Jedro

Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – presoja višine denarne odškodnine - zamudne obresti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se glasi: „Toženka je dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 2.800 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2009 dalje do plačila, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožnica več, se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji.“ V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne, pritožba tožene stranke pa v celoti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka mora v 15-ih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici njene pritožbene stroške v znesku 329 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Razsodilo je, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.260 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16.10.2009 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo ter višji tožbeni zahtevek (glede glavnice 8.740 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14.7.2009 dalje do plačila in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.260 EUR od 14.7.2009 do 15.10.2009 dalje) zavrnilo ter glede stroškov odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obe stranki sta se zoper sodbo pritožili.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in naloži plačilo stroškov toženi stranki oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Sodba v zavrnilnem delu je nepravilna in nezakonita. Sodišče ne pojasni, zakaj meni, da pripada tožnici odškodnina le v znesku 1.960 EUR, opiše pa postopek določanja, ki naj bi bil skladen s člankom U.K., ki je objavljen v Sodnikovem informatorju št. 9/2008, kar pa ni prav, saj bi ta članek moral biti dostopen strankam postopka, pa ni. Ne gre za javno dostopno gradivo.

Pravni primer po zapustnici A.B. ni bil delno zapleten primer, zapleten je nastal zaradi ravnanja Okrajnega sodišča v Cerknici, ki je tako dolgo odločalo, da se je vsa zdravstvena dokumentacija izgubila. Ugotoviti pa je bilo treba, ali je bila pokojna A.B. sposobna razmeti pomen odločitve. Sodišče bi moralo zaslišati priče in postaviti izvedenca ustrezne stroke. Da sodi ta primer med pravno najenostavnejše, ki je po zahtevnosti primerljiv z odločanjem o odškodnini zaradi materialne škode ali kaj podobnega, potrjuje že dejstvo, da je o zadevi odločalo okrajno sodišče. Potrebovalo je tudi več kot devet let, da imenuje izvedenca ustrezne stroke. Postopanja okrajnega sodišča, da je odločilo brez izvedenca, pa seveda ni pripisati tožeči stranki, ki ne more biti odgovorna, če sodišče želi postaviti izvedenca napačne stroke.

Sodišče izhaja iz stališča, da bi Evropsko sodišče za človekove pravice prisodilo odškodnino v višini 3.500 EUR in se tega zaključka ne da preveriti. Sodišče ne navede niti ene same sodbe ESČP, ki bi potrjevala to stališče, preizkus ni mogoč. Pritožniku so znane zadeve, v katerih je ESČP odločilo drugače, prisodilo višjo odškodnino (zadeva Kovačič v. RS številka pritožbe 75742/01 – 6.400 EUR odškodnine za postopek, ki je trajal približno 11 let oziroma 581,81 EUR na leto trajanja postopka, Kramer v. RS številka pritožbe 75705/01 – odškodnina 6.600 EUR za postopek, ki je trajal osem let, oziroma 800 EUR na leto, zadeva Osovnik v. RS številka pritožbe 76438/01 – 9.600 EUR odškodnine za postopek, ki je trajal osem let oziroma 1.200 EUR na mesec (pravilno očitno na leto) ter Rojnik v. RS številka pritožbe 75997/01 – 4.800 EUR za postopek, ki je trajal približno osem let oziroma 800 EUR na leto). Naš primer je tak, da je postopek trajal 11 let in pol, ESČP bi torej odločilo, da je primerna odškodnina vsaj 8.674,28 EUR (povprečje zgornjih odločitev) in ne 3.500 EUR, kot je to zmotno odločilo naslovno sodišče. Odškodnina je torej bistveno prenizka, vsaj petkrat nižja kot odškodnine, ki jih določa praksa ESČP. Zakonodajalec je omejil najvišjo odškodnino zaradi sojenja v nerazumnem roku na 5.000 EUR in s tem priznal, da bi bile sicer primerne odškodnine lahko še precej višje, kot je to že odločilo ESČP. Zmotno je tudi stališče sodišča, da je primerna odškodnina samo tista, ki je za 45 % nižja od tiste, ki bi jo dosodilo ESČP, saj je vsak upravičen do popolne odškodnine. Tako stališče je tudi povsem zgrešeno, če se primerja prakso ESČP, na primer v zadevi Scordino v. Italy ter pri tem opozarja na razloge sodišča pod točkami 206, 207, 267 do 271. Iz teh razlogov je jasno, da je ESČP odločilo, da je pri določanju višine odškodnine ta lahko nižja, toda le pod pogojem, da je taka sodna praksa v državi članici, tak življenjski standard in tudi hitrost reševanja sporov. Zaključka o primerni odškodnini, ki je 45 % tiste, ki bi jo glede na prakso izreklo ESČP, se ne da niti preveriti. Republika Slovenija pa tudi sicer dosega približno 90 % povprečnega življenjskega standarda. Glede zadeve Z. pa poudarja, da ni objavljena na spletnih straneh ESČP in tudi sicer ni sodna odločba. ESČP je v svojih sodbah sicer navedlo, da lahko sodišče določi odškodnino v določenem odstotku glede na njegovo sodno prakso, nikjer pa, da je primeren odstotek 45%. Glede na omejitev na 5.000 EUR mora sodišče tehtati, kaj je v vsakem primeru primerna odškodnina znotraj teh parametrov. Ni nobenega resnega razloga, zakaj je sojenje v tem primeru tako dolgo trajalo in je izključno odgovornost tožene stranke za tako dolgotrajno sojenje. Odškodnina bi morala biti sorazmerno višja.

