Jedro

Za poseg v stvarne služnosti so značilna ravnanja, ki služnostnega upravičenca nedopustno vznemirjajo pri njihovem izvrševanju. Vznemirjanje mora biti takšno, da bodisi preprečuje ali otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice. To pomeni, da je tudi nedopustitev popravljanja oziroma vzdrževanja poti, kar ima za posledico oteževanje izvrševanja vsebine služnostne pravice, lahko poseg v stvarno služnost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni - v tč. I. in II. izreka sodbe tako, da se pravilno glasi: „I. Tožena stranka je dolžna v roku petnajstih dni od prejema te sodbe prenehati s preprečevanjem oziroma motenjem izvrševanja služnosti pešpoti in vožnje z vsemi vozili, po že obstoječi poti, v širini 3 m, ki poteka po vzhodni strani nepremičnin – zemljiških parcel št. 6/2 (ID znak ...) in št. 6/3 (ID znak ...), obe k. o. ... in ki obstoji v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 5/1 k. o. ... (ID znak ...), ki se kaže v tem, da ne dopusti, da bi sama tožeča stranka na služnostni poti opravila ustrezna vzdrževalna dela.

II. Tožena stranka je dolžna dopustiti, da se za potrebe izvrševanja te služnosti na obstoječi služnostni poti izvede nasutje gramoza oziroma drugega ustreznega in neoporečnega materiala na stranske dele poti, zagotovi odvodnjavanje in obrezovanje okrasnega rastlinja, rastočega ob služnostni poti tako, da bo zagotovljeno takšno stanje služnostne poti, ki omogoča njeno normalno oziroma običajno rabo v širini 3 m. V ostalem delu se tožbeni zahtevek pod tč. I in II zavrne“; - v tč. V izreka sodbe pa tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku petnajstih dni od prejema sodbe prenehati s preprečevanjem oziroma motenjem izvrševanja služnosti pešpoti in vožnje z vsemi vozili, po že obstoječi poti, v širini 3 m, ki poteka po vzhodni strani nepremičnin – zemljiških parcel št. 6/2 (ID znak ...) in št. 6/3 (ID znak ...), obe k. o. ... in ki obstoji v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 5/1 k. o. ... (ID znak ...), v lasti tožeče stranke, in se kaže v tem, da tožena stranka navedene služnostne poti ustrezno ne ureja oziroma ne vzdržuje in sicer na zahodnem delu služnostne poti ne obrezuje okrasnega rastlinja (ligustra), zaradi česar služnostna pot ne dosega širine 3 m, nadalje ne kosi trave, rastoče na služnostni poti, ne zagotavlja ustreznega odvodnjavanja poti in je ne nasuva, kar vse povzroča upadanje stranskih delov poti (kolesnic) in poviševanje srednjega dela poti, zaradi česar običajna vožnja po služnostni poti z osebnimi vozili brez tveganja za nastanek škode na podvozju teh vozil, ni mogoča, hkrati pa tožena stranka tudi ne dopusti, da bi ustrezna vzdrževalna dela na služnostni poti opravila sama tožeča stranka (tč. 1/I izreka sodbe), in da je tožena stranka dolžna dopustiti, da se za potrebe izvrševanja te služnosti izvedejo vsa ustrezna vzdrževalna dela na obstoječi služnostni poti, kot na primer nasutje gramoza oziroma drugega ustreznega in neoporečnega materiala na stranske dele poti, zagotovitev odvodnjavanja, obrezovanja okrasnega rastlinja, rastočega ob služnostni poti, kot tudi vsa druga vzdrževalna dela, ki so potrebna za zagotovitev takšnega stanja služnostne poti, ki omogoča njeno normalno oziroma običajno rabo v širini 3 m (tč. 1/II izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je še razsodilo, da se toženi stranki v bodoče prepoveduje takšno ali podobno preprečevanje oziroma motenje izvrševanja služnosti, ki jo ima tožeča stranka na omenjenih nepremičninah (tč. 1/III izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo (tč. 1/IV izreka sodbe) in še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 754,15 EUR (tč. 1/V izreka sodbe). S sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

