Jedro

Ni potrebno, da je območje izrecno navedeno v konkurenčni klavzuli. To pa ne pomeni, kot napačno meni pritožnik, da velja prepoved opravljanja dejavnosti „na širšem območju“. Določbe OZ varujejo zastopnika pred čezmernim omejevanjem njegovega podjetniškega udejstvovanja ter ščitijo konkurenco kot tržno kategorijo, zato jih je potrebno razlagati restriktivno. Območje je po navadi dovolj natančno določeno že v sami pogodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v izpodbijani I.1 točki izreka, sklep pa v izpodbijani 1. in 3. točki izreka.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: - razsodilo:

I. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: 1) Tožena stranka mora tožeči stranki plačati pogodbeno kazen v višini 99.046,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2013 dalje; 2) Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti škodo v višini 661.468,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2013 dalje; se zavrne.

- sklenilo: 1) Tožba se v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, da se ugotovi, da je tožena stranka kršila konkurenčno klavzulo, določeno v 10. členu Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 14. 2. 2011, zavrže. 2) Sprememba tožbe se dovoli.

3) Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 87.369,02 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

2. Proti I.1 točki izreka sodbe ter 1. in 3. točki izreka sklepa se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavljala je tudi kršitev ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo delno razveljavi in vrne zadevo v izpodbijanem delu sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožena stranka do 31. 3. 2011 pri tožeči stranki v delovnem razmerju ter da sta bili pravdni stranki tudi v poslovnem razmerju na podlagi Pogodb o poslovnem sodelovanju (z dne 30. 9. 2002, z dne 14. 2. 2011 in z dne 3. 1. 2011; slednja je veljala do 31. 12. 2011). Te pogodbe je opredelilo kot pogodbe o trgovskem zastopanju (807. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Tožeča stranka je v obravnavanem sporu uveljavljala kršitev konkurenčne klavzule, določene v 10. členu Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 3. 1. 2011(1).

6. S pogodbo se lahko določi, da zastopnik po prenehanju pogodbe ne sme opravljati dejavnosti, ki bi bila konkurenčna naročiteljevi, vendar je taka določba veljavna le, če je pisna in če se nanaša na isto območje, na iste osebe in na isto blago, kot je to določeno v pogodbi (prvi in drugi odstavek 836. člena OZ). Sodišče prve stopnje je presodilo, da pogodbeno določilo o prepovedi konkurence ni veljavno, saj niti pogodba niti sama klavzula ne določata območja dejavnosti nobene od strank. Zato je zahtevek na plačilo pogodbene kazni in odškodnine zaradi kršitve prepovedi konkurence zavrnilo.

7. Pritožnikov očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Konkurenčna klavzula posega v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave RS. Zato so dopustne le take pogodbene omejitve, kot jih določa zakon. OZ v drugem odstavku 836. člena izrecno določa pogoje za veljavnost konkurenčne prepovedi. Ena izmed bistvenih materialnih zahtev je, da se ta prepoved nanaša na isto območje, kot je to določeno v pogodbi; zunaj tega območja konkurenčna prepoved ne učinkuje. Iz same zastopniške pogodbe ni razvidno, na katero območje se nanaša, prav tako pa ga ne določa konkurenčna klavzula v 10. členu pogodbe. Prav tako tožeča stranka ni podala konkretiziranih trditev v smeri istovetnosti območja dejavnosti obeh pravdnih strank. Stališče pritožnika, da v takšnem primeru konkurenčna prepoved velja „dejansko globalno“, je zmotno, to pa ne izhaja ne iz sodne prakse ne iz judikata(2), na katerega se sklicuje. Drži, da ni potrebno, da je območje izrecno navedeno v konkurenčni klavzuli. To pa ne pomeni, kot napačno meni pritožnik, da velja prepoved opravljanja dejavnosti „na širšem območju“. Določbe OZ varujejo zastopnika pred čezmernim omejevanjem njegovega podjetniškega udejstvovanja ter ščitijo konkurenco kot tržno kategorijo, zato jih je potrebno razlagati restriktivno. Območje je po navadi dovolj natančno določeno že v sami pogodbi(3). Ker pa v konkretnem primeru temu ni tako, bi morala tožeča stranka glede na izrecno nasprotovanje tožene stranke, da je opravljala dejavnost na istem območju kot tožeča, to opredeljeno pojasniti. Ker tega ni storila, ni izkazala pogoja istovetnosti območja iz 836. člena OZ. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurence pravilna.

8. Pritožnik izpostavlja, da je tožeča stranka zahtevala plačilo pogodbene kazni tudi na podlagi kršitve poslovne skrivnosti. V tej smeri pa je navajala le nekatera zelo splošna dejstva. Zato jo je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 15. 5. 2015 izrecno pozvalo, da pove, katero škodno dejanje naj bi bilo temelj zahtevka. Odgovorila je, da „kršitev prepovedi konkurence. Zakon namreč zapoveduje varovanje poslovne skrivnosti.“ ter še „kršitev konkurenčne klavzule iz pogodbe z dne 14. 2. 2011.“ Te navedbe tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavljajo postavitve zahtevka iz naslova kršitve poslovne skrivnosti. Tožbeni zahtevek mora biti določen ali vsaj določljiv, da omogoča jasno ločitev od drugih zahtevkov. Tožeča stranka mora zato jasno navesti dejstva, ki izhajajo iz življenjskega dogodka in utemeljujejo nastanek upravičenja, ki ga uveljavlja s tožbo. V predmetni zadevi je tožeča stranka jasno zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. V kolikor je želela uveljavljati pravovarstveni zahtevek tudi zaradi kršitve poslovne skrivnosti, bi morala to jasno izraziti. Tega pa ne s tožbenimi navedbami ne na naroku dne 15. 5. 2015 ni storila; zgolj opisna navedba pravne podlage ne zadostuje. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da z dokaznimi predlogi ni mogoče nadomestiti manjkajočih trditev. Zato so tudi pritožbene navedbe, da je bila tožeča stranka „onemogočena izjaviti se glede pomembnih dejstev in podati navedbe“, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo njene dokazne predloge, neutemeljene.

9. Utemeljen pa ni niti pritožbeni očitek, da je bilo tožeči stranki onemogočeno vložiti stroškovnik(4). Takšna kršitev bi lahko predstavljala relativno bistveno kršitev postopka po 163. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Ker pa tožeča stranka v tem sporu ni zmagala, očitana kršitev ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost odločbe, saj so bili stroški skladno z načelom uspeha prisojeni le toženi stranki.

10. Sodišče prve stopnje se je torej opredelilo do vseh relevantnih trditev tožeče stranke in podalo jasne razloge, ki omogočajo preizkus izpodbijane odločitve. Zato uveljavljane kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane, prav tako pa z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v ustavne pravice tožeče stranke do enakega varstva pravic niti v pravico do pravnega sredstva.

11. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v I.1 točki izreka, sklep pa v 1. in 3. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

13. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Vse relevantne navedbe so bile namreč že podane tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.

Op. št. (1): V vseh treh Pogodbah o poslovnem sodelovanju so te določbe enake.

Op. št. (2): VDSS Pdp 555/2010 oziroma sklep VSRS VIII Ips 1/2011. Op. št. (3): Prim. Zabel v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV založba 2004, str. 532. Op. št. (4): Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da ZPP v tretjem odstavku 163. člena jasno določa trenutek, do kdaj mora stranka zahtevati povrnitev stroškov, in sicer najpozneje do konca obravnave.