Tožena stranka izpodbija sodbo v obrestnem delu. Odločitev v tem obsegu ni pravilna, tožena stranka je ponujala odškodnino v višini kot je to odločilo sodišče, tožnica pa ni sprejela poravnalne ponudbe in to je razlog za spor. Tožena stranka je pripoznala že v odgovoru na tožbo odškodnino v tej višini in zato ne more trpeti posledic zamude ter ob tem opozarja še na določbo drugega odstavka 285. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sploh pa tožena stranka ni mogla biti v zamudi, preden je potekel paricijski rok. Opozarja na prakso Evropskega sodišča – sodba v zadevi Draganovič proti Sloveniji, ki jo prilaga. Odločitev glede obresti naj se tako spremeni, da je dolžna tožena stranka plačati odškodnino in le v primeru zamude zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje. Nepravilna je tudi odločba glede stroškov, saj je z zahtevkom tožnica po višini uspela v 12,6 % in je temelj tožena stranka pripoznala. Tožeča stranka bi ji zato morala plačati ustrezen del stroškov.

Tožena stranka je odgovorila tudi na pritožbo tožeče stranke. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo pojasnila, na kak način je prišla do izračuna odškodnine in ta način je uporabilo tudi prvostopenjsko sodišče. O primernosti višine odškodnine, ki jo je Republika Slovenija ponudila pritožnikom v zadevi Zajc in ostali v Slovenija, pritožbe št. 13992/03 in druge, se je že izreklo ESČP s sklepom z dne 6.5.2008. To je 45 %. Sodišče je v sodbi tudi navedlo to dejstvo in dodalo, da je treba razumnost zneska, ponujenega s strani države, presojati glede na vse okoliščine primera, kar vključuje tudi trajanje sodnega postopka, višino ponujenega zneska pa je treba ovrednotiti v luči življenjskega standarda v državi in upoštevati tudi dejstvo, da bo v nacionalnem sistemu odškodnina določena in plačana hitreje kot pred ESČP ter so domači postopki za stranke bližji in lažje dosegljivi kot postopki pred ESČP ter se vodijo tudi v domačem jeziku. Res je predmetni postopek trajal prek 11 let, vendar se ne upošteva le trajanje postopka, pač pa število sodnih stopenj, ter se odškodnina z večanjem števila sodnih stopenj zniža, in tudi glede na posamezne specifične okoliščine predmetne zadeve, ki so primeroma naštete tudi v 4. členu Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO). Odškodnina 3.500 EUR je bila prisojena pred ESČP v zadevi Dolhar v. Slovenja pritožba št. 66822/01. Zadeve Kovačič, Kramer, Obrovnik in Rojnik niso primerljive. V zadevi Kovčič je postopek trajal prek 11 let na treh sodnih stopnjah in ne štirih in še ni bil končan, v zadevi Kramer postopek prav tako še ni bil končan in je trajal že prek devet let, v zadevi Obrovnik pa je postopek trajal devet let na eni sodni stopnji in še ni bil končan. V zadevi Rojnik pa je postopek trajal osem let na treh sodnih stopnjah. Primerna odškodnina oziroma njena osnova je torej 3.500 EUR in 45 % tega zneska znaša 1.575 EUR, seveda pa je treba upoštevati prispevek tožnice v višini 20 %.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke: V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti, glede na določbe drugega odstavka 25. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO, Ur. l. RS, št. 49/2006 s spremembo) in se sme zato sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kot to določa prvi odstavek 458. člena ZPP. Pritožba navaja, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (ki ga niti ne konkretizira), ta pritožbeni razlog ni dovoljen.

