Jedro

Zgolj zaključek, da izvršba na premičninah obsojenca ne bi bila smiselna, zato ne zadostuje, saj je potrebno okoliščino, da se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, ugotoviti po opravljenem izvršilnem postopku, torej po podanem predlogu za izvršbo na vsem premoženju obsojenca, na katerega se lahko poseže, ne glede na vrsto premoženja in predvidene stroške postopka.

Izrek

Pritožbi obsojenca se ugodi in se napadena sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 45085/2014 z dne 16. 8. 2018 po prvem odstavku 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s šestim odstavkom 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) razsodilo, da se denarna kazen v višini 20 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, kar znese 1.000,00 EUR, ki je bila obsojenemu J. J. izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu K 45085/2014 z dne 18. 5. 2015, izvrši tako, da se obsojencu za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora in se mu tako skupno določi 10 dni zapora. Sodba temelji na ugotovitvi, da obsojenec ni poravnal denarne kazni, ki mu je bila izrečena z navedeno pravnomočno sodbo, saj ni poravnal nobenega od zapadlih obrokov, predlog za izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe pa je bil neuspešen, ker je bilo v izvršilnem postopku ugotovljeno, da obsojenec nima transakcijskega računa, ni imetnik vrednostnih papirjev, ni zaposlen in ni lastnik nepremičnin, rubež premičnin pa bi bil po oceni sodišča prve stopnje nesmiseln, ker ni realno pričakovati, da bi se z njim doseglo tako poplačilo predvidenih stroškov postavljenega izvršitelja kot tudi poplačilo denarne kazni, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče denarno kazen spremenilo v kazen zapora.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženec zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da jo, ob upoštevanju popolno ugotovljenega dejanskega stanja, spremeni.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Obsojenec v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da nima premoženja. Takšen zaključek ne odraža dejanskega stanja, saj je lastnik osebnega avtomobila znamke BMW 318d, letnik 2005, prav tako pa je solastnik in ustanovitelj pravne osebe Z. Š., kot je razvidno iz evidence AJPES-a in fotokopije prometnega dovoljenja, ki ju prilaga pritožbi.

5. Prvi odstavek 87. člena KZ-1 določa, da če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Bistvenega pomena za odločitev, da se neplačana denarna kazen spremeni v kazen zapora, je ugotovitev sodišča, da denarne kazni ni bilo mogoče niti prisilno izterjati, kar je okoliščina, ki jo je potrebno nedvomno ugotoviti, to pa pomeni, da mora biti glede vsega premoženja obsojenca ugotovljeno, da izvršba nanj ni bila uspešna oziroma da z izvršilnim postopkom ni bilo mogoče doseči poplačila denarne kazni, ne glede na to, ali bi bili, ob upoštevanju vrednosti premoženja, na katerega bi se poseglo, denarna kazen in predvideni stroški postavljenega izvršitelja pri tem poplačani. Zgolj zaključek, da izvršba na premičninah obsojenca ne bi bila smiselna, zato ne zadostuje, saj je potrebno okoliščino, da se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, ugotoviti po opravljenem izvršilnem postopku, torej po podanem predlogu za izvršbo na vsem premoženju obsojenca, na katerega se lahko poseže, ne glede na vrsto premoženja in predvidene stroške postopka. Šele če se v izvršilnem postopku ugotovi, da na nobenem delu premoženja obsojenca izvršba ni mogoča, je mogoče na podlagi prvega odstavka 87. člena KZ-1 denarno kazen spremeniti v zaporno.

6. Ker obsojenec navaja, da je lastnik osebnega avtomobila znamke BMW, letnik 2005, kar je razvidno že iz osebnih podatkov obsojenca v prvostopenjski sodbi z dne 18. 5. 2015, ter da je solastnik in ustanovitelj pravne osebe, je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo in napadeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje bo v nadaljnjem postopku ugotovilo, ali obsojenec razpolaga s premoženjem, ki doslej še ni bilo predmet izvršbe, podalo predlog za izvršbo na tem premoženju in bo nato, glede na uspeh izvršilnega postopka, v zadevi ponovno odločilo.

7. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.