Jedro

Sodišče lahko kljub pravnomočno izdani odločitvi o podlagi tožbenega zahtevka zavrne tožbeni zahtevek.

Predmet odločanja v obravnavanem postopku je, ali je tožnik z zadostno verjetnostjo izkazal zatrjevano škodo, in ne, ali je ta v vzročni zvezi z ugotovljenim protipravnim ravnanjem, za katerega odgovarja toženka.

Nepremičnino tožnika je v izvršilnem postopku ocenil sodni izvedenec in cenilec po tržni vrednosti na dan 28. 11. 2001 v višini 50.681.611 SIT, kar preračunano znaša 211.490,60 EUR. To ceno kot ustrezno vrednost nepremičnine priznavata obe pravdni stranki. Ker prva in druga javna dražba nista bili uspešni, je bila nepremičnina 26. 8. 2003 prodana na tretji javni dražbi upnici za polovično vrednost 25.340.805 SIT oziroma 105.745,30 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožnikova nepremičnina prodana pod realno vrednostjo ter je bil tožnik zaradi prodaje v izvršilnem postopku oškodovan za razliko med ocenjeno in prodano vrednostjo nepremičnine. Da bi se prikrajšanje tožnika zaradi prodaje po nižji vrednosti odpravilo, mu je dolžna toženka to škodo nadomestiti.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba spremeni:

-v III. točki izreka glede odškodnine za škodo iz naslova izgube nepremičnine tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 105.745,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2005 do plačila;

-v IV. točki izreka glede stroškov postopka tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe glede plačila 442.850 EUR na račun škode zaradi izgube pivovarne postopek ustavilo. Spremembe tožbe s 6. 12. 2023 ni dopustilo (I. in II. točka izreka). Tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine v višini 11.647.205,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz III. točke izreka sodbe, ter na plačilo rente v mesečnem znesku 42.563,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila zaradi neto izgube na dobičku za čas od 1. 2. 2019 je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da mora tožnik toženki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 36.994,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2.Zoper odločbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklepa iz I. in II. točke izreka razveljavi ter sodbo spremeni tako, da tožniku prizna odškodnino za navadno škodo v višini 211.490,61 EUR za stavbo, za nesporno izkazani del v znesku 381.500 EUR za pivovarno, za izgubljeni dobiček najmanj v znesku 5.438.950,93 EUR s pripadki, v preostanku pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje pred drugega sodnika, ki mu naloži dopolnitev dokaznega postopka.

Uvodoma sodišču očita, da je z zaključkom o neobstoju vzročne zveze poseglo v pravnomočno razsojeno stvar ter je z uporabo preiskovalnega načela in arbitrarno ugotavljalo dejstva v utemeljitev zavrnitve tožbenega zahtevka. Sodišče ni prepoznalo, da je rento zahteval za čas sojenja in ne v neskončnost, zato je na zadnji dan obravnave tožbeni zahtevek preciziral s seštevkom zapadle vsote izgubljenega dobička. Ker ni šlo za povišanje zahtevka z izjemo obrestnega dela, bi sodišče spremembo moralo dopustiti v skladu s tretjim odstavkom 186. v zvezi s 184. členom ZPP. Z zavrnitvijo spremembe tožbe in upoštevanjem skrčitve zahtevka je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka ter poseglo v pravico tožnika do razpolaganja z zahtevkom, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Tožnik v pritožbi obširno povzema potek postopka. Opozarja na izdano vmesno sodbo ter ugotavlja, da so bile nepremičnine prodane po sklepu sodišča 26. 8. 2003, oprema pivovarne s polnilno linijo pa v letu 2005. Takrat je bila višina navadne škode dokončno znana. Zaradi zaustavitve proizvodnje mu je od decembra 1998 nastajal izgubljeni dobiček, škoda iz tega naslova še vedno nastaja in bo nastajala vse do trenutka, ko bo vzpostavljeno prvotno stanje in omogočena proizvodnja in prodaja. Toženki očita zavlačevanje postopka. Čeprav priznava navadno škodo, mu še ni ničesar plačala. Sodišče se je oprlo na napačno sodno prakso v odločbah VS RS II Ips 113/2019 ter VSL II Cp 2080/2021, izdanih v povsem drugačnih primerih. Predrugačilo je pravno naravo dokazov in listin, ki niso imele statusa verodostojnih listin, ni priznavalo. Zmotno je zaključilo, da tožnik ni z nad 50 % verjetnostjo izkazal izgube na dobičku ter vzročne zveze med škodnim dogodkom ter prisilno prodajo hiše, pivovarne in polnilnice ter izgube zaradi neizkoriščanja patenta. Vsa škoda od oktobra 1998 do 1. 6. 2002 je povezana s škodnim dogodkom. Zmotno je izhodišče, da tudi trditvena neopredeljenost škode predstavlja razlog za zavrnitev, pri čemer je sodišče odločbo VS RS II Ips 166/2014 interpretiralo v nasprotju z njeno vsebino. Lastni ceni napitka je pripisalo pretiran pomen v smislu samostojnega pravnega instituta, ki onemogoča izračun celotne škode. S tem je sesulo dokazni postopek ter onemogočilo logično sklepanje o preostalih dokazih. Prav tako ni uporabilo določila 169. člena OZ, ki nalaga sodišču dolžnost upoštevati okoliščine, nastale po povzročitvi škode, da prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen kot pred škodnim dogodkom. To je pomembno predvsem glede upoštevanja prepoznih ugovorov toženke zoper predložene listine.