Pritožba trdi, da je sodišče zagrešilo bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker razlogov za odločitev ni, ni pojasnilo, kako je ocenilo, kakšno odškodnino bi prisodilo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) in tudi ne more razlogov opreti na članek, objavljen v literaturi, ki strankam ni dostopna. Ta pritožbeni razlog ne drži. Obema strankama v postopku je bilo jasno (tudi če sodišče ne bi brez potrebe navajalo članka, objavljenega v viru, ki strankam ni dostopen), da je tako stališče, torej, da je odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ob sojenju v domači državi lahko bistveno nižja kot tista, ki bi jo prisodilo ESČP, določene konkretne odločbe ESČP je navedla že tožena stranka v odgovoru na tožbo, ena izmed teh je tudi zadeva S. v. Italy, ki jo delno povzema tudi sama pritožnica. Tudi iz povzetka v pritožbi povzetih razlogov ESČP v tej zadevi izhaja, da domače pravno sredstvo nudi prednosti, ki se morajo v tem primeru upoštevati (je stranki bližje, bolj dostopno, hitrejše, pritožba se obravnava v pritožnikovem jeziku – na primer točka 268), iz točke 272 (ki je pritožba konkretno sicer ne povzame) pa jasno izhaja, da je v ESČP določilo odškodnino štirim strankam v višini 24.000 EUR, ker pa je upoštevalo značilnosti domačega pravnega sredstva in dejstvo, da je že nacionalno sodišče ugotovilo kršitev (in tudi določilo - sicer prenizko - odškodnino), je ocenilo, da je pritožnikom na pravični podlagi dodeliti odškodnino 8.400 EUR, torej skoraj trikrat nižjo. Če se upošteva, da je bila že prisojena pritožnikom pred domačim sodiščem odškodnina v višini 2.100 EUR, to znaša skupaj 10.500 EUR, kar primerjalno z zneskom 24.000 EUR znese 43,37 %, kar pa je celo manj kot zaključuje sodišče prve stopnje.

Je pa sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, odškodnina bi morala biti višja. Pritožnici so odločbe ESČP očitno poznane, so dostopne prek spleta, prvostopenjsko sodišče res ni izrecno citiralo odločb, na podlagi katerih je zaključilo, koliko bi znašala primerna odškodnina, kar pa še ne pomeni, da je sodba obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo. Vsak, tudi pritožnica, lahko preveri, ali bi glede na primerljive primere, odškodnina res bila taka oziroma bi bila višja, za kar se v pritožbi zavzema in sama ponuja kot primerjavo določene sodbe ESČP, ko so se obravnavali zahtevki slovenskih državljanov pred ESČP zaradi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – EKČP), ki se pri nas presojajo v postopku po ZVPSBNO na podlagi 13. člena EKČP. Zadeva sicer ni tako enostavna, kot razlaga pritožnica, gre za delno zapleten primer, kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, že dejstvo, da je bil potreben izvedenec, zaslišanje prič, da je zahtevek bil večkrat spremenjen in tudi narava spora (izpodbijanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju) kažejo kvečjemu, da gre za pravno zapleten primer. Tudi ni ugotovljeno, da bi sodišče v postopku potrebovalo devet let, da določi izvedenca, kot to izpostavlja pritožba. Če se upoštevajo merila, ki jih v 4. členu opredeljuje ZVPSBNO, bi morala biti odškodnina višja, tudi če se zadevo primerja z zadevami, ki jih citira pritožba, s katerimi je zadeva primerljiva (trajanje in zapletenost zadeve – zadeva Kovačič, zadeva Kramer, zadeva Rojnik), ter ob tem tudi ni nepomembno, da gre za t.im. „vezano zadevo“, saj je tožeča stranka že v tožbi s katero je izpodbijala pogodbo o dosmrtnem preživljanju, navedla,da je bila napotena v zapuščinskem postopku na pravdo, kar pomeni, da je bil vsa ta leta zapuščinski postopek zaradi te pravde prekinjen. Zato bi bila po oceni pritožbenega sodišča, ob upoštevanju okoliščin tega primera, podrobno povzetih v izpodbijani sodbi ter upoštevaje pravilne kriterije, ki jih opredeli že prvostopenjsko sodišče, primerna odškodnina 2.800 EUR, in bi tudi ESČP glede na citirano prakso prisodilo višjo odškodnino, približno 7.000 EUR. Ob ugotovljenem prispevku tožnice 20 % bi ji šla torej odškodnina v višini 5.600 EUR, ker pa je odločeno v postopku pred domačim sodiščem, je tožnica upravičena do odškodnine v znesku 2.800 EUR. Prav iz zadev Zajc in štirje drugi v. RS je iz razlogov ESČP jasno razbrati, da je višina odškodnine, prisojena pred domačim sodiščem, lahko bistveno nižja kot tista, ki bi jo prisodilo ESČP (npr. točka 38). Glede trditev o sodni praksi v državni članici in povprečnem življenjskem standardu v Republiki Sloveniji pa pritožbeno sodišče še odgovarja, da je tako določena odškodnina (po merilih iz 19. v zvezi s 4. členom ZVPSBNO) skladna tudi z domačo sodno prakso (prim. npr. odločbo VS RS z dne 15.7.2010 opr. št. II Ips 234/2010, ko je bila odškodnina določena v znesku 4.200 EUR, postopek pa je tekel 18 let).

Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov delno ugodilo pritožbi tožnice in sodbo ustrezno spremenilo (5. točka 358. člena ZPP), sicer pa neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem a izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena ZPP).

K pritožbi tožene stranke: Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke. Obresti zaradi zamude so priznane skladno z določbami OZ in ZVPSBN od dne, ko je iztekel rok, v katerem bi morala tožena stranka prostovoljno izpolniti obveznost. Takrat je bila že v zamudi, saj je bila na plačilo odškodnine pozvana, pa je ni plačala. Zamudi bi se izognila, če bi plačala vsaj nesporni del odškodnine, pa tega ni storila in tudi ni zahtevka v delu pripoznala (v odgovoru na tožbo je le navedla, da v delu »priznava« tožbeni zahtevek, kar pa ni pripoznava v smislu določb ZPP). 285. člen Obligacijskega zakonika, na katerega se sklicuje pritožba, ureja delno izpolnitev, toženka pa ni ponudila delne izpolnitve, pač pa, kot pove tudi v pritožbi, podala le poravnalno ponudbo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 299. člena OZ in hkrati upoštevalo načelno pravno mnenje VS Republike Slovenije z dne 26. 6. 2002, po katerem pripadajo zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko (in tudi premoženjsko škodo) oškodovancu od uveljavitve OZ (1.1.2002) dalje, če zamuda ni nastala pozneje. O nastanku odškodninske terjatve in s tem zamudi tožene stranke je mogoče sklepati, ko je bodisi upnik izrazil svojo škodo v denarju oz. dolžnik s pomočjo objektivnih podatkov lahko preveril utemeljenost denarnega zahtevka. V danem primeru je tožnica 15.7.2009 podala odškodninski zahtevek, in je tožena stranka takrat že razpolagala tudi s podatki, na podlagi katerih je ocenila da je dolžna plačati odškodnino in višino odškodnine. Pritožba zato ni utemeljena, ter jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem obrestnem delu potrdilo sodbo (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče v odločbo o stroških ni poseglo, tožeča stranka je delno uspela s tožbenim zahtevkom, tožba je bila potrebna, ker tožena stranka ni ponudila primerne odškodnine, glede na delni uspeh mora vsaka stranka trpeti svoje stroške v postopku na prvi stopnji (154. in 165. člen ZPP).

Glede na uspeh tožeče stranke s pritožbo, je v okviru delnega uspeha upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, torej 139,20 EUR nagrade za pritožbo, povečano za 20 % DDV ter 162 EUR takse, skupaj 329 EUR, ta znesek mora tožena stranka tožnici povrniti v 15-ih dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z obrestmi.

Tožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, zato mora tudi te stroške po načelu uspeha trpeti sama (165. člen ZPP v povezavi s 155. členom ZPP).