Jedro

Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ne gre za računske operacije, temveč celovito presojo vsakršnih prispevkov partnerjev v času trajanja njune življenjske in ekonomske skupnosti.

Graditelj mora svoj zahtevek uveljavljati proti tistemu, ki je bil lastnik nepremičnine v času, ko je bila gradnja končana, ta je bil namreč z njo obogaten. V primeru prenosa lastninske pravice graditelj proti pridobitelju nima verzijskega zahtevka, še vedno pa ga lahko uveljavlja proti prejšnjemu lastniku, saj njegova obogatitev še vedno obstaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Uvodno_

1. Tožnica in prvi toženec sta razvezana zakonca. Njuna zakonska zveza je trajala od leta 2007 do leta 2012. Življenjska skupnost pravdnih strank se je začela prej, tožnica se je k prvemu tožencu po ugotovitvah sodišča prve stopnje priselila ob koncu leta 2003, v letu 2004 se jima je rodil sin, kasneje še hčeri. V dosedanjem postopku1 je bilo pravnomočno odločeno o tem, da v skupno premoženje tožnice in prvega toženca ne spada 2/3 nepremičnin parc. št. 005, 002/5 in 002/8 k. o. ...; o tem, katere premičnine in gotovina (ne) spadajo v skupno premoženje ter o skupnih obveznostih.

_Odločitev sodišča prve stopnje_

2. V ponovljenem postopku je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje: I. zavrnilo tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje tožnice in prvega toženca spada 5.000 EUR gotovine in zahtevek, da mora prvi toženec tožnici v 15 dneh plačati 2.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2015, II. odločilo, da sta deleža tožnice in prvega toženca na skupnem premoženju enaka, III. drugemu tožencu naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 13.170,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2015, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo; IV. pojasnilo, da bo o stroških odločilo s posebnim sklepom.

3. Odločitev iz I. točke izreka sodbe je postala pravnomočna.

_Pritožbeni razlogi in predlog_

4. Zoper preostali del sodbe se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta toženca, ki predlagata spremembo ali vsaj razveljavitev sodbe. Pritožbene razloge bo višje sodišče zaradi večje preglednosti predstavilo v nadaljevanju obrazložite, skupaj z odgovorom nanje.

5. Tožnica v odgovoru pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana sodba vsebuje jasne in zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in tudi ne nasprotujejo izreku sodbe ter omogočajo njen preizkus. Pritožbeni očitki v smeri kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (ki sledijo vsebinski graji stališč izpodbijane sodbe, kar že samo po sebi kaže na to, da je razloge mogoče preizkusiti) torej niso utemeljeni.

_O deležih pravdnih strank na skupnem premoženju_

8. Kot je višje sodišče pojasnilo že v sodbi in sklepu II Cp 1770/2018 s 13. 3. 2019, Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v 1. odstavku 59. člena vzpostavlja izpodbojno domnevo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo višji delež, je na tistem od bivših zakoncev, ki ga uveljavlja, v tem primeru na tožencu. Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ne gre za računske operacije, temveč celovito presojo vsakršnih prispevkov (torej: dohodkov, skrbi za družino in skupne otroke ter skupno gospodinjstvo, udeležbe v obliki neposrednega dela pri pridobivanju in ohranitvi premoženja ...)2 partnerjev v času trajanja njune življenjske in ekonomske skupnosti. Prav takšno presojo prispevkov tožnice in prvega toženca, temelječo na zgoraj opisanih izhodiščih, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nedvomno naredilo.

9. Toženca v pritožbi menita, da manjka celovita presoja vseh prispevkov zakoncev, zlasti presoja prispevka k vzgoji in varstvu otrok ter gospodinjstvu; kar pa ne drži. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem vprašanju je v 6. točki na 6. strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Delno je v pritožbi izpodbijana z očitkom, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, da je bila tožnica praktično ves čas obremenjena s šolanjem in študijem, dokazni postopek pa naj bi pokazal, da je bila skrb bivših zakoncev za otroka enakovredna. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Sklep o enakovrednih prispevkih zakoncev k skrbi za otroke in gospodinjstvo je vsebovala prejšnja, delno razveljavljena sodba. Celovita dokazna ocena v izpodbijani sodbi pa je drugačna – sodišče prve stopnje je ob vrednotenju časa, ki ga je prvi toženec porabil za vzdrževanje in prenovo nepremičnine, za vrnitev uslug pri prenovi prijateljem in sorodnikom ter za nadurno delo, zaključilo, da je bila v tem času skrb za otroke in gospodinjsko v večji meri na tožnici, ki je bila zaradi skrbi za tri otroke omejena pri pridobivanju finančnih sredstev z delom. Sicer pa sta po ugotovitvah sodišča prve stopnje oba bivša zakonca (v skupnost) prispevala po svojih najboljših močeh in znanjih, enakovredno. Takšna dokazna ocena je prepričljiva in življenjsko sprejemljiva, v pritožbi grajana le z enostranskim vztrajanjem pri drugačnih stališčih toženca, tako da dokaznega zaključka sodišča prve stopnje ne uspe izpodbiti.

