Jedro

Napačno je stališče, da bi bila tožeča stranka upravičena do odškodnine le kolikor bi se bivanje v nezdravem življenjskem okolju že odrazilo tudi na njenem zdravju. Varovana je že osebnostna pravica kot taka, zato za priznanje odškodnine ni potrebna nadaljnja posledica v telesni sferi oškodovanca.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da iz naslova nepremoženjske škode v roku 15 dni plača prvo tožniku znesek 1.900,00 EUR, enak znesek pa tudi drugotožeči stranki. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 3.445,74 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki in stranski intervenient. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe (2. točka izreka) ter stroškovno odločitev (3. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da izvedensko mnenje, na katerem sloni izpodbijana sodba, ni prepričljivo, strokovno in objektivno in bi sodišče moralo ponoviti dokaz s postavitvijo drugega izvedenca. Ne glede na to pa iz ugotovitev izvedenca izhaja, da ostaja vprašanje večje kondenzacije vlage v zunanjih kotih in vogalih sten ter posledično pojav plesni še odprto, saj je navedeno lahko posledica pomanjkljive gradnje ali neprimerne uporabe stanovanja ali pa kombinacija obojega. Nenazadnje tudi dolgoletno naravno sušenje predstavlja napako, za katero odgovarja tožena stranka, ki vzrokov vlage očitno ni odpravila. Sodišče v tej zvezi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, saj bi moralo zaslišati ostale stanovalce in si stanovanje samo ogledati. Sodba poleg tega nima razlogov v zvezi z dogovorjenimi drsnimi balkonskimi vrati in protivlomnimi vhodnimi vrati. Ne drži, da tožeča stranka ni pravočasno predlagala izvedbe dokazov z izvedencem strojne stroje, ki bi ugotovil pravilno delovanje ogrevalnega sistema, ter da je jamčevalni zahtevek glede navedene napake uveljavljala prepozno. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotili, da v novem postopku določi drugega izvedenca gradbene stroke.

Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki in intervenientu, ki odgovora nanjo nista podala.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe (1. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da tožeča stranka ni precizirala tožbenega zahtevka tako, da bi ločila domnevno škodo zaradi bivanja v nezdravem življenjskem okolju in nevšečnosti v zvezi z odpravo napak na stanovanju. Neprijetnosti namreč ne predstavljajo pravno priznane škode, glede na postavljen zahtevek pa tudi ni mogoče preveriti, ali je sodišče v tem delu preseglo tožbeni zahtevek, saj se tožeča stranka ni izjasnila, kolikšno odškodnino zahteva zaradi posega v navedeno osebnostno pravico. Odškodnina je tudi sicer previsoka, škoda pa je ostala nedokazana, kajti nepojasnjeno je ostalo vprašanje, ali je bila operacija hčerke potrebna zaradi bivanja v prekomerni vlagi, prav tako nedokazane pa so tudi trditve, da je bilo slabo počutje in slabo vzdušje v družini posledica prekomerne vlage. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico.

Stranski intervenient na toženi strani vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov zoper ugodilni del sodbe in izrek o stroških (1. in 3. točko izreka) ter navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožeči stranki prisodilo odškodnino za pravno nepriznano obliko nepremoženjske škode, torej za bivanje v neprimernem stanovanju in zaradi nevšečnosti v zvezi z odpravljanjem napak. Poleg tega sta tožnika v stanovanju prosto in hote bivala. Sodišče je zmotno odmerilo stroške pravdnega postopka, ker ni upoštevalo kriterija uspeha. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbi tožene stranke in intervenienta sta bili vročeni tožeči stranki, ki odgovora nanju ni podala.

Pritožbe so utemeljene.

Tožeča stranka utemeljeno opozarja na mnenje izvedenca gradbene stroke AN, ki med drugim ugotavlja, da je ostalo vprašanje o kondenzaciji vlage in posledično pojavom plesni, poslabšanih pogojih bivanja in slabega počutja, morda tudi posledicami za zdravje dejansko še odprto, saj je kondenzacija lahko posledica pomanjkljive gradnje, neprimerne uporabe stanovanja ali obojega. Izvedenec glede na dosedanje dogajanje ni mogel z gotovostjo zagotoviti, da kondenzacije več ne bo ali da je ta le v odvisnosti od same uporabe stanovanja (10. stran izvedeniškega mnenja). Potrebno je dodati, da same gradnje oziroma kvalitete gradnje ni mogel preveriti, ker bi to terjalo gradbene posege, v svojem zaslišanju pa je še pojasnil, da je šlo za hitro zgrajen, hitro zaprt in hitro vseljiv objekt in da je pri takšnem načinu gradnje značilno, da ostane veliko vlage v gradbeni konstrukciji, ki pa se ne izsušuje navzven, temveč navznoter, kar povečuje relativno vlažnost v stanovanju. Po drugi strani pa je bil mnenja, da naj bi se vlaga že izravnala do naravnih vrednosti, zato naj bi bila po prepričanju sodišča za prisotnost vlage v celoti odgovorna le tožeča stranka, ki stanovanje napačno uporablja. Tak zaključek je preuranjen in je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno (340. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Povzete ugotovitve izvedenca namreč kažejo, da je izvedeniško mnenje (vsaj deloma) samo s seboj v nasprotju, zato bi sodišče moralo na podlagi tretjega odstavka 254. člena ZPP ponoviti predlagani dokaz z novim izvedencem. Gre namreč za tako pomanjkljivost, ki jo mora sodišče tudi po uradni dolžnosti odpraviti (prim. J. Zobec, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 2. knjiga, str. 500-505, II Ips 1093/2008), toliko bolj torej tedaj, ko je stranka na vse obravnavane pomanjkljivosti opozorila s pripravljalno vlogo. Sodišče pa bi v zvezi z vprašanjem prekomerne vlage moralo zaslišati tudi predlagane priče, torej sostanovalce. Tako bi se (tudi mimo novega izvedeniškega mnenja) lahko prepričalo o tem, ali imajo takšne težave tudi ostali stanovalci bloka, saj v slednjem primeru ni mogoče sprejeti enostavnega zaključka, da je za vlago v celoti odgovorna tožeča stranka, ki naj bi stanovanje nezadostno zračila. Tudi dolgoletna prisotnost vlage zaradi uporabljenih materialov v konstrukciji je namreč napaka za katero odgovarja prodajalec, odgovornosti zanjo pa se tako ni mogoče razbremeniti zgolj z navedbo, da se bo ta z leti postopoma izravnala.

