Jedro

Določbe ZTLR o gradnji na tujem svetu je mogoče uporabiti tedaj, ko razmerja v zvezi z gradnjo med strankama niso drugače pogodbeno urejena. Dovoljenje o gradnji in dogovor o odškodnini ter nezmožnost tožeče stranke, da bi pridobila lastninsko pravico na zaščiteni kmetiji, izključujejo uporabo 25. člena ZTLR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 26.450,00 SIT v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna rešitev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica parc.št. 133/1 in 152/2, obe k.o. K., v skupni površini 9806 m2, ki sta v skici izzvedenca označeni s št. 133/3 in 152/10, kar mora toženec priznati in tožeči stranki izročiti listino, na podlagi katere bo mogoče vknjižiti lastninsko pravico na ime tožeče stranke. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke in sklenilo nasprotno, da mora tožeča stranka povrniti tožencu 43.400 tolarjev pravdnih stroškov.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in navaja, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona z zidanjem na tujem svetu. Po njenem je imel toženec pravico uveljaviti svojo lastninsko pravico na gradbenem objektu, zahtevati rušenje in vzpostavitev v prvotno stanje ali zahtevati prometno ceno zemljišča. Ker je toženec privolil v gradnjo objekta in si je pridržal pravico do odškodnine ter nato sodno dobil odškodnino v višini tržne vrednosti zemljišča, je izbral plačilo vrednosti zemljišča. Zato je tožeča stranka s plačilom prisojene odškodnine pridobila lastninsko pravico na toženčevem zemljišču. Pritožnica dodaja, da lahko predloži sodišču pravnomočno lokacijsko dovoljenje za zgraditev ribnika.

Toženec je odgovoril na pritožbo in navedel, da v danem primeru ne pridejo v poštev pravna pravila o graditvi na tujem svetu, saj tožeča stranka ni gradila na njegovem svetu, ampak drugje. Ko sta se pravdni stranki dogovarjali o poplavitvi, tudi ni bilo nobenega govora o lastnini in je bil postavlje samo pogoj plačila odškodnine. Poleg tega je toženčeva kmetija zaščitena in tožeča stranka ne more postati lastnica spornih delov parcel. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v pravilno izvedenem postopku dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. V zvezi s tem je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, zaradi katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek.

V zvezi s pritožbenimi navedbami sodišče druge stopnje dodaja, da je mogoče uporabiti določila 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih samo tedaj, ko razmerja v zvezi z gradnjo med stranmkama niso drugače pogodbeno urejena. V danem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se pravdni stranki pred poplavljenjem dogovorili, da toženec nanj pristaja za primerno odškodnino, kar navaja tudi pritožnica, torej sporazum ni sporen. Ker pa ga ni bilo mogoče realizirati brez posredovanja sodišča, je to določilo enkratno odškodnino po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih, ko je s pomočjo izvedenca kmetijske stroke ugotovilo, da na poplavljenem zemljišču ni mogoče pridelovati krme za živino. Niti v odškodninski pravdi, niti v tej pravdi, pa tožeča stranka ne zatrjuje kakega sporazuma o prenosu lastninske pravice po določilih Zakona o temeljnih lastninskopranih razmerjih.

Določil o zidanju na tujem svetu tudi ni mogoče uporabiti zato, ker tožeča stranka ni izkazala možnosti, da bi lahko postala lastnica zemljišč, ki - po toženčevem zatrjevanju - pripadajo zaščiteni kmetiji. Ne glede na navedeno, pa določilo 25. člena Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih ne izključuje odškodnine, ampak v tretjem odstavku izrecno določa, da ima lastnik zemljišča poleg zahteve, da mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu, ali zahtevku za rušenje ali za izplačilo prometne vrednosti tudi (se pravi poleg tega še) pravico do odškodnine.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo nobenega od razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je izpodbijano sodbo v skladu z določilom 368. člena Zakona o pravdnem popstopku potrdilo.

O pravdnih stroških je odločilo v skladu z določilom prvega odstavka 154. in 166. člena Zakona o pravdem postopku tako, da je pritožnici, ki s pritožbo ni uspela, naložilo povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke. Njene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo je sodišče odmerilo po določilu 155. člena Zakona o pravdnem postopku tako, da je priznalo za odvetniške stroške za sestavo 400 točk in poročilo stranki 10 točk, skupaj torej 410 točk po 60,00 SIT, to je 24.600,00 SIT. Temu je treba prišteti še stroške za sodno takso 1.550,00 SIT in administrativne stroške 2 % oziroma v priglašenem znesku 300,00 SIT.

Pri svojem odločanju je sodišče druge stopnje uporabilo dočila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št.55/92), Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ št.8/80, 20/80, 36/90 in RS 4/91) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).