Jedro

Ker je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi jasno obrazložilo zakaj je del očitka iz zasebne tožbe v smeri storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve izpustilo iz opisa in zakaj je preostali očitek okvalificiralo kot kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1, pritožba, ki meni, da s tem sodišče prve stopnje ni v celoti rešilo predmeta obtožbe, ne more biti uspešna.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena je dolžna plačati sodno takso v višini 380,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po členih 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero se ji določi kazen dva meseca zapora in preizkusna doba enega leta. Sodišče prve stopnje je obdolženki po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, naložilo pa ji je tudi plačilo stroškov pooblaščenca zasebnega tožilca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje zasebnega tožilca s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 30.000,00 EUR napotilo na pravdo. Zavrnilo pa je zahtevek zasebnega tožilca, da se sodba v celoti objavi na družbenem omrežju Facebook, na profilu obdolženke, kot javna objava z opravičilom.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženko oprosti storitve očitanih kaznivih dejanj oziroma, da jo oprosti storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik obdolžene uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Uveljavljana kršitev pritožnik vidi v tem, ker je sodišče prve stopnje dalo zasebnemu tožilcu 8 dnevni rok za popravo zasebne tožbe, namesto 3 dnevni rok in ker je zasebnemu tožilcu dovolilo, da je tekom glavne obravnave spremenil zasebno tožbo. Zaradi navedenega bi moralo sodišče prve stopnje zasebno tožbo zoper obdolženko zavreči, kar pa ni storilo, zato je po oceni pritožnika sodišče ravnalo tudi pristransko. S tem pa je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost. 5. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč zasebnemu tožilcu dalo ustrezen 8 dnevni rok za popravo zasebne tožbe. Res je, da tudi v popravljeni zasebni tožbi ni bil naveden čas storitve kaznivega dejanja, zaradi česar pritožba meni, da bi moralo sodišče prve stopnje zasebno tožbo zavreči, vendar nima prav. Z obtožnim aktom, kot je v obravnavani zadevi zasebna tožba, se določi predmet glavne obravnave, njen obseg, hkrati se z njim daje obdolžencu možnost za pripravo obrambe. Zakon o kazenskem postopku pa določa vsebino obtožnega akta, in sicer za zasebno tožbo po prvem odstavku 434. člena ZKP. Bistveni del vsakega obtožnega akta, torej tudi zasebne tožbe, je opis kaznivega dejanja, ki predstavlja njegov dejanski materialni temelj. Po določbi prvega odstavka 344. člena ZKP, ki pride v poštev tudi v primeru zasebne tožbe (člen 429 ZKP) sme tožilec na glavni obravnavi spremeniti zasebno tožbo, ki se lahko nanaša na dejanske v opisu kaznivega dejanja navedene okoliščine in če ostaja v okviru istega historičnega dogodka. Zato je zasebni tožilec spremenil oziroma dopolnil zasebno tožbo z navedbo datuma storitve kaznivega dejanja, v skladu z ZKP. Čas storitve kaznivega dejanja je sicer modaliteta vsake sodbe oziroma že prej obtožbe. Procesni kazenski zakon pa v 1. točki 359. člena ZKP sicer ne navaja časa storitve kaznivega dejanja kot obvezne sestavine njegovega opisa, temveč je navedeno le, da mora biti v sodbi, s katero sodišče spozna obdolženca za krivega, navedeno, katerega dejanja ga spozna za krivega, pri čemer je potrebno navesti dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Navedeno pa pomeni, da čas storitve kaznivega dejanja ni vselej takšna okoliščina, zaradi katere bi v vsakem primeru opis dejanja bil nejasen ali celo, da bi nenavedba časa predstavljala kršitev kazenskega zakona. V obravnavani zadevi je pomembno, da je sodba, s katero je sodišče prve stopnje obdolženko spoznalo za krivo, vsebovala tudi čas storitve kaznivega dejanja. Okoliščina, da je zasebni tožilec čas storitve dejanja navedel šele v teku glavne obravnave, nima takšne teže, kot ji pripisuje pritožba, ki prezre, da lahko tožilec od začetka do konca glavne obravnave spreminja obtožni akt, kar se je v obravnavani zadevi tudi zgodilo, vse v skladu z ZKP. Zato so vsi pomisleki pritožbe v tej smeri neutemeljeni, še posebej ko skuša prepričati, da je sodišče s tem, ko je vzelo v obravnavo zasebno tožbo brez navedbe časa storitve kaznivega dejanja, ravnalo pristransko in v škodo obdolženke. Le v primeru, ko je čas storitve kaznivega dejanja zakonski znak in bo časovna opredelitev v opisu manjkala, bo lahko podana kršitev iz člena 372/1 ZKP, kar pa ni primer v obravnavani zadevi, v kateri se ni presojalo ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, ali so se ugotavljale okoliščine statusa obdolženke ali bi bil čas storitve pomemben zaradi spreminjanja zakonodaje, torej glede vprašanja, kateri zakon je za storilca milejši, ali v primeru dokazovanja alibija itd. V konkretnem primeru ne gre za nobeno od navedenih situacij, oziroma čas storitve kaznivega dejanja ne predstavlja okoliščine, ki bi lahko imela dejanske ali pravne posledice za obdolženko. V izreku napadene sodbe je čas storitve kaznivega dejanja naveden, obdolženka pa je glede na očitek v zasebni tožbi vedela tudi za časovno opredelitev kaznivega dejanja, saj je šlo za zapise na obdolženkinem Facebook profilu, ki jih je sodišče prve stopnje tudi vpogledalo in prebralo na glavni obravnavi, obdolženka pa se je glede časa storitve kaznivega dejanja tudi ves čas branila. Tako da modifikacija oziroma sprememba zasebne tožbe, ki jo je podal zasebni tožilec za obdolženko in jo je sodišče prve stopnje povzelo v izrek napadene sodbe, za obdolženko ni predstavljala akt presenečenja, temveč zgolj obsodbo po modificirani obtožbi. Zato v obravnavani zadevi ne more biti govora o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP v smeri kot jo v pritožbi prikazuje zagovornik.