Pritožbi tožeče stranke je potrebno pritrditi tudi glede napak vhodnih in balkonskih vratih. Izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov, torej je sodišče s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno pa je odločilo o napakah ogrevalnega sistema (peči in dimnikov) in sicer, da so bile te grajane prepozno. Po določbi prvega odstavka 23. člena Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (v nadaljevanju: ZVKSES) prodajalec odgovarja za skrite napake, ki se pokažejo v dveh letih od prevzema nepremičnine (enak rok je bil dogovorjen tudi s prodajno pogodbo), pri čemer je nesporno, da je tožeča stranka stanovanje prevzela 15.12.2004, napake pa prvič grajala v pripravljalni vlogi z dne 29.5.2007. Iz izvedenih dokazov namreč ni razvidno, da je prodajalca na njih opozorila že pred tem datumom na način, ki ga terja 24. člen ZVKSES, torej s pisnim obvestilom v dveh mesecih od ugotovljene napake, skupaj s pozivom na njeno odpravo.

Ponovno pa bo moralo sodišče odločati tudi o zahtevku na plačilo negmotne škode. Ni sicer mogoče pritrditi stališču intervenienta, da je sodišče prisodilo odškodnino za pravno nepriznano škodo, kajti pravica do zdravega življenjskega okolja je zagotovljena že z Ustavo Republike Slovenije (72. člen). Gre za osebnostno pravico, za njeno okrnitev pa gre oškodovancem povračilo v okviru 179. člena OZ. Odškodnina je seveda odvisna od stopnje bolečin in njenega trajanja, vendar pa je napačno stališče, da bi bila tožeča stranka upravičena do odškodnine le, kolikor bi se bivanje v nezdravem življenjskem okolju že odrazilo tudi na njenem zdravju (prim. II Ips 507/92). Varovana je torej že osebnostna pravica kot taka, zato za priznanje odškodnine ni potrebna nadaljnja posledica v telesni sferi oškodovanca. Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da tožeča stranka, v okviru postavljenega odškodninskega zahtevka (za nepremoženjsko škodo), terja tako povračilo za okrnitev osebnostne pravice do zdravega življenjskega okolja kot za nevšečnosti v zvezi z odpravo stvarnih napak, vendar ju po višini ne opredeljuje ločeno. Zahtevek za pravično denarno odškodnino mora biti določen za vsako obliko (vrsto) nepremoženjske škode posamezno tudi, kadar škoda v celoti izvira iz istega škodnega dogodka (prim. N. Betetto: Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Podjetje in delo, št. 7/2009, I Cp 1193/2005). Ker obravnavani tožbeni zahtevek ni opredeljen na opisan način, bo moralo sodišče v ponovnem sojenju tožbo obravnavati kot nepopolno vlogo in tožečo stranko v okviru 108. člena ZPP pozvati na odpravo te pomanjkljivosti, po popravi pa presojati tako vprašanje, ali gre po obeh postavkah za pravno priznani obliki škode kot tudi, ali je zahtevek v tem delu utemeljen. Slednje namreč terja izpolnjenost vseh predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnost ravnanja tožene stranke, pravno priznana škoda, vzročna zveza in odgovornost, ki pa se je mora razbremeniti toženka). Na navedeno je namreč treba opozoriti zato, ker je sodišče jamčevalni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, saj naj stanovanje ne bi bilo obremenjeno s stvarno napako, nato pa v okviru presoje nepremoženjske škode nasprotno ugotovilo, da je bilo stanovanje obremenjeno s stvarno napako, zaradi česar sta tožnika bivala v neustreznih bivalnih razmerah. Na ta način je sodišče v svojem razlogovanju prišlo samo s seboj v nasprotje in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče bo moralo v novem sojenju najprej pozvati tožečo stranko na popravo tožbe v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, nato pa v zgoraj opredeljenem obsegu dopolniti dokazni postopek in se opredeliti do še spornih stvarnih napak (vlaga, vhodna in balkonska vrata) ter v tem okviru ponovno odločiti o utemeljenosti jamčevalnega zahtevka in zahtevka na vračilo dela kupnine, ponovno pa tudi presojati pravico tožeče stranke do nepremoženjske škode.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi prvega odstavka 354. člena ZPP in 355. členu ZPP, saj sodišče druge stopnje ugotovljenih pomanjkljivosti ni moglo odpraviti samo.

Izrek o stroških pa temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.