Jedro

Kondikcijski zahtevek iz 4. odst. 210. čl. ZOR predpostavlja doseženo korist stranke. Če z izvršitvijo dejanja korist ni bila dosežena, kondikcijski zahtevek ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič. Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožečih strank do toženih strank v znesku 3,862.101,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.1998 dalje do plačila; da obstaja v pobot uveljavljani zahtevek toženih strank do tožečih strank v znesku 3,862.101,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.1998 dalje do plačila. Odločilo je, da pravdne stranke po medsebojnem pobotanju druga drugi ne dolgujejo ničesar in se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, vsaka pravdna stranka pa krije svoje pravdne stroške. Proti sodbi se je po odvetniku pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka spremenila svoj zahtevek zato, da ne bi bilo treba ugotavljati terjatev in nasprotnih terjatev. Tožnika sta sedaj v spremenjenem tožbenem zahtevku, ki sta ga bistveno skrčila, uveljavljala samo še tisto, za kolikor sta po razvezi izročilne pogodbe toženca neupravičeno obogatena na račun investicij in vlaganj tožnikov kot prevzemnikov po tej izročilni pogodbi v razdobju od sklenitve pogodbe dalje do razveze. Sodišče prve stopnje je le ugotavljalo, kakšne naj bi bile terjatve in protiterjatve, ni pa se spustilo v dokazno oceno, kakšno je bilo posestvo takrat, ko sta ga tožnika prevzela v letu 1979 in koliko je na vrednosti pridobilo ob razvezi pogodbe v letu 1987. Toženca sta z investicijami, ki sta jih v stanovanjske gospodarske objekte ter jabolčni nasad vložila tožnika, neupravičeno obogatena. Vprašljivo pa je, ali obstojajo vse tiste, v pobotu uveljavljane terjatve, ki jih sodba priznava tožencema. Z gotovostjo tožena stranka ne more pobotavati nobene terjatve za uporabo hiše in stanovanjskih prostorov v A.selu za čas od sklenitve pogodbe do njene razveze. Sodišče prve stopnje bi moralo priznati, da je izročilna pogodba z dne 1.10.1979 veljala ves čas, dokler ni bila s pravnomočno sodbo razvezana. Za to razdobje toženca ne moreta ničesar terjati od tožnikov. Upravičena pa sta zahtevati od tožnikov najemnino za tisti čas po razvezi pogodbe, ko sta slednja ostala v hiši, dokler ju niso prisilno izselili 5.5.1992. Tudi glede zneska 496.804,48 SIT je vprašljivo, ali je izračun pravilen ali ne, glede na to, da bi toženca morala priskrbeti tožnikoma vsaj zasilno bivališče. Prav tako tožencema ne gre 20 % celotnega dohodka v višini 494.317,60 SIT, saj sta od tega dohodka živela toženca. Dohodek je plod dela tožnikov, ne pa tožencev. Še manj pa sta tožena upravičena do terjatve za prodano živino, stroje in posekano drevje v višini 2,262.349,00 SIT. Živine je bilo ob sklenitvi izročilne pogodbe samo štiri krave in en konj, sedaj pa se je to število povečalo na šest krav in dva konja. Te živali, četudi so obstajale, sta vsako leto vzredila tožnika. Le ta tudi nista uničila starega sadovnjaka, saj sta toženca sama zahtevala, naj se stara drevesa podrejo zaradi lažjega spravila sena. Vsi stroji so ostali tožencema v njihovi lasti in jih imata tudi v posesti. Tožnika jih nista niti uporabljala niti odtujila, zato sodišče ne more priznavati tožencema neke terjatve za premičnine, ki jih imata v posesti toženca. Sodišče ni preverjalo, kaj sta tožnika, ko sta 5.5.1992 prisilno zapustila kmetijo, odpeljala s seboj, kaj pa je ostalo na posestvu tožencev po deložaciji. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba je utemeljena. Ker je tožeča stranka med pravdo večkrat, pogosto tudi nejasno in nenatančno spreminjala tožbeni zahtevek, je treba, spričo pritožbenih navedb, zaradi večje jasnosti uvodoma ponoviti, kakšna je vsebina tožbenega predloga tožeče stranke. Le ta po skrčitvi tožbenega zahtevka z dne 1.12.1998 uveljavlja vrednost investicij betonskih tlakov, jame, rešetk, boksov, greznične jame, kanalizacije, grobih in finih ometov, betonske plošče, centralne kurjave, izkopa in treh telefonskih drogov v višini 2,126.009,00 SIT in investicije v jabolčni nasad v znesku 2,433.395,00 SIT, skupaj 4,559.404,00 SIT. Glede na tako postavljeni zahtevek so bila pravno relevantna tista dejstva, na podlagi katerih je sodišče lahko sklepalo o obsegu