Jedro

Ena od predpostavk za izključitev objektivne odgovornosti zaradi višje sile je zunanjost vzroka. Presoja o tem, ali je imetnik storil vse, kar je mogel, da bi preprečil nastanek škode, za njegovo odgovornost ni odločilna. Bistveno je, ali je vzrok za nastanek škode v delovanju motornega vozila.

Ker počena pnevmatika, ki je odpadla s tovornega vozila v gibanju ter obstala na vozišču in na katero je naletelo vozilo, s katerim je upravljala tožnica, izvira iz delovanja motornega vozila, je podana objektivna odgovornost toženčevega zavarovanca – voznika tovornega vozla.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje (I., II. in III. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo v delu, v katerem sta tožnika umaknila tožbo, postopek ustavilo (I. in II. točka sklepa), sicer pa zavrnilo tožbena zahtevka za plačilo odškodnine prvemu tožniku v višini 2.940,40 EUR in drugi tožnici v višini 4.957,38 EUR, obema z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnikoma je naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka (I., II. in III. točka sodbe).

Tožnika v pritožbi zoper sodbo uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Obravnavani škodni dogodek je mogoče opredeliti kot nesrečo, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Počena pnevmatika na cestišču je bila posledica premikanja motornega vozila bolgarskega državljana. Tožnika sta bila telesno poškodovana pri vožnji po prehitevalnem pasu, ko je tožnica ob neuspešnem izogibanju trčila v varovalno ograjo. Izpodbijana sodba se je do krivde bolgarskega voznika opredelila, vendar je pri tem neutemeljeno izhajala zgolj iz njihove izjave. Pri oceni krivdnega ravnanja bi moralo sodišče upoštevati izjave vseh zaslišanih prič in izvedensko mnenje. Šele na podlagi vseh izvedenih dokazov bi sodišče lahko ocenilo, ali bolgarskemu vozniku ni mogoče očitati nobene krivde za nastanek nesreče. Če bi ugotovilo, da bolgarskemu državljanu ni mogoče očitati nobenega krivdnega ravnanja, bi moralo ocenjevati tudi ravnanje tožnice in morebitno njeno krivdo. V sodbi je spregledano, da bolgarski voznik kljub temu, da mu ni mogoče očitati krivde, še vedno ostaja imetnik premikajočega se motornega vozila in da bi bilo zato treba uporabiti bodisi drugi bodisi tretji odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica ravnala, kot bi ravnal povprečen voznik in da ji ni mogoče očitati nobene krivde. Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, da se je pnevmatiki na cestišču pred tožnico izognilo samo eno vozilo, ki se je izognilo v nasprotno smer kot tožnica. Izvedenec je sicer dopustil teoretično vožnjo mimo ovire, vendar po njegovem mnenju to zahteva od voznika več kot povprečne vozniške izkušnje. Tožnica je imela namreč na razpolago na vsaki strani vozila okoli 0,22 m, minimalna bočna širina pa bi morala znašati najmanj 0,65 m ob vsakem boku vozila. Tožnici ob nesreči ni bila očitana storitev prekrška in tako ni moč zaključiti, da je ravnala protipravno. O tem v sodbi ni razlogov. V primeru, ko ni kriv nobeden od udeležencev, odgovarjata imetnika po enakih delih, razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega. Pravna podlaga toženčeve odškodninske odgovornosti nasproti tožniku kot sopotniku pa je četrti odstavek 154. člena OZ. Ker počena pnevmatika na vozilu bolgarskega državljana izvira iz obratovanja motornega vozila in torej iz same nevarne stvari, tožnika menita, da ni mogoče govoriti o zunanjosti vzroka in zato tudi ni podlage za izključitev objektivno odgovornosti bolgarskega voznika (sodba VS RS II Ips 1267/2008 z dne 20.9.2012), kot je zmotno ocenila sodba. Pri odločitvi o stroških v sodbi ni upoštevano, da je toženec po vložitvi tožbe tožnikoma delno plačal odškodnino in je bila tožba zato v tem delu potrebna. Pritožnika predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvah, - da je do škodnega dogodka prišlo 17. 7. 2009 na avtocesti na relaciji Dobruška vas - Obrežje, - da se je na prehitevalnem pasu nahajala počena pnevmatika, ki je malo pred nesrečo med vožnjo nepričakovano počila in odpadla vlečnemu vozilu s priklopnim vozilom, ki ga je vozil bolgarski državljan, - da je bolgarski voznik takoj, ko mu je razneslo gumo, pričel z zaviranjem in ustavil na odstavnem voznem pasu, da so za njim začela zavirati tudi ostala vozila, da je počena pnevmatika obstala na sredinski črti, ki ločuje prehitevalni in vozni pas, da je eno od vozil pnevmatiko povozilo tako, da jo je odneslo proti sredini prehitevalnega pasu, - da je tožnica, v katerem je bil tožnik kot sopotnik, vozila po prehitevalnem pasu s hitrostjo 130 km/h za črno limuzino v varnostni razdalji 20 – 30 m, ko je črna limuzina zaradi počene pnevmatike na vozišču nenadoma sunkovito zavila desno, tožnica pa je zato, da bi se izognila trčenju s pnevmatiko, sunkovito zavila levo, povozila pnevmatiko, zaradi tega izgubila nadzor nad vozilom in trčila v kovinsko varnostno ograjo na levi strani, tako da se je vozilo dvakrat obrnilo in obstalo na odstavnem pasu.