6. Uspešna pa tudi ne more biti pritožba, ki uveljavlja nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-7 ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da ni v celoti rešilo predmeta obtožbe. Glede na to, da je sodišče prve stopnje obdolženko spoznalo za krivo zgolj za kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 in ne tudi za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1, za kar je v napadeni sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge, pritožba, ki meni, da bi sodišče prve stopnje moralo meritorno odločiti tudi o kaznivem dejanju žaljive obdolžitve, ki ga je zasebni tožilec očital obdolženki, ne more biti uspešna, saj se s tem v bistvu pritožuje v škodo obdolženki. Ker je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi jasno obrazložilo zakaj je del očitka iz zasebne tožbe v smeri storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve izpustilo iz opisa in zakaj je preostali očitek okvalificiralo kot kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1, pritožba, ki meni, da s tem sodišče prve stopnje ni v celoti rešilo predmeta obtožbe, ne more biti uspešna. Zato ni podana kršitev iz člena 371/I-7 ZKP, saj se ne šteje, da sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, če v sodbi več kaznivih dejanj opredeli kot eno kaznivo dejanje. Če sodišče pri obsodilni sodbi izpusti iz opisa kaznivega dejanja kakšno dejanje, ali če obsodi obdolženca za manjši očitek kot ga bremeni obtožba, ne izda poleg obsodilne še oprostilno sodbo, za tisti del obtožbe, za katerega obdolženca ni obsodilo, temveč samo v obrazložitvi sodbe navede razloge za svojo odločitev. Prav to pa je v obravnavani zadevi storilo tudi sodišče prve stopnje, s čimer je ravnalo obdolženki v korist. Zato pritožba, ki se zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o obeh očitanih kaznivih dejanjih iz zasebne tožbe ter se pri tem sklicuje na to, da je zasebni tožilec vztrajal, da je obdolžena storila obe očitani kaznivi dejanji, ni utemeljena. Na zgoraj navedeni način je namreč sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi v celoti rešilo predmet obtožbe v skladu z ZKP in zato so vsi nadaljnji pomisleki pritožbe v tej smeri neutemeljeni in ne morejo omajati pravilnosti in zakonitosti napadene sodbe. Takšno odločitev je v napadeni sodbi tehtno obrazložilo, s temi razlogi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

7. Iz navedenih razlogov, in ker v pritožbi uveljavljani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka nista podani, je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, je o pritožbi zagovornika obdolžene odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

8. Izrek o plačilu stroškov kazenskega postopka, in sicer sodne takse, temelji na določilu člena 95/I ZKP v zvezi s členom 98/I ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksni tarifi.