Jedro

Za odmero takse ni odločilno, da se vodi en enoten postopek, kot trdi pritožba, temveč da tožniki s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavljajo pet različnih zahtevkov - štiri zahtevke glede izbrisa hipoteke iz zemljiške knjige, ki ga vsak uveljavlja za svojo lastniško garažo, in zahtevek glede izbrisne tožbe za pripadajoče zemljišče k stavbi. Zahtevki torej nimajo iste dejanske in pravne podlage. V 20. členu ZST-1 je določeno, da se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo, razen če zakon ne določa drugače. Ker je v 41. členu ZPP določeno, da se določi pristojnost sodišča po seštevku vrednosti vseh zahtevkov le, če tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko uveljavlja več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, sicer pa se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, uporaba 20. člena ZST-1 ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zavrne ugovor tožene stranke z dne 23. 11. 2022 zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 28. 10. 2022. 2. Zoper odločitev se je pravočasno in v celoti pritožila tožena stranka zaradi materialno zmotne uporabe določb ZST-1 in ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in naloži plačilo takse od vrednosti spornega predmeta 11.500 EUR, torej 459 EUR. Trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti 20. člen ZST-1, ki določa, da se vrednosti spornih predmetov seštejejo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je s plačilnim nalogom toženi stranki naložilo plačilo sodne takse za vloženo pritožbo v skupnem znesku 870 EUR1, pritožba pa meni, da je taksa zaradi zmotne uporabe materialnega prava za 411 EUR preveč obračunana. Navedeno ne drži. 5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na pravilni materialno pravni podlagi in sicer 19. členu ZST-12 v zvezi s 41. členom ZPP3. Pritožba zmotno meni, da 41. člen ZPP ni relevanten in tudi, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri takse za pritožbo uporabiti 20. člen ZST-1. Za odmero takse ni odločilno, da se vodi en enoten postopek, kot trdi pritožba, temveč da tožniki s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavljajo pet različnih zahtevkov - štiri zahtevke glede izbrisa hipoteke iz zemljiške knjige, ki ga vsak uveljavlja za svojo lastniško garažo, in zahtevek glede izbrisne tožbe za pripadajoče zemljišče k stavbi. Zahtevki torej nimajo iste dejanske in pravne podlage. V 20. členu ZST-1 je določeno, da se v istem postopku se na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo, razen če zakon ne določa drugače. Ker je v 41. členu ZPP določeno, da se določi pristojnost sodišča po seštevku vrednosti vseh zahtevkov le, če tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko uveljavlja več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, sicer pa se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, uporaba 20. člena ZST-1 ne pride v poštev.

6. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta v zavrnilnem delu izreka.

8. V skladu s prvim odstavkom 366a. člena ZPP je o pritožbi odločila sodnica posameznica.

1 220 EUR za vsakega od štirih zahtevkov za izbris hipoteke iz zemljiške knjige, ki ga vsak uveljavlja za svojo garažo (vsak zahtevek ima določeno VSP na 2.000 EUR) in 210 EUR za zahtevek iz izbrisne tožbe (VSP 3.500 EUR). 2 Zakon o sodnih taksah, Uradni list RS, številka 37/2008, s kasnejšimi spremembami. 3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami.