Vrhovnega sodišča I Up 113/2014.

17To izhaja tudi iz določb 222. člena ZUP.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o industrijski lastnini (2001) - ZIL-1 - člen 6, 53, 107

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.