Sodišče ni upoštevalo, da toženka ob presoji temelja tožbenega zahtevka ni uspela z ugovorom o zamiku teka nastanka škode, zato drugačna presoja pomeni poseg v pravnomočno odločeno zadevo. Inšpektorica bi morala prepovedno odločbo odpraviti najmanj z dnem izvedenskega mnenja, pridobljenega v prekrškovnem postopku 19. 4. 1999. Sodišče se je zato pri presoji višine napačno osredotočilo na čas od julija 1999 dalje, ko je bilo izdano soglasje Ministrstva za zdravstvo. Tudi v sodbi VS RS II Ips 163/2018 je sodišče izpostavilo zgolj prepoved prodaje do mnenja z 21. 7. 1999 in ne prepovedi proizvodnje.

Sodišče je v utemeljitev zavrnitve posameznih postavk navedlo argumente, ki jih toženka ni zatrjevala. Do prve glavne obravnave ni podala očitkov o vsebini izvedenskega mnenja A., d. o. o. (v nadaljevanju A.) ter o izostanku verodostojnih dokumentov za dokaz stroškov proizvodnje. Šele z vlogo s 17. 11. 2004 je ugovarjala, da je zahtevek po višini močno pretiran in ne temelji na realnih osnovah za izračun škode, da izgubljeni dobiček ni izkazan že z utopičnim seštevkom predvidenega prometa, ki bi ga po svojih izračunih in predvidevanjih tožnik lahko ustvaril, ter da je v primeru realnega izračuna pričakovanega prometa in realno pričakovanega dohodka potrebno odšteti vse z zakonom predpisane davščine in dajatve ter materialne stroške, ki bi jih s proizvodnjo imela. Te ugovore je nato toženka podala tudi v odgovoru na novo tožbo v letu 2006. Toženka je prvič ugovarjala izvedeniškemu mnenju A. šele z vlogo z 28. 2. 2006, in sicer izračunu dobička, ne pa eksaktnim podatkom v mnenju. V vlogi s 13. 10. 2023 je toženka priznala, da je škoda lahko zgolj v razliki med dobičkom navadnega piva in piva X., česar sodišče ni upoštevalo in tega v sodbi ni omenilo.

V nadaljevanju pritožnik graja odločitev sodišča po posameznih postavkah škode. V zvezi z navadno škodo zaradi izgubljene hiše opozarja, da gre za njegovo osebno škodo. Vrednost ocenjene in prodane stavbe v izvršbi med strankama ni sporna, kupec je bil upnik in celotna kupnina je šla za poplačilo terjatev podjetja J. in ne njega osebno. Zahteva plačilo ugotovljene vrednosti stavbe v višini 211.490,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2003 dalje, kar bi mu sodišče moralo priznati. Razlogi za zavrnitev zahtevka so arbitrarni. Ne drži, da zahtevek za izgubljeni dobiček izključuje zahtevek za navadno škodo, kar posega tudi v vzročno zvezo. Toženka ni ugovarjala izostanku dokaza, da bi tožnik ob vseh kreditnih obveznostih ter obveznostih do delavcev lahko posloval. Lastna cena proizvoda ni v vzročni zvezi s tožniku nastalo škodo zaradi prodaje stavbe. Prav tako ni jasno, kaj ima z oceno te postavke škode zaključek sodišča, da če bi tožnik s proizvodnjo takrat začel, ni mogoče ugotoviti, do kdaj bi glede na tržne značilnosti proizvoda proizvodnja napitka z dodatkom konoplje tekla in da bi mu šla lahko le škoda v razliki med vrednostjo stavbe ob zaključku proizvodnje in vrednostjo prodaje v izvršbi.

