Jedro

Po podatkih upravnih spisov tožnik ni lastnik zemljišča, ki meji na parcelo, ki je predmet posega v prostor. Je le zakupnik dela navedene parcele in lastnik brunarice, ki stoji na njej. V predmetnem postopku ima zato položaj stranskega udeleženca lastnik zemljišča, ne pa tožnik kot zakupnik dela zemljišča.

Izrek

1.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10.5.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote J., Oddelek za okolje in prostor z dne 29.4.1998, s katerim je prvostopni upravni organ odločil, da se tožniku ne prizna lastnost stranke in s tem pravica do sodelovanja kot stranka v postopku izdaje odločbe o dovolitvi priglašenih del- postavitve ograje na zemljišču s parc. št. 155/9 k.o. K.G. investitorja D.S. (v tem postopku stranka z interesom).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavanem primeru za priglasitev nameravanih del po določbi 62. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93, v nadaljevanju novela ZUN). V zadevi ni sporno, da je tožnik zakupnik parcele št. 155/8 k.o. K.G., sporno je, ali ima tožnik v navedenem postopku položaj stranke. Po določbi 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) je stranka v upravnem postopku oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic in koristi pravico udeleževati se postopka. Iz navedenega torej izhaja, da zakon položaja stranke ne daje vsakemu subjektu, ki se želi udeleževati konkretnega postopka, temveč le osebam, ki v postopku uveljavljajo oziroma varujejo svoje pravice ali pravne koristi. Lastnost stranke se v postopku za izdajo upravnega dovoljenja ugotavlja v vsakem primeru posebej, odvisno od vpliva bodočega objekta na okolico. Upravni organ lahko namreč le na podlagi obstoja konkretnih okoliščin ugotovi, katere pravice oziroma pravne koristi bi s predvidenim posegom v prostor prizadele stranskega udeleženca. Iz izpodbijane odločbe izhaja, to pa potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih, da parcela št. 155/9 k.o. K.G., na kateri naj bi se postavila sporna ograja, na eni strani meji na javno pot parc. št. 842/1, ki je v javni lasti, na drugi pa na parcelo št. 155/8, katere zakupnik je tožnik. Navedene okoliščine nedvomno kažejo, da tožnik s postavitvijo sporne ograje ne bo prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih. Da bi v njegovo korist oziroma v korist objekta obstajala kakršnakoli stvarna pravica, pa v tožbi niti ne zatrjuje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovore, ki se nanašajo na potek posestne meje med parcelo, ki je predmet posega, in med javno potjo ter na odmik sporne ograje od javne poti, saj bi ti ugovori lahko bili relevantni le v postopku izdaje odločbe o dovolitvi priglašenih del, predmet tega upravnega spora pa ni navedeno upravno dovoljenje.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga iz 1. in 2. točke 72. člena ZUS. Navaja, da ga želi investitor D.S. z ograjo ovirati. Želi sodelovati v postopku, v katerem naj bi bila dovoljena postavitev ograje na 2m široki in 17 m dolgi parceli, ki skupno meri 34 m2, od mejne črte pa bi bila odmaknjena 1,2 m. Kot neposredni sosed in mejaš parc. št. 155/9, na kateri namerava investitor postaviti 1,2 m visoko ograjo, izkazuje svoj pravni interes za varovanje svojih pravic.

Pravni interes izkazuje z lastništvom zgradbe in zakupno pravico na nepremičnini, ki je v postopku pridobivanja statusa. Po dolgotrajnih postopkih je dosegel, da ima status stranke priznan s strani Vrhovnega sodišča, kar je moralo sprejeti tudi Upravno sodišče RS, in sicer v postopkih pod opr. št. U 2927/97 ter U 2177/00. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prizna lastnost stranke v upravnem postopku in zavrne predlog za dovolitev priglašenih del, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka in stranka z interesom na pritožbo nista odgovorili.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo. Z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, se pritožbeno sodišče strinja, saj imajo podlago v podatkih upravnih spisov in v določbah predpisov, na katere se prvostopno sodišče pri tem sklicuje.

V predmetni zadevi gre za procesno vprašanje, ali ima tožnik lastnost stranskega udeleženca v postopku za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Po določbi 49. člena ZUP/86 je stranka v upravnem postopku tudi oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. V postopku za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del imajo lastnost stranskega udeleženca tiste prizadete osebe, katerih pravice ali pravne koristi bi lahko bile prizadete z odločbo o dovolitvi priglašenih del. Mednje nedvomno sodi neposredni mejaš zemljišča, na katerem želi investitor postaviti sporni objekt-ograjo. Mejaš je lastnik zemljišča, parcele, ki ima s kom isto, skupno mejo (Slovar slovenskega knjižnega jezika II, DZS, Ljubljana 1985, str. 734). Po podatkih upravnih spisov tožnik ni lastnik zemljišča parc. št. 155/8 k.o. K.G., ki meji na parcelo, ki je predmet posega v prostor. Slednji je zakupnik dela navedene parcele (na 30 m2 od skupno 269 m2) ter lastnik brunarice, ki stoji na njej. V predmetnem postopku ima zato položaj stranskega udeleženca lastnik zemljišča parc. št. 155/8, to je Občina K.G., ne pa tožnik kot zakupnik dela zemljišča. Iz listin v upravnih spisih je tudi razvidno, da je bil Občini K.G. položaj stranke pri izdaji odločbe o dovolitvi priglašenih del priznan, ter da slednja izdaji upravnega dovoljenja, pod pogojem, da se pridobi mnenje JP Komunala K.G., ni nasprotovala. Po presoji pritožbenega sodišča sta zato upravna organa pravilno štela, da v obravnavanem postopku tožniku ne gre lastnost stranke v postopku. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je temu stališču pritrdilo, je zato pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče ob tem le še pripominja, da če tožnik varuje svoje pravice iz zakupne pogodbe, to ni stvar postopka izdaje odločbe o dovolitvi priglašenih del, temveč civilnopravnega razmerja, za katero pa je sodno varstvo zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča pa ne more vplivati niti tožnikovo sklicevanje na tiste zadeve, v katerih mu je bila priznana lastnost stranke v postopku. Upravni organ namreč v vsakem posameznem primeru presodi, ali ima določena oseba pravico udeleževati se postopka kot prizadeta stranka. Dejstvo, da je bil tožniku v postopku denacionalizacije ter v postopku za določitev funkcionalnega zemljišča priznan položaj stranke v postopku, še ne pomeni, da mu gre tak položaj tudi v postopku za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Gre namreč za različne postopke, zato dejstvo, da se vsi navedeni postopki nanašajo na isto nepremičnino (zemljišče parc. št. 155/8 k.o. K.G.), niti ni pravno pomembno.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Tako je odločilo, ker se je prepričalo, da v pritožbi zatrjevani razlogi niso podani, prav tako pa ni našlo nobene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

K 2. točki izreka: Pritožbeno sodišče je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, saj po 3. odstavku 23.člena ZUS, kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.