10. Pritožba graja še izostanek primerjave prihodkov bivših zakoncev za čas pred letom 2007. Pri tem povsem očitno spregleda vsebinsko dokazno oceno v 6. točki na 5. strani obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je prepričljiva in življenjsko sprejemljiva. Sodišče mora sklep o tem, katera dejstva šteje za dokazana, narediti ob presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), kar je naredilo; skrbno je ocenilo vse pravno pomembne okoliščine prispevanja k skupnosti tožnice in prvega toženca do leta 2007. Ob tem, ko pritožba preprosto spregleda ugotovitve3, da je bilo prvotoženčevo finančno stanje v tem obdobju slabo, saj je bil v delovnem razmerju v podjetju v stečaju4, tako da je bila družina upravičena do socialne pomoči ter ugotovitve, da je pred tem tudi tožnica sama prejemala socialno pomoč, po rojstvu sina pa starševsko nadomestilo in je imela s tem nedvomno zagotovljena sredstva za svoje osnovno preživljanje5, vztraja pa zgolj pri prepričanju, da so v začetku življenjske skupnosti ravno njegovi dohodki, četudi nizki, pomembno prispevali k preživljanju družine in celo k vlaganjem v nepremičnino, celovite dokazne ocene sodišča prve stopnje (o enakovrednem prispevku obeh zakoncev) ne uspe izpodbiti.

11. Sodišče prve stopnje naj bi napačno upoštevalo še višino dolga prvega toženca, ki sta ga zakonca vračala njegovemu očetu – drugemu tožencu. Gre za razloge v drugem odstavku 6. točke na 7. strani izpodbijane sodbe. A ti so jasni, pritožbena razlaga pa jih iztrga iz konteksta. Res sodišče prve stopnje ugotovi, da je skupni dolg znašal 30.493,45 EUR, a povsem jasno obrazloži, da dolg v letu 2012 še ni bil poplačan in da sta zakonca očetu od leta 2007 dalje, ko se je tožnica zaposlila, plačevala po 100 EUR mesečno. Sodišče torej obremenitve premoženjske skupnosti zakoncev zaradi dolga prvega toženca torej ni upoštevalo napačno, ampak prav tako kot se za njegovo upoštevanje (po nepotrebnem) zavzema pritožba.

12. Pritožba vztraja pri tezi, da je prvi toženec zaslužil bistveno več kot tožnica, zato bi moral biti njegov delež 70 %, a neutemeljeno. V zvezi z višino tožničine plače (prvi toženec je trdil, da je imela nizko plačo, a visoke potne stroške) kot bistveno kršitev graja to, da sodišče ni pridobilo tožničinih plačnih list. Gre za očitek kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Stranka mora kršitev takšnih določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (1. odstavek 286.b člena ZPP). Tožena stranka v pritožbi ne pojasni, kdaj naj bi uveljavljala kršitev, pritožbeno sodišče pa opozorila na neizvedbo dokaza v spisu ne najde.6 Takšnih pritožbenih navedb zato ne more upoštevati. V vsebinskem smislu pa velja podariti, da je odločilno, da je sodišče prve stopnje plači obeh zakoncev primerjalo v bruto zneskih.

13. Bruto plača prvega toženca je bila res višja od bruto plače tožnice7, a ni mogoče mimo tega, da je tožnica prejela tudi 9.216,78 EUR (neto) porodniškega in starševskega nadomestila; da sta zakonca iz skupnega premoženja mesečno odplačevala toženčev dolg očetu (skupaj sta odplačala 7.200 EUR); tožnica pa je celotno obdobje njunega skupnega življenja (neizpodbijano) prejemala še avtorske honorarje in plačila ter povrnitev stroškov v zvezi z njenimi aktivnostmi v romski skupnosti.8

14. Ker je domnevo iz 1. odstavka 59. člena ZZZDR mogoče ovreči le, če gre za očitno nesorazmerje med prispevki9, česa takšnega pa toženec ni izkazal, je zaključek sodišča prve stopnje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, pravilen.