V zvezi z navadno škodo v višini vrednosti izgubljene opreme pivovarne in polnilnice tožnik zahteva škodo za vzpostavitev v prejšnje stanje z nakupom nove, po starosti enakovredne pivovarne in polnilnice. V pritožbi izpostavlja dokaze v zvezi z višino škode in zaključuje, da bi mu sodišče moralo priznati najmanj znesek v višini 381.500 EUR z obrestmi od 14. 4. 2006 dalje, kot je vrednost pivovarne po cenitvi izvedenca G. G., ter za razliko razveljaviti sodbo.

Tožnik v zvezi s škodo zaradi izgube patenta vztraja na cenitvi, ki jo je izdelal cenilec B. B. v cenilnem mnenju s 15. 1. 2019. Poudarja, da zaradi škodnega dogodka ni bil mogoč začetek dejavnosti, ne prodaja in ne trženje patenta ter lastne blagovne znamke. Zmotno je stališče, da je tožnik to škodo uveljavljal že v okviru izgubljenega dobička. Gre za njegov osebni zahtevek. Ugotovitev o neobstoju ovir, da ne bi samostojno razpolagal z intelektualno lastnino, posega v pravnomočno odločitev o temelju.

Škoda zaradi izgubljenega dobička je izkazana več kot z mejnim pragom verjetnosti, ki presega 50 %. Tožnik jo uveljavlja kot izgubo dobička v podjetju v višini 0,71 EUR (prej 170 SIT) na liter napitka, kar predstavlja razliko med doseženo povprečno prodajno ceno in lastno ceno napitka. Dobiček je izkazan tudi kot primerjava med razliko v prodajnih cenah piva Y. in X. (v nadaljevanju X.), saj je bila proizvodna cena zanemarljiva. Ta razlika je bila 163 SIT na liter in ker se tudi pivo Y. ni proizvajalo brez profita, je izguba 170 SIT na liter proizvoda z verjetnostjo izkazana. Sodišče naj v tem delu sodbo razveljavi in naloži sodišču prve stopnje dopolnitev postopka z izvedencem C. C., glede količin pa uporabi predložena mnenja A., D. Revizije, E. in F. F. Do izračuna dobička je prišla celo toženka ob upoštevanju povprečne cene piva v letu 1998 v višini 279,46 SIT in upoštevanju povprečne prodajne cene X. 351,63 SIT, razlika znaša 72,17 SIT. Upoštevajoč to razliko znaša izgubljeni dobiček (za obseg proizvodnje v prvem obdobju 30.000 litrov in v drugem obdobju 60.000 litrov piva) za obdobje od 1. 11. 1998 do 30. 12. 2023 skupno 5.438.950, 93 EUR, kar naj mu sodišče prizna. Strošek proizvodnje piva sta ocenila tudi dr. G. G. in dr. H. H. Njuna cena je 334,05 SIT na liter, česar sodišče prav tako ni priznalo z navedbo, da gre zgolj za grobo oceno branže.

