Jedro

Če delavka - trgovka stori tatvino v drugi prodajalni sicer iste trgovske mreže in zunaj delovnega časa, ne more biti odgovorna za storitev očitane hujše kršitve delovne obveznosti, ker njeno ravnanje ni bilo storjeno na delu ali v zvezi z njenim delom.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepe tožene stranke in sicer sklep o suspenzu tožnice z dne 16.8.1994 in sklepa z dne 17.8. in 14.9.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožnice, zaradi česar je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo, ji obračunati in izplačati nadomestilo plače za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega prikrajšanja do izplačila, vplačati prispevke in vpisati delovno dobo ter ji povrniti stroške postopka v znesku 43.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Ugotovilo je, da tožnica za ravnanje, ko si je na škodo PE marketa R. P. dne 1.8. in 2.8.1994 prilastila kraški vrat in sprej po britju ne more biti odgovorna za očitano hujšo kršitev delovne obveznosti, saj je ni storila na delu ali v zvezi z delom.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis).

Navaja, da je tožnica storila kršitev v zvezi z delom, saj pri tem ni važno ali jo je storila na svojem delovnem mestu ali na škodo katere druge prodajalne ali kje drugje. Za prodajalce je potrebno, da so pošteni, saj le na takšen način lahko uživajo popolno zaupanje ostalih sodelavcev.

Tožnica je bila dolžna varovati premoženje delodajalca, ki ji je bilo zaupano na delu ali v zvezi z delom. Tožena stranka ima varovano svoje premoženje tudi z alarmnim sistemom in ustrezno službo, kar pa ne pomeni, da lahko delavci, ki poznajo notranje navade in sodelavce, to izkoristijo in si prilaščajo blago v drugih enotah. Ne gre prezreti tudi dejstva, da je bila tožena stranka v času storitve kršitve še družbeno podjetje in delovala kot enotna profitna organizacija. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo kršitev iz določbe 2. odst. 354. čl. ZPP, na kar pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Izpodbijana sodba vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Po določbi 3. odst. 58. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) se s splošnim aktom oz. kolektivno pogodbo natančneje določijo okoliščine in pogoji, pod katerimi se kršitve iz 1. odst. tega člena štejejo za hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, v skladu z naravo dejavnosti oz. naravo dela, ki ga opravlja posamezen delavec. Tožena stranka je s Pravilnikom o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti (v nadaljevanju: pravilnik) določila posamezne kršitve delovnih obveznosti, pri čemer je v skladu z določbo 4. čl. pravilnika opredelila, za katere hujše kršitve in ob obstoju določenih kvalifikatornih elementov, se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. V konkretnem primeru je tožnico spoznala za odgovorno storitve hujše kršitve delovne obveznosti protipravne prilastitve sredstev (tatvina) v marketu R. P. po določbi 56. tč. 3. čl. pravilnika.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča gre za kršitev delovnih obveznosti v primeru, če je storjena na delu ali v zvezi z delom oz., če je storjena v okviru funkcije, ki so zaupane delavcu med opravljanjem dela in na delovnem mestu v obsegu njegovega delovnega področja. Delodajalec tako ugotavlja kršitev delovne obveznosti delavca, če je ta storjena pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem njegovih delovnih obveznosti v delovnem prostoru, za katerega je zadolžen ali v drugih prostorih, vse v skladu z opredelitvijo kršitve v splošnem aktu. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da očitana kršitev ni bila storjena na delu ali v zvezi z delom tožnice, niti ne na škodo prodajalne, za katero je bila takrat neposredno zadolžena. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z takšno ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, saj se tožničino ravnanje, ki je bilo storjeno zunaj njenega delovnega mesta in nenazadnje tudi delovnega časa, ne more šteti, da je bilo storjeno v njeni delovni funkciji oz. da je v vzročni zvezi z njenimi delovnimi zadolžitvami.

V konkretnem primeru bi bila kršitev delovne obveznosti tožnice lahko podana, če bi bilo to posebej opredeljeno v pravilniku, pa tožena stranka teh predpostavk v svojem aktu ni določila.

Ne glede na navedeno, če bi se štelo, da ima tožničino ravnanje vse znake očitane hujše kršitve delovne obveznosti, pa tožena stranka v konkretnem primeru v skladu z določbo 4. čl. pravilnika ni ugotovila obstoj kvalifikatornih elementov, ob tem, da je v pravilniku za očitano kršitev določen fakultativni izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ugotavljanje takšnih elementov, kar opredeljuje tudi določba 89. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93), predstavlja dejansko podlago za disciplinsko odločanje delodajalca. Tega tožena stranka v svojem postopku ni ugotavljala, saj zgolj ugotovitev v izpodbijanih sklepih, da je bilo tožničino ravnanje storjeno na škodo družbenega premoženja in da je bila dolžna skrbeti za racionalno porabo družbenih sredstev oz. varovati družbeno premoženje, ne zadostuje. Sodišče le preizkuša pravilnost in zakonitost disciplinskega postopka pri delodajalcu glede kršitev delovnih obveznosti, ki so kot takšne opredeljene v splošnem aktu, pri čemer pa ne more v svojem postopku samo ugotavljati kvalifikatornih elementov disciplinske kršitve. Zato na tej podlagi pritožbeno navajanje, da je šlo v konkretnem primeru za storitev očitane kršitve delovne obveznosti tožnice, zlorabo njenega zaupanja in krnitev ugleda tožene stranke ter ravnanja tožnice na škodo družbenega premoženja, ne more biti upoštevno.

Ker tako niso podani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).