2. Toženka, ki ima v pravdi pooblaščenca, je proti sodbi sama vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja, kot navaja, vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v točkah I, II, III in V izreka razveljavi (pravilno spremeni) in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim sodnikom. Sodišču prve stopnje očita, da ni odločilo, v kolikšni dolžini služnostne poti mora prenehati s preprečevanjem oziroma motenjem izvrševanja služnosti. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka in njen mož ligustra ne obrezujeta dovolj. Omenjena živa meja ne raste v območje služnostne poti. Sodnica se je lahko prepričala, da vejice neobrezanega ligustra ne ovirajo vožnje po poti in da se ne dotikajo avtomobila. Resnični problem pri zoževanju cestišča na manj kot 3 m je v neurejeni nabrežini (parc. št. 7/14 in parc. št. 7/15). Z navedene nabrežine se na sporno služnostno pot vsipajo kamenje in zemlja, ki jo počasi, vztrajno zožujejo. V tej pravdi bi moral objektivni sodnik vprašati tožnika, zakaj ne razreši odnosa z zgornjim sosedom F. M., saj je ta kot lastnik neurejenega brega tik ob služnostni poti odgovoren za ožanje sporne služnostne poti. Pri tem omenjena živa meja nima nobene vloge. Sporno cestišče je bilo prenovljeno v letu 2008, ko je toženka v hišo napeljala javni vodovod. Sporna služnostna pot je bila utrjena z grobim, drobnim in finim peskom. Tudi glavnina meteorne vode se na celotno služnostno pot zliva z obeh neurejenih parcel v lasti F. M. Če bi ta na svojih parcelah uredil odvodnjavanje, tožnik ne bi potreboval nikakršnega odvodnjavanja na sporni služnostni poti. Toženka niti ne ve, v čem dejansko moti tožnika pri izvrševanju služnosti niti, v čem mu preprečuje to pravico, saj tožnik služnostno pot nemoteno uporablja štiriindvajset ur na dan in 365 dni na leto, toženka pa jo ureja na način, da je prevozna in brez ovir. Sodišče prve stopnje napačno ni upoštevalo njene pripravljalne vloge z dne 8. 6. 2015, češ da je prepozna. Konkretizirani tožbeni zahtevek tožnika je toženka prejela od svojega pooblaščenca šele 5. 6. 2015, torej po naroku, ki se je vršil 4. 6. 2015. Meni, da ji sodnica sodišča prve stopnje namenoma ni vročila konkretiziranega tožbenega zahtevka na naroku ali po faksu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeno pripravljalno vlogo z dne 8. 6. 2015 upošteva. Ne tožbeni zahtevek v tožbi, ne naknadno konkretizirani tožbeni zahtevek nista določna. Prvostopenjsko sodišče ne upošteva dejstva, da je toženka lastnica obeh nepremičnin, po kateri poteka služnostna pot. Lastnina pa je nad služnostjo, zato bi moral biti tožbeni zahtevek natančno določen oziroma specificiran, saj služnostni upravičenec oziroma tožnik ne more početi na lastnini toženke, kar se mu zahoče. Že zato je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Ne ve, v čem moti in vznemirja tožnika pri izvrševanju služnosti, saj mu ne postavlja nobenih ovir, služnostno pot pa ureja v skladu z možnostmi. Tožnik bi moral za zagotovitev širine ceste 3 m, za blato na cesti in za problem odvodnjavanja tožiti pravo osebo, to je F. M., ki je svoj neurejeni breg dolžan zaščititi in na svojih parcelah urediti odvodnjavanje. Zaključuje, da v vseh sodnih postopkih nastopajo ene in iste priče, ki potvarjajo dejstva, spreobračajo dejansko stanje in na veliko lažejo, kar bi pravo in pošteno sodišče že zdavnaj z lahkoto ugotovilo. Navaja, da je že v letu 2009 sosedoma predlagala kompromisni dogovor, ki bi upošteval vse udeležence pri rešitvi služnostne poti, vendar pa sta tako tožnik, kot lastnik neurejenega brega, predlog zavrnila. Predlagala je tudi določitev drugega višjega in nepristranskega sodišča. 3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrženje, podredno pa njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Meni, da je toženkina pritožba prepozna. V odgovoru na pritožbo poudarja, da je toženki večkrat predlagal, da bi del služnostne poti, ki je slab in v neustreznem stanju, sam saniral, to je poskrbel za ustrezno nasutje peska na poti in zagotovil ustrezno odvodnjavanje, vse na svoje stroške. Toženka pa je takšne predloge vselej kategorično zavrnila.

4. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom I R 147/2015 z dne 14. 1. 2016 zavrnilo toženkin predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Njen ponoven predlog za prenos pristojnosti z dne 11. 3. 2016 pa je s sklepom I R 42/2016 z dne 7. 4. 2016 zavrglo.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Neutemeljeno je tožnikovo sklepanje v odgovoru na pritožbo, da naj bi bila toženkina pritožba prepozna. Toženka je prejela izpodbijano sodbo 31. avgusta 2015 in pritožbo vložila 7. 9. 2015, torej pravočasno.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno opredelilo materialnopravno podlago svoje odločitve. Ta je v določbi 212. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki daje služnostnemu upravičencu pravico do dajatvene tožbe,(1) s katero lahko od tistega, ki ga moti pri izvrševanju služnosti, zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha. Hkrati določa, da se za takšno tožbo smiselno uporablja prvi odstavek 99. člena SPZ, po katerem lahko tožnik zahteva tudi prepoved nadaljnjega motenja oziroma preprečevanja izvrševanja služnosti. Glede na toženkino pritožbeno stališče, da je lastnina nad služnostjo, pa je treba poudariti, da je lastninska pravica res najobsežnejša oblast nad stvarjo, ki pa je lahko z zakonom omejena s tujimi pravicami na isti stvari. Stvarna služnost je takšna pravica na tuji stvari, ki nujno pomeni omejitev lastninske pravice lastnika služeče nepremičnine. Njen namen in smisel ni v omejevanju lastninske pravice na služeči nepremičnini, pač pa v koristi, ki omogoča lažje izvrševanje lastninske oblasti na gospodujoči nepremičnini(2). Služnostna pravica je omejena stvarna pravica na tuji stvari v tem smislu, da se lahko izvršuje samo v obsegu, ki ustreza njeni vsebini, služnostni upravičenec pa jo mora izvrševati obzirno. Stvarna služnost pomeni za lastnika služeče nepremičnine samo dolžnost trpeti, zato vse aktivnosti, ki so povezane ali potrebne za njeno izvrševanje, bremenijo lastnika gospodujoče nepremičnine. V primeru stvarne služnosti poti stroške njene vzpostavitve nosi lastnik gospodujoče nepremičnine. Prav tako ga bremenijo tudi stroški njenega vzdrževanja.(3) Za posege v stvarne služnosti so značilna ravnanja, ki služnostnega upravičenca nedopustno vznemirjajo pri njihovem izvrševanju. Vznemirjanje mora biti takšno, da bodisi preprečuje ali otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice. To pomeni, da je tudi nedopustitev popravljanja oziroma vzdrževanja poti, kar ima za posledico oteževanje izvrševanja vsebine služnostne pravice, lahko poseg v stvarno služnost in prav za tak poseg v obravnavanem primeru tudi gre, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

8. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja kot nesporen obstoj služnostne pravice pešpoti in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti, v širini 3 m, ki poteka po celi dolžini na vzhodni strani služečih nepremičnin parc. št. 6/2 in parc. št. 6/3 k. o. ..., ki sta v lasti toženke, v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 5/1 k. o. ... (v lasti tožnika). Navedeno služnost sta pravdni stranki dogovorili s sodno poravnavo, sklenjeno pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. III P 2538/2010 dne 11. 4. 2011 in je tudi vpisana v zemljiški knjigi pri navedenih nepremičninah. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnik služnostno pot oteženo uporablja, saj je preozka,(4) da zadeva z vozilom v rastlinje, da je vožnja po poti v deževnih razmerah otežena, da so kolesnice vdrte, da je skoraj brez peska, da nima urejenega odvodnjavanja, da zato voda, ki teče po njej spira pesek in povzroča nastajanje blata. Po ugotovitvah iz izpodbijane sodbe je tožnik moten pri izvrševanju služnosti, in sicer s tem, da toženka ne obrezuje žive meje ob poti do te mere, da bi zagotovila njeno trimetrsko širino; da ne dopusti tožniku, da bi na pot nasul gramoz, pesek ali drug material; da mu ne dovoli urediti odvodnjavanja po služnostni poti, s katerim bi preprečil spiranje peska in nastajanje blata. Med strankama postopka ni bilo sporno, da toženka ne dovoli tožniku, da bi pot ustrezno uredil tako, da ne bi bila več otežena njena uporaba(5). Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo za katera vzdrževalna dela gre (nasutje gramoza oziroma drugega ustreznega materiala, ureditev odvodnjavanja in obrezovanje okrasnega rastlinja, ki raste ob služnostni poti), ki jih mora tožnik izvesti tako, da bo omogočena normalna oziroma običajna raba poti v širini treh metrov.

9. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, s katero je toženki naloženo, da preneha z motenjem oziroma preprečevanjem izvrševanja služnosti poti(6) s tem, da ne pusti, da bi tožnik na služnostni poti opravil vzdrževalna dela oziroma, da mu dopusti nasutje gramoza oziroma drugega ustreznega materiala ureditev odvodnjavanja in obrezovanje žive meje ob služnostni poti tako, da bo zagotovljena njena normalna oziroma običajna raba v širni 3 m. Sodbeni izrek je v tem obsegu zadosti določen. Izpodbijana odločitev pa je pravilna tudi v delu, v katerem se toženki prepoveduje takšno ali podobno preprečevanje oziroma motenje izvrševanja služnosti (drugi odstavek 212. člena v zvezi z prvim odstavkom 99. člena SPZ).

10. Ker prvostopenjsko sodišče potrebe po izvedbi drugih (poleg navedenih v prejšnjem odstavku) vzdrževalnih del ni ugotovilo, je treba pritrditi pritožbeni kritiki, da je odločitev prvostopenjskega sodišča nedoločna v delu, ko toženki nalaga, da je dolžna dopustiti izvedbo vseh ustreznih vzdrževalnih del na služnostni poti, v delu, ko zgoraj omenjena dela primeroma našteva (kot npr.) in v delu, ko zahteva tudi vsa druga vzdrževalna dela potrebna za izvrševanje služnosti poti. V tem obsegu je tožbeni zahtevek neutemeljen in bi ga bilo treba zavrniti.

11. Prav tako je neutemeljen v delu, v katerem se toženki očita, da preprečuje oziroma moti izvrševanje služnosti s tem, da ne ureja oziroma ne vzdržuje služnostne poti tako, da ne obrezuje okrasnega rastlinja, ne kosi trave, ne zagotavlja ustreznega odvodnjavanja in poti ne nasuva. Če stvarna služnost ne more obvezovati lastnika služeče nepremičnine k nekemu dejanju, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (tč. 17 obrazložitve izpodbijane sodbe), potem toženki ni mogoče očitati, da preprečuje izvrševanje služnosti s tem, ko teh dejanj ne opravlja (drugi odstavek 213. člena SPZ). Z navedenim očitkom je tožnik razširil oziroma, kot je navedlo sodišče prve stopnje, konkretiziral svoj tožbeni zahtevek(7), ki pa je, kot je navedeno, v navedenem obsegu neutemeljen, odločitev sodišča prve stopnje, ki mu je ugodilo, pa materialnopravno napačna. V tem delu je bilo treba pritožbi ugoditi in na podlagi določbe pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) spremeniti izpodbijano sodbo in v navedenem obsegu zavrniti tožbeni zahtevek.

12. V preostalem delu je pritožba iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem je treba še navesti, da je tožnik s tožbo in opredelitvijo spornega predmeta determiniral tudi predmet razpravljanja. Utemeljeno je zahteval dopustitev ureditve poti in tožbeni zahtevek pravilno uperil zoper toženko, ki mu kot lastnica gospodujoče nepremičnine to preprečuje.

13. Sprememba izpodbijane odločitve je pogojevala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Tožnik je v pravdi uspel delno, zato je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške prvostopenjskega postopka. Na istih določbah temelji tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka. Tožnik je zato dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, toženka pa svojih stroškov pritožbe ni priglasila.

Op. št. (1): Z dajatveno tožbo tožnik od sodišča med drugim lahko zahteva, da toženca obsodi na določeno opustitev ali dopustitev (Ude et al, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2 knjiga, str. 118).

Op. št. (2): M. Juhart et al, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 881. Op. št. (3): Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba 2007, str. 607. Op. št. (4): Na ogledu je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je širina poti manjša od dogovorjenih treh metrov.

Op. št. (5): Toženka je že v odgovoru na tožbo navedla, da urejanja služnostne poti tožniku ne dopusti, pri tem pa je vztrajala tudi, ko je bila na naroku za glavno obravnavo 4. 6. 2015 zaslišana kot stranka.

Op. št. (6): Odločitev se pravilno nanaša na služnostno pot v celotni dolžini.

Op. št. (7): S pripravljalno vlogo, ki vsebuje ta del zahtevka, je bila toženka pravočasno seznanjena, saj je bila vročena njenemu pooblaščencu 1.6.2015.