Podlaga za izdelavo mnenja A. so bili originalni knjigovodski podatki, zato jim ni mogoče oporekati. Zgolj naročilo s strani tožnika ne zmanjšuje verodostojnosti mnenja, ki ga tožnik v pritožbi povzema. Mnenje ima položaj strokovnega mnenja in dokaz potrebnih količin materiala za izdelavo X. Tožnik je bil v procesni stiski zaradi zamika med izdelanim mnenjem v letu 1999 in ugovorom toženke v letu 2006. Sodišče ne bi smelo upoštevati navedb in dokazov po prvi glavni obravnavi v letu 2007. Izostanku faktur za materialne stroške in drugih verodostojnih listin je toženka ugovarjala šele po letu 2019, zato tega ugovora sodišče ne bi smelo upoštevati, ne pa, da mu je dalo pravno veljavo izključitve dokaza izgubljenega dobička in s tem kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Priložene fakture in dobavnice so skladne z mnenjem revizijske hiše A. in D. Revizije. Skupaj z izjavami prič I. I. in tožnika predstavljajo deloma neposredne dokaze in deloma indice, ki skupaj dajejo podatke za izračun izgubljenega dobička napitka X. z več kot 50 % verjetnostjo. Še posebej, ker je razmerje med ceno in stroški dokazano tudi z mnenjem izvedenca H. H. iz Biotehnične fakultete. O tej primerjavi se sodišče ni izjavilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazane so tudi povprečne cene, dosežene na trgu. Izvedenec G. G. se je oddaljil od dokaznih meja, zamejenih z navedbami strank, ko je zahteval izjavo o dejanskih stroških in dodatna dokazila o plačanih fakturah ter listine o plačilnem prometu.

Sodišče ni presojalo količine proizvodnje X. v prihodnosti in se ni opredelilo do trditev tožnika, kar narekuje razveljavitev sodbe. Spregledalo je, da je družba J. delovala v drugem okolju, ko ni bilo v veljavi računovodskih standardov in so bila pravila vodenja dokumentacija ohlapna. Izvedenec G. G. bi moral ugotavljati škodo v tožnikovem podjetju in ne na splošno in pri povprečnem start up podjetju. Sodišče je v 47. točki sodbe sprejelo izračunano ceno proizvoda 351,63 EUR, nato pa nelogično grajalo izvedeniško mnenje izvedenca C. C., ki je za osnovo vzel prav to ceno. Razhajanje z mnenjem A. je bilo le v obsegu 20 % pribitka na stroške financiranja, amortizacije in drugih nepredvidenih stroškov, v čemer bi bila potrebna njegova dopolnitev.

Pritožnik graja mnenje dr. G. G., ki je preseglo okvire trditvene in dokazne podlage. Povprečne stroške je računal na podlagi anekdotskih norm in ne podatkov o konkretni ceni proizvoda. Upošteval je stroške, ki jih nihče ni navajal. Sodišče tožniku neutemeljeno očita, da ni predložil analize tržnega dometa proizvodnje, čeprav je predložil štiri mnenja in listine. Pismo o nameri nemškega partnerja izhaja iz pravnega okolja, kjer ima močnejšo zavezo. Dovoljenje za prodajo je moral pridobiti grosist, zato je dvom sodišča, da ni bilo izdano, na škodo tožnika. Arbitrarni so zaključki v 25. točki sodbe, da ni mogoče upoštevati investicijskega programa iz leta 1997, ker je bil sestavljen za namene kreditiranja, ter davčnih napovedi, čeprav te vsebujejo tudi odhodkovno stran. Zaključki sodišča o drugačnem načinu proizvodnje v smislu polnjenja so v nasprotju z mnenjem izvedenca H. H., ki je izpovedal, da so stroški za pivo Y. in X. enaki. Napačno je vrednotenje deleža stroškov blaga, materiala in storitev s prihodki od prodaje v višini 58,7 % proizvoda, torej pri X. med 206,38 in 223,96 SIT na liter. Predložil je razrez stroškov, ki je bil enak kot pri ceni piva Y. Če bi upoštevali izvedensko mnenje, bi to pivo tožnik proizvajal z izgubo od 94,36 do 121,96 SIT na liter, kar je nelogično. O tej primerjavi se sodišče vsebinsko ni izreklo.

