Jedro

Čeprav je v nasprotju z določili ZPP o zaslišanju stranke bila na glavni obravnavi zaslišana le ena stranka, to še ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP v zvezi s členom 264-268 ZPP, če na zaslišanje te stranke sodišče ni oprlo sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 1.709.252,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.11.1992 dalje ter mu povrniti njegove pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Prisojeni znesek predstavlja tolarsko protivrednost 25.700,00 švicarskih frankov po tečaju na dan vložitve tožbe dne 20.11.1992. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri sodišču prve stopnje je bil opuščen dokaz z zaslišanjem toženke kot stranke, zaslišan pa je bil tožnik. Dokazna ocena, temelječa na njegovi izpovedi, je bila podlaga za sojenje na prvi stopnji. Sodišče druge stopnje pa je v nasprotju s tem ugotovilo, da na tožnikovo zaslišanje odločitev prvega sodišča ni oprta. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena v zvezi z 264. in 265. členom ZPP, ker je bil na prvi stopnji zavrnjen predlagani dokaz z zaslišanjem toženke kot stranke, upoštevana pa je bila izpovedba tožnika, zaslišanega kot stranke. Pri tem toženka ni bila vabljena zaradi zaslišanja. Razlaga pogodbe z dne 25.3.1989 pa je pravno zmotna. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 99. člena ZOR). Pri tem pa se nejasnost pogodbenih določil ne zatrjuje. Nerazčiščeno je ostalo vprašanje, ali sodišče šteje, da je bila že med strankama dogovorjena in sklenjena posojilna pogodba, ali pa je prišlo do naknadne novacije iz družbene v posojilno ali tej podobno pogodbo. Vse jasno kaže, da je šlo za skupno vlaganje ob skupnem riziku.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovi sodišče tudi z zaslišanjem strank (prvi odstavek 264. člena ZPP), vendar ob pogojih iz drugega odstavka navedene določbe. V členu 265 ZPP pa je predvidena možnost zaslišanja le ene stranke (ob dodatnem pogoju posebnega vabljenja na narok - drugi odstavek 268. člena ZPP). Revizija izpodbijani sodbi očita, da se ni (prav) opredelila do pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo navedene zakonske določbe, ker je svojo sodbo oprlo na zaslišanje ene same stranke (tožnice) brez izpolnitve pogojev iz 265. člena ZPP. Zato naj bi sodba bila nezakonita in nepravilna (prvi odstavek 354. člena ZPP). S stališčem v izpodbijani sodbi, da naj bi zaslišanje tožnika ne bilo podlaga za dokazno oceno, pa naj bi bili v nasprotju razlogi sodbe sodišča prve stopnje, ki tožnikovo zaslišanje jemljejo za izhodišče, da je med strankama bila sklenjena posojilna pogodba (očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP). Vendar pa taki revizijski očitki nimajo utemeljitve. Sodišče druge stopnje je namreč pravilno ocenilo, da tožnikovo sporno (očitno s stališča pravilne uporabe določb 264. in 265. člena ZPP) zaslišanje "ni v vzročni zvezi z zatrjevano kršitvijo postopka in samo odločitvijo." Pri tem se je tudi utemeljeno oprlo na samo toženkino pritožbeno trditev, da to zaslišanje "ni prineslo nobenih novih spoznanj in nanj sodišče tudi ni oprlo odločitve". Zatrjevanih nasprotij v razlogih izpodbijane sodbe torej ni, pa tudi ne procesnih kršitev relativne narave, ki bi mogle vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

Revizija torej z očitkom procesnih kršitev vsebinsko pravzaprav napada dokazno (in pravno) oceno (sprejeto - po temelju - izven ocene izpovedi strank), po kateri je med pravdnima strankama že od začetka obstojalo posojilno razmerje, ne pa razmerje po družbeni pogodbi. V kolikor gre za grajo dejanskih ugotovitev, revizijo zadevajo posledice iz tretjega odstavka 385. člena ZPP (revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja). V obsegu izpodbijanja iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pa dejanske ugotovitve ne omogočajo možnosti uvrstitve pogodbenega razmerja med strankama v pogodbo o družbi, oziroma sklepanja, da je šlo "za skupno vlaganje ob skupnem riziku." Toženka je namreč tožniku dne 20.10.1990 ob vrnitvi dela spornega zneska obljubila, da mu bo vrnila še preostanek. Očitno se torej z dne 25.3.1989 zapisana pogodba glede na ravnanje strank ni potrdila, pač pa se je realizirala posojilna pogodba. Navedeno ravnanje pa je tudi v tem, da med strankama nikoli ni bil napravljen obračun poslovanja - kar je sicer tipično za družbenike - toženka pa je poslovala samostojno in le v svojem imenu sklenila najemno pogodbo za lokal. Zato niti ne gre za dilemo, ali je treba za razmerje med strankama uporabiti določbe zakona o obligacijskih razmerjih o razlagi pogodbe z dne 25.3.1989. Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti napak, ki jih zatrjuje revizija, niti nepravilnosti, na katere mora po uradni dolžnosti paziti revizijsko sodišče (386. člen ZPP). Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).