Jedro

Pod pojmom prizadeti lastniki po 13. členu ZZK je razumeti vse mejaše parcele, ki se deli.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba in sklep Republiške geodetske uprave št. 453-161/4-90 z dne 12.2.1993 odpravita.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo in sklepom št. 453-161/4-90 z dne 12.2.1993 ugodila pritožbi prizadete stranke D.K. in z odločbo odpravila sklep Mestne geodetske uprave Ljubljana št. 033/4-1/91 z dne 14.2.1991, s katerim je ta na predlog tožnikov dovolila obnovo postopka končanega z njeno odločbo št. 3/81-79/27 z dne 6.3.1979, v zvezi s parcelacijo parc. št. 966/3 k.o. Ježica. Tožena stranka je tudi sama odločila o predlogu za obnovo in sicer ga je s sklepom zavrgla. Svoje odločitve tožena stranka utemeljuje s tem, da tožnika v postopku parcelacije parc. št. 966/3 k.o. Ježica nista prizadeti stranki, saj ni bila prizadeta kakšna njuna pravica ali pravni interes. Parcelacija ni posegala v lastninske meje, pač pa je bila z njo le parcela št. 966/3 razdeljena na dve parceli, zato ni bilo potrebno, da v tem postopku sodelujeta tožnika kot lastnika sosednje parcele oziroma kot mejaša. Tožnika v tožbi navajata, da se je parcelacija izvedla na podlagi glavnega projekta za ureditev dovoznih poti in da se zato v tem primeru ne more upoštevati 1. točka 19. člena navodila za ugotavljanje in mejničenje posestnih meja, temveč le 20. člen istega navodila. Prvostopni organ naj bi brez vsake pravne podlage izvedel na podlagi delilnega načrta z dne 9.11.1981 delitev parcel med drugim tudi parcele 966/3 na 966/6 in s tem omogočil zožitev poti iz 5 m na cca 3,70 m. Po mnenju tožnikov naj bi tožena stranka tudi zmotno ocenjevala, da je Drago Kunaver dejanski oziroma pravni lastnik spornega zemljišča, to naj bi bil njegov oče. Tožnika menita, da jima lastnost stranke pripada, ker sta tudi sama dala del zemljišča za širitev ceste, katerega lastnika sta še vedno, in to odstopljeno zemljišče meji s parc. št. 966/3. Končno pa tožnika menita, da sta v smislu 49. člena zakona o splošnem upravnem postopku v zadostni meri izkazala varstvo svojih pravic in pravnih koristi, ki so v tem, da se je z nezakonito ožitvijo poti oziroma kršitvijo prvotnega dogovora močno otežil prevoz. Tožnika predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka najprej opisuje nastanek parcele št. 966/3, ter navaja, da so parcelacijo zahtevali lastniki in se z opravljeno parcelacijo strinjajo, le-ta je tudi sprovedena v zemljiški knjigi. Po mnenju tožene stranke je napačno naziranje tožnikov, da gre pri sporni odločbi za odvzem zemljišča v korist širine poti, ker se z nobeno katastrsko odločbo ne odloča o odvzemu ali prenosu lastništva. Izključni lastnik neke parcele lahko kadarkoli zahteva delitev svoje parcele in ga sosed pri tem ne more ovirati ali postavljati pogoje.

Odgovor na tožbo je dal tudi D.K. kot prizadeta stranka, v katerem navaja, da je zahtevek tožnikov povsem neizkazan in da je to samo nadaljevanje šikanoznega ravnanja napram njemu. Tožnika sta ga že tožila zaradi motenja posesti, pa sta spor izgubila, tožita pa ga tudi na ugotovitev služnosti, ta spor pa še ni končan. Dalje navaja, da tožnika nimata nobenega pravnega interesa na zadevi, in da ni bila prizadeta nobena njuna pravica ter da meje nikoli niso bile sporne. Predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen.

Tožba je utemeljena.

V postopku parcelacije parcele je mejni ugotovitveni postopek del tega postopka. Mejni ugotovitveni postopek se po določbi 13. člena zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74) izvede na kraju samem v sodelovanju s prizadetimi lastniki oziroma uporabniki, ki morajo biti povabljeni k sodelovanju vsaj 8 dni pred začetkom postopka. Prizadeti lastniki, niso samo lastniki parcele, ki se deli, ampak tudi vsi lastniki zemljišč, ki mejijo na parcelo, ki se deli. Lastnikom sosednjih parcel je torej priznan položaj stranke v postopku, kar je tudi v skladu z določbo 49. člena zakona o splošnem upravnem postopku. V obravnavanem primeru se je delila parcela št. 966/3 in tožnika sta solastnika parc. št. 968/7, ki meji s parc. št. 966/3. Ob takem dejanskem in pravnem stanju bi tožnika morala biti povabljena k sodelovanju v mejnem ugotovitvenem postopku pri parcelaciji parc. št. 966/3. Tožena stranka sicer zatrjuje, da je bila parcelacija opravljena na podlagi predhodno opravljenega ugotovitvenega postopka, vendar ni izkazano, da bi v tem postopku tožnika sodelovala. Predloga za obnovo postopka zato ni mogoče zavreči samo iz razloga, ker da tožnika nista prizadeti stranki.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo ter sklep tožene stranke na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih odpravilo. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).