Sodišče je v 40. točki sodbe na škodo pritožnika zaključilo, da iz razloga uporabe enakega modela za oceno lastne cene tudi ni bilo mogoče upoštevati podatkov Statističnega urada RS o ceni piva kot vhodnega podatka za izračun, ker ne gre za gotovost maloprodajne cene napitka X. Ker priznava to ceno v višini 351,63 SIT/l, povprečna cena piva pa je 279,46 SIT/l, je zaključek protisloven in dobiček nedvomen. Sodišče je laično izpostavilo večje stroške različnih vrst polnitev in stroške financiranja ter delavcev, čemur ni nihče ugovarjal. Prav tako je z namenom zavrnitve v škodo tožnika zmotno upoštevalo vsebino pisma o nameri, saj je bila dokapitalizacija namenjena razširitvi proizvodnje in povečanju obsega proizvodnje piva na 200.000 l na mesec, in ne za potrebe sanacije delovanja. Zmotno je izhodišče o pomembnosti absolutne številke lastne cene. Zaključek postopka je za obe stranki predstavljal presenečenje.

S sprejetimi stališči je zanikana odškodninska odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS, sodišče je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, tožniku je kršilo pravico do enakopravnosti in pravnega varstva. Kršeno je načelo pravičnega sojenja, z izdano sodbo v 24 letnem postopku je izničena pravnomočna vmesna sodba. Postavljen je v položaj drugorazrednega državljana, kar je dokaz nedelovanja pravne države.

3.Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in se zavzela za njihovo zavrnitev.

4.Pritožba je delno utemeljena.

O ozadju zadeve:

5.Tožnik v tem postopku kot pravni naslednik družbe J., d. o. o. (v nadaljevanju J.) in v lastnem imenu zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega dela inšpekcijskih organov. Sodišče je v dosedanjem postopku že odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen1, zato je predmet pritožbenega preizkusa odločitev o obstoju in višini zatrjevane škode.

6.Zahtevek tožnika na plačilo odškodnine je sestavljen iz več postavk, in sicer navadne škode zaradi izgube nepremičnine s prodajo v izvršilnem postopku v znesku 211.490,61 EUR ter navadne škode zaradi izgube opreme za pivovarno v višini 500.000 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2005 do plačila, škode zaradi nezmožnosti izkoriščanja intelektualne lastnine v višini 699.110 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2019 do plačila in škode zaradi izgubljenega dobička v višini 10.236.605,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega izpada dobička od 1. 12. 1998 do 1. 2. 2019, od takrat dalje pa v obliki mesečne rente. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena glede višine nastale škode, oziroma da ta ni v neposredni vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

O nedopustitvi spremembe tožbe in delni ustavitvi postopka:

7.Sodišče prve stopnje je na naroku 17. 10. 2023 zaključilo dokazni postopek ter nov narok, ki ga je izvedlo 6. 12. 2023, razpisalo le zaradi podajanja zaključnih besed strank. Tožnik je na tem naroku vložil pripravljalno vlogo, v kateri je ponovno preoblikoval tožbeni zahtevek2, z navedbo, da gre le za njegov povzetek z upoštevanjem že zapadlih obrokov in ne za spremembo tožbe. Kot je po pregledu vloge pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik zahtevek povečal v obrestnem delu, kar predstavlja spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP. Hkrati je v nasprotju z izjavo o delnem umiku tožbe ponovno zahteval višjo odškodnino za izgubo pivovarne. Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, ki ga ni mogoče preklicati niti v času, dokler sodišče še ne izda sklepa o umiku3, zato je tudi v tem delu tožnik povečal zahtevek. Ker toženka s spremembo tožbe ni soglašala, tožnik pa slednje tudi ni obrazložil, da bi bila pravica do izjave vsebinsko mogoča, pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom iz 5. točke obrazložitve sodbe o nesmotrnosti dopustitve spremembe tožbe. Nasprotni pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka zaradi posega v pravico tožnika do razpolaganja z zahtevkom ni utemeljen.

8.Stranke morajo v postopku skrbeti, da se opravi brez zavlačevanja in tako izvajati svoje procesne pravice. Ravnanje tožnika, ki na naroku, namenjenemu zaključnim besedam, predloži pripravljalno vlogo s preoblikovanim in povišanim zahtevkom, nedvomno ni v skladu z načelom procesne ekonomije. Tudi če je predhoden zaključek naroka 17. 10. 2023 zanj predstavljal presenečenje, je imel dovolj časa, da bi pripravljalno vlogo dostavil sodišču in nasprotni stranki pred izvedbo naroka 6. 12. 2023. Vložitev pripravljalne vloge s spremenjenim zahtevkom več kot mesec dni po zaključenem dokaznem postopku brez utemeljenega razloga kaže na zlorabo procesnih pravic, zato je odločitev sodišča, da spremembe tožbe ne dopusti, tudi iz navedenega razloga pravilna.