Na podlagi teh ugotovitev izpodbijana sodba zaključuje, da bolgarskemu vozniku ni mogoče očitati nobene krivde in da je bil dogodek nenaden in nepričakovan ter zato toženec kot odgovornostna zavarovalnica ni pasivno legitimiran za povrnitev škode, ki jo uveljavljata tožnika. Z drugimi besedami povedano: izpodbijana sodba zaključuje, da vzrok za škodo ne izvira iz sfere delovanja tovornega vozila oziroma iz medsebojnega delovanja dveh motornih vozil. Pritožbeni očitek o zmotnosti navedenega zaključka je utemeljen.

Ena od predpostavk za izključitev objektivne odgovornosti zaradi višje sile je zunanjost vzroka. Presoja o tem, ali je imetnik storil vse, kar je mogel, da bi preprečil nastanek škode, za njegovo odgovornost ni odločilna. Bistveno je, ali je vzrok za nastanek škode v delovanju motornega vozila. Če je vzrok za škodo v uresničitvi tveganj, zaradi katere je določena objektivna odgovornost, velja, da je imetnik nevarne stvari oziroma obratovalec ustvaril povečano nevarnost, ki je bila vzrok za nastanek škode. V sodni praksi se za nesrečo premikajočih se motornih vozil šteje tudi medsebojno delovanje dveh vozil v gibanju, čeprav ni prišlo do dotika obeh vozil, pač pa do dotika z ločenim delom drugega vozila, izpadlim tovorom ali s kakšnim drugim predmetom, ki je bil v gibanju zaradi delovanja drugega motornega vozila. (1) Pritožbeno stališče, da počena pnevmatika, ki je odpadla s tovornega vozila v gibanju ter obstala na vozišču in na katero je naletelo vozilo, s katerim je upravljala tožnica, izvira iz delovanja motornega vozila, ima oporo v navedenih stališčih sodne prakse.

Utemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da zaradi zmotnega stališča, da bolgarski voznik ne odgovarja za škodo, ki je nastala zaradi tožničinega izogibanja odpadli pnevmatiki na vozišču, v sodbi niso bila upoštevana pravila iz 154. člena OZ, ki ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. V prvih treh odstavkih so določena pravila, ki urejajo razporeditev odgovornosti imetnikov motornih vozil v primerih, ko je krivda obojestranska (in odgovarjata po pravilih o krivdni odgovornosti), ko je kriv eden (in odgovarjata v sorazmerju s stopnjo krivde) in ko ni kriv nihče (ko odgovarjata po enakih delih, razen če pravičnost zahteva kaj drugega). Za škodo, ki jo utrpijo tretji, po četrtem odstavku odgovarjata imetnika motornih vozil solidarno. Zaradi zmotnega stališča o zunanjosti vzroka za nastalo škodo v izpodbijani sodbi ni ugotovitev, ali je tožnici mogoče očitati krivdno ravnanje. Na pritožbene argumente, da tožnici ni mogoče očitati krivde, zato ni mogoče odgovoriti. Pravilno pa je pritožbeno stališče, da za odločitev o tožnikovem zahtevku, ki je bil sopotnik v vozilu, s katerim je upravljala tožnica, niti ni pomembno, ali je tožnica krivdno prispevala k nastanku škode. Po utrjenem stališču sodne prakse imetnik enega od več v prometni nesreči udeleženih motornih vozil proti oškodovancem, ki niso imetniki motornih vozil, ne more uveljavljati ugovora, da ni kriv. Zadostuje ugotovitev, da je vzrok za škodo v delovanju motornega vozila.(2) Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Zaradi zavrnitve zahtevka po temelju ni bilo ugotovljeno dejansko stanje, pomembno za odločitev o utemeljenosti zahtevka po višini. Za odločitev o tožbenem zahtevku tožnice pa bo pred tem treba ugotoviti okoliščine, pomembne za presojo, katera od določb 154. člena OZ je uporabljiva v obravnavanem primeru. Ker bi ugotavljanje teh dejstev v pritožbenem postopku pravdni stranki lahko prikrajšalo v pravici do pritožbe, ni podlage za spremembo izpodbijane sodbe v pritožbenem postopku.

Zaradi razveljavitve odločitve o zahtevkih je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Glede na to ni potreben odgovor na pritožbene očitke v zvezi s to odločitvijo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Prim. sodbi VS RS II Ips 569/2003 z dne 25. 11. 2004 in VSL I Cp 2140/2009 z dne 23. 9. 2009. (2) Glede na to, da četrti odstavek 154. člena OZ ni bil bistveno spremenjen, ni razlogov za odstop od utrjenega stališča, ki se je izoblikovalo na podlagi 178. člena ZOR (pravno mnenje z dne 16. 12. 1997 in sodba VS RS II Ips 185/96 z dne 11. 9. 1997), da lahko oškodovanec, ki ni kriv za nesrečo in tudi ni objektivno odgovoren, uveljavlja odškodnino od vseh povzročiteljev, ki so odgovorni za škodo, nerazdelno. V literaturi se je sicer pojavilo stališče, da gre za vsebinsko spremembo, vendar ga sodna praksa – vsaj v pretežni meri – ni sprejela. Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 137/2009 z dne 19. 7. 2012 in sodbe VSL I Cp 103/2010 z dne 25. 3. 2010, II Cp 451/2010 z dne 5. 5. 2010 in II Cp 3812/2010 z dne 26. 1. 2011.