opravljenih investicij. Ker je za razčiščevanje dejanskega stanja v tej smeri potrebno strokovno znanje, je povsem logično, da je izvedlo dokaze z izvedenci ustrezne stroke, kot je sicer predlagala sama tožeča stranka. Po povedanem je jasno, da tožeča stranka do zaključka postopka na prvi stopnji ni postavila nobenega obogatitvenega zahtevka, saj svoj predlog utemeljuje s stroški, nastalimi v zvezi z ureditvijo sadovnjaka in adaptacijo objektov, ne pa z več vrednostjo posestva. Pokaže se torej, da bi bilo vsako raziskovanje s primerjavo vrednosti nepremičnine ob sklenitvi pogodbe in v času njene razveze brezpredmetno. Materialnopravno podlago za rešitev tega spora predstavlja določilo 4. odst. 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki določa, da nastane obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Ob takšnem izhodišču je treba toženi priznati kondikcijski zahtevek iz naslova koristi, ki jo je tožeča stranka imela, ker je od 1.10.1979 pa vse do 5.5.1992 uporabljala določene prostore v stanovanjski hiši tožene stranke. Pavšalni ugovor o nepravilnosti izračunanega zneska 496.804,48 SIT ne terja posebnega odgovora, saj ni konkretiziran. Tožnika sta bila dolžna opustiti posesti in uživanje spornih nepremičnin in jih izročiti tožnikoma na podlagi pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Brežicah z dne 27.10.1987, opr. št. P 221/87 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13.1.1988, opr. št. II Cp 1777/87. Takšna obveznost ni bila pogojena z nikakršno protidajatvijo tožene stranke, da tožnikoma priskrbi zasilno bivališče. Že v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.1.1994, opr. št. II Cp 819/93 je bilo poudarjeno, da ima v zadevi, kot je obravnavana, prikrajšana stranka med drugim pravico uveljavljati kondikcijske zahtevke. Med njimi je tudi zahtevek za povračilo koristi, ki jih je imela od tistega, kar je dolžna vrniti. Takšno korist v konkretnem primeru predstavlja dobiček iz naslova gospodarjenja s posestvom, ki ga je tožeča stranka morala vrniti tožencema. Pritožbena trditev, da sta ustvarjeni dobiček v celoti porabila toženca, predstavlja nedopustno novoto, ki je zaradi tega ni bilo mogoče upoštevati (1. odst. 337. čl. ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje o pobotanju terjatve tožene stranke v višini 494.317,60 SIT tako ne vzbuja pomislekov. Pritrditi pa je očitkom v nadaljevanju pritožbe, ki se nanašajo na v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke v zvezi s prodano živino, stroji in posekanim drevjem. Glede teh terjatev je sodišče prve stopnje skopo ugotovilo, da je "tožena stranka iz naslova prodane živine, strojev in posekanega sadnega drevja upravičena do zneska 2,262.343,00 SIT." Sodba v tem delu nima razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Večkrat je že bilo poudarjeno, da utemeljenost zahtevka iz 4. odst. 210. čl. ZOR predpostavlja doseženo korist. Stranka je dolžna vrniti samo korist, ki jo je dosegla. Iz prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, v čem je bilo okoriščenje tožeče stranke, ko je uničila sadovnjak (terjatev tožene stranke v višini 133.852,00 SIT). Tožena stranka od tožeče prav tako lahko zahteva samo vrednost živine, ki jo je prejela ob sklenitvi pogodbe z dne 1.10.1979, ne pa tudi vrednosti tiste živine, ki jo je tožeča stranka vzredila v času trajanje pogodbenega razmerja. Koliko glav živine je bilo na kmetiji v času sklenitve izročilne pogodbe oz. pogodbe o dosmrtnem preživljanju, izhaja iz zaslišanja A.Z.in A.S. (list. št. 28 in list. št. 29). Končno ima tožeča stranka prav, da tožena stranka ne more uveljavljati vrednosti premičnin, ki so ji bile ob razvezi ali najkasneje ob izselitvi tožeče stranke vrnjene in jih ima torej v lasti in posesti. Sodba sodišča prve stopnje tudi v tem delu nima razlogov. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenih pomanjkljivosti izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o utemeljenosti pobotnega ugovora tožene stranke iz naslova uničenega sadovnjaka ter prodane živine in strojev. Posebni napotki za delo sodišču prve stopnje niso potrebni, saj je pritožbeno sodišče na vsa sporna vprašanja v obrazložitvi že opozorilo. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.