9.Ker sodišče spremembe tožbe ni dopustilo, je pravilno odločilo o delnem umiku tožbenega zahtevka glede plačila škode zaradi izgube pivovarne, ki ga je tožnik podal v vlogi s 25. 3. 2019.

O materialnopravni podlagi, učinkih vmesne sodbe in uporabi sodne prakse:

10.Materialnopravno podlago za odločitev o višini odškodnine predstavljata določbi 168. in 169. člena OZ. Njuno vsebino je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v 8. in 10. točki obrazložitve sodbe, zato je pritožbeno sodišče ponovno ne ponavlja.

11.V pritožbenem postopku je sporno, ali pravnomočna odločitev o podlagi tožbenega zahtevka nujno pomeni, da je vsa zatrjevana škoda v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, in ali lahko sodišče kljub izdani vmesni sodbi tožbeni zahtevek zavrne.

12.Pritožbeno sodišče je že v odločbi II Cp 177/2018 opozorilo, da bo glede na enotno postavljen tožbeni zahtevek za vso nastalo materialno škodo sodišče moralo v okviru odločanja o višini tožbenega zahtevka naknadno kritično presojati, kakšen bi bil domet tožnikove proizvodnje in s tem povezan finančni učinek ter kakšno dejansko prikrajšanje mu je na posameznem področju nastalo. Pri tem je opozorilo na sodno prakso VS RS II Ips 166/2014, ki opozarja na namen izdaje vmesne sodbe ter dopušča, da se v kompleksnejših zadevah vprašanje, ali je škoda sploh nastala, prepusti nadaljnjemu postopku odločanja o znesku. Sodišče lahko kljub vmesni sodbi tožbeni zahtevek zavrne, če se izkaže, da škoda ni nastala. Da je omenjeno stališče v konkretnem kompleksnem primeru uporabljivo, izhaja tudi iz 17. točke obrazložitve sodbe VS RS II Ips 163/2018.

13.Sodišče se je pravilno sklicevalo na 13. točko obrazložitve sodbe VS RS II Ips 166/2014, ko je povzelo stališče, da je zaključek o neobstoju škode lahko posledica dokaznega neuspeha strank v postopku, lahko pa tudi trditvene neopredeljenosti škode. Čeprav v omenjeni zadevi vrhovno sodišče takšne trditvene neopredeljenosti ni ugotovilo, to izraženemu načelnemu stališču ne odreka veljave.

14.Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je z izdajo vmesne sodbe sodišče že odločilo o obstoju vzročne zveze med škodnim dejanjem in tožniku nastalo škodo in bi zavrnitev tožbenega zahtevka le zaradi neobstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom škode predstavljala kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi odločbi VSL II Cp 2080/2021 in VS RS II Ips 113/2019, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, argumentov za drugačno stališče ne ponujata.

15.Predmet odločanja v obravnavanem postopku torej je, ali je tožnik z zadostno verjetnostjo izkazal zatrjevano škodo, in ne, ali je ta v vzročni zvezi z ugotovljenim protipravnim ravnanjem, za katerega odgovarja toženka.

16.Posledično pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče v okviru presoje višine odškodnine vezano na pravnomočno vmesno sodbo tudi glede časovnega obdobja, v katerem je tožniku škoda nastajala. Čeprav iz izreka vmesne sodbe to ni razvidno, je o tem v zvezi s pritožbenimi očitki toženke sodišče že odločalo. Tako je v 12. točki sodbe II Cp 177/2018 višje sodišče zapisalo, da toženka ne odgovarja za tisti zastoj proizvodnje in s tem povezano škodo, ki je tožniku nastala pred izdajo odločbe s 26. 11. 1998, vrhovno sodišče pa je v 13. točki sodbe II Ips 163/2018 temu pritrdilo in izrecno zavrnilo toženkine navedbe o odsotnosti vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in tožniku nastalo škodo v obdobju do 21. 7. 1999. Toženka zato v okviru presoje višine nastale škode ne more več uspeti s ponovnim ugovorom neobstoja vzročne zveze za obdobje po izdaji pisne prepovedne odločbe Zdravstvenega inšpektorata RS s 26. 11. 1998.