_O obveznosti drugega toženca povrniti vlaganja v nepremičnino_

15. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da drugi toženec vlaganjem tožnice in prvega toženca v njegovo nepremičnino ni nasprotoval, saj je pri obnovi celo aktivno sodeloval in pomagal. Čeprav višje sodišče verjame, da obnove ni želel ali potreboval (zase), to še ne pomeni, da nepremičnina ni bila izboljšanja z njegovim soglasjem (2. odstavek 48. člena Stvarnopravnega zakonika; SPZ). Ob tem pa je treba poudariti, da ima privolitev lastnika le ta učinek, da je pri odločanju o povrnitvi prirasti treba upoštevati tudi posebna pravila 48. člena SPZ10, sicer pa sta ključni določbi 54. člena SPZ in 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerih tako prirast (v korist lastnika nepremičnine) kot verzijski zahtevek (v korist graditelja) nastaneta samodejno, ne glede na to, ali je lastnik nepremičnine v gradnjo privolil.11

16. V zvezi s pritožbenimi navedbami o tem, da je med postopkom drugi toženec nepremičnino odsvojil (prvemu tožencu), s prenosom lastninske pravice pa je prešla tudi korist od izvršenih vlaganj, višje sodišče opozarja, da verzijski zahtevek nastane, ko preide korist z graditelja na lastnika nepremičnine, to pa je, ko graditelj izgubi (so)posest. Graditelj mora svoj zahtevek uveljavljati proti tistemu, ki je bil lastnik nepremičnine v času, ko je bila gradnja končana, ta je bil namreč z njo obogaten. V primeru prenosa lastninske pravice graditelj proti pridobitelju nima verzijskega zahtevka12, še vedno pa ga lahko uveljavlja proti prejšnjemu lastniku, saj njegova obogatitev še vedno obstaja.13 Stališče sodišča prve stopnje, da je utemeljen zahtevek za povrnitev vlaganj v nepremičnino prav zoper drugega toženca, je torej pravilno.

17. Pritožba graja še odločitev o teku obresti s stališčem, da ob vložitvi tožbe še ni bila znana višina prirasti, a odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni v toženčevo škodo. OZ namreč v 193. členu glede obsega vrnitve neupravičeno pridobljenega določa, da je treba plačati zamudne obresti, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

18. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Prav tako niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

19. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka. Enako velja za stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke, ki jih glede na vse okoliščine primera ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP.

1 S sodbo sodišča prve stopnje I P 000/2015-57 v zvezi z odločbo tega sodišča II Cp 1770/2018. 2 Prim. odločbo VS RS II Ips 751/1994, II Ips 454/1995 in številne druge. 3 Torej jih tudi ne izpodbija. 4 Pritožbeno sodišče naj na tem mestu opozori še na ugotovitve, da je bil tudi zadolžen pri očetu. 5 Ob tem ko je prav celotno obdobje skupnega življenja prejemala še avtorske honorarje in plačila ter povrnitve potnih stroškov zaradi aktivnosti v romski skupnosti. 6 Toženca sta v vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 21. 4. 2021, celo izrecno izjavila, da soglašata z zaključkom glavne obravnave brez razpisa naroka, potrebe po izvedbi dodatnih dokazov torej povsem očitno nista izrazila. 7 Ugotovitve v drugem odstavku na 6. strani izpodbijane sodbe. 8 Neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje v 6. točki na 6. strani obrazložitve izpodbijane sodbe (prvi odstavek). 9 Prim. odločbe VS RS II Ips 475/2007, II Ips 895/2007, II Ips 738/2009, II Ips 754/2009, II Ips 427/2010. 10 Kar pomeni zlasti uporabo za graditelja ugodnejših pravil 3. odstavka tega člena o zastaranju verzijskega zahtevka in zahtevka za izstavitev za vpis primerne listine. 11 Več o tem: Tratnik, M., Stvarnopravni zakonik s praktičnim komentarjem, GV Založba, Ljubljana, stran 225 in naslednje. 12 Tako VS RS, odločba II Ips 168/2010. 13 Prejel je na primer višjo kupnino ali drugo odmeno.