Glede posameznih oblik škode:

Škoda zaradi izgube hiše:

17.V dosedanjem postopku je bila potrjena vzročna zveza med prenehanjem poslovanja družbe J. zaradi izdane inšpekcijske odločbe in prodajo tožnikove nepremičnine v izvršilnem postopku In 2000/000, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju od leta 2000 dalje. Iz izvršilnega spisa izhaja, da je do prodaje nepremičnine prišlo zaradi neizpolnjevanja kreditnih obveznosti družbe po kreditnih pogodbah do upnice Banke z 22. 8. 1996, 16. 4. 1997 in 19. 6. 1998 ter zaradi vnovčenja garancij, izdanih 11. 12. 1997, ki sta bili vnovčeni 1. 2. 1999 in 18. 2. 2000. Za zavarovanje omenjenih obveznosti je bilo na nepremičnini tožnika vknjiženih več zastavnih pravic.

18.Sodišče prve stopnje je kot primarni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka po tej postavki navedlo, da gre za osnovna sredstva družbe, ki so bila nujno potrebna za opravljanje dejavnosti in se je od njih obračunavala amortizacija. Zato tožniku v času, ko je proizvodnja potekala, škoda iz naslova izgube nepremičnine ne bi mogla nastati. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je s tem sodišče poseglo v pravnomočno odločitev o podlagi tožbenega zahtevka, ki vključuje tudi obstoj vzročne zveze med ustavitvijo proizvodnje zaradi izdane inšpekcijske odločbe in nastalo škodo zaradi izgube tožnikove nepremičnine.

19.Kot nadaljnji argument za zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče navedlo nedokazanost dejstva, da bi tožnik s proizvodnjo v juliju 1999 sploh lahko začel, in nezmožnost ugotovitve uspešnosti ter trajanja njegovega poslovanja. Tudi s to razlago je sodišče, ob tem, da je upoštevalo napačno časovno izhodišče4, poseglo v odločitev o obstoju vzročne zveze, saj se ni ukvarjalo z višino nastale škode, temveč z vprašanjem, ali je tožnik sploh izkazal povezanost njenega obstoja z nedopustnimi ravnanji inšpekcijskih organov. Povedano drugače, sodišče je presojalo uspeh tožnikovega dokazovanja uspešnosti poslovanja, ki je pomemben za ugotovitev izgubljenega dobička, kot odločilno okoliščino za ugotovitev obsega vse škode, nastale s prodajo nepremičnine, tudi tiste, ki je bila posledica značilnosti postopka prodaje v izvršbi.

20.Nepremičnino tožnika je v izvršilnem postopku ocenil sodni izvedenec in cenilec K. K. po tržni vrednosti na dan 28. 11. 2001 v višini 50.681.611 SIT, kar preračunano znaša 211.490,60 EUR. To ceno kot ustrezno vrednost nepremičnine priznavata obe pravdni stranki. Ker prva in druga javna dražba nista bili uspešni, je bila nepremičnina 26. 8. 2003 prodana na tretji javni dražbi upnici za polovično vrednost 25.340.805 SIT oziroma 105.745,30 EUR. Kot izhaja iz izvršilnega spisa, vrednost nepremičnine za poplačilo vseh terjatev ni zadoščala, saj so te v času prodaje znašale 70.544.805,55 SIT oziroma 294.378,25 EUR.

21.Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je bila tožnikova nepremičnina prodana pod realno vrednostjo ter je bil tožnik zaradi prodaje v izvršilnem postopku oškodovan za razliko med ocenjeno in prodano vrednostjo nepremičnine. Da bi se prikrajšanje tožnika zaradi prodaje po nižji vrednosti odpravilo, mu je dolžna toženka to škodo nadomestiti. Pritožbeno sodišče je zato njegovi pritožbi glede škode iz naslova izgube vrednosti nepremičnine delno ugodilo ter mu priznalo znesek 105.745,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2005 dalje5, ko je bila toženka glede na čas nastanka škode nedvomno že v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti. Pri tem je v obrestnem delu izhajalo iz tožbenega zahtevka tožnika, kot ga je postavil v pripravljalni vlogi, vloženi 5. 2. 2019, ki ga je kot podlago za odločanje upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

22.V presežku do celotne vrednosti nepremičnine tožnik prikrajšanja ni izkazal, saj je bila kupnina namenjena poplačilu obveznosti, za katere je jamčil s to nepremičnino, torej je kupnina predstavljala premoženjsko vrednost, s katero so se zmanjšale njegove obveznosti. Iz listin6 tudi izhaja, da je tožnik nepremičnino kot stvarni vložek vložil v gospodarsko družbo, zaradi česar neupravičeno izpostavlja različnost položaja za škodo, nastalo pravni prednici, in škodo na osebnem premoženju.

Škoda zaradi izgube opreme pivovarne in polnilnice:

23.Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi mu sodišče moralo priznati škodo v vrednosti nakupa nove, po starosti enakovredne pivovarne in polnilnice. Višino škode utemeljuje s pred pravdo pridobljenim cenilnim mnenjem z 12. 5. 1998 7, ki izvira iz časa pred škodnim dogodkom in ki ga je sodišče glede na nasprotovanje toženke utemeljeno upoštevalo le kot del njegove trditvene podlage. Iz omenjenega mnenja niso razvidne tehnične značilnosti opreme, niti njen proizvajalec, hkrati mu tudi niso predložene fotografije, ki bi omogočale preizkus pravilnosti ocenjene vrednosti, kar je potrdil v tem postopku postavljeni izvedenec strojne stroke L. L. Zato je opremo ocenil na novo nabavno vrednost, ki je na dan izdelave izvedeniškega mnenja 1. 3. 2021 znašala 381.500 EUR.

24.Iz izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da je tožnik opremo pivovarne prodal sam8. Tako iz kupoprodajne pogodbe z 2. 8. 2005 izhaja, da je M. M. prodal strojno opremo, ki zajema kuhinjski blok in 9 fermentacijsko odležalnih cistern kapacitete 3000 litrov, s kompletnim hladilnim sistemom ter cevnim razvodom, pasterizatorjem, polnilnico in drobnim inventarjem za kupnino 200.000 SIT (kar znaša 835,63 EUR), ki jo mora kupec nakazati upniku I. I.

25.V okviru odločanja o višini škode zaradi izgube pivovarne in polnilnice je pritožbeno sodišče moralo ugotoviti, ali je tožnik zmogel dokazno breme za zatrjevano škodo. Te nedvomno ne more predstavljati vrednost nove primerljive opreme pivovarne, saj je tožnik opremo prodal in zanjo prejel kupnino. Škodo bi tako lahko predstavljalo le tisto prikrajšanje, ki bi tožniku nastalo zaradi izgube na vrednosti lastne opreme zaradi prepovedi izvajanja dejavnosti, oziroma morebitna izguba zaradi prodaje v izvršilnem postopku. Za tak izračun bi sodišče moralo imeti konkretne podatke o tožnikovi opremi in ne zgolj njenega nespecificiranega popisa.

26.Dokazno breme za obstoj in višino škode je na tožniku. Kot edini družbenik družbe J. in njen pravni naslednik je nedvomno razpolagal (to je bila tudi njegova dolžnost) z dokumenti o osnovnih sredstvih, z računi o nabavi, servisiranju ter s tehnično dokumentacijo, s katerimi bi lahko izkazal njihovo vrednost v času škodnega dogodka. Še posebej, ker naj bi bila oprema skoraj nova. Zgolj sklicevanje na cenitev, pridobljeno pred pravdnim postopkom, ki teh informacij ne vsebuje, za izkaz višine škode ne zadošča. Ni mogoče prezreti, da je razlika med zatrjevano vrednostjo opreme in njeno prodajno vrednostjo enormna. Glede na značilnost opreme, ki je iz nerjavečega jekla, se sodišču poraja dvom v njeno pravo prodajno vrednost po pogodbi s M. M., saj je ta primerljiva vrednosti starega železa. Zakaj je bila pogodbena prodajna vrednost opreme tako nizka, sploh če ni bila v uporabi, tožnik ni pojasnil, kar dodatno utemeljuje pomislek o verodostojnosti navedb o nastanku škode iz omenjenega naslova.

27.Vse navedeno kaže, da tožnik ni navedel ustreznih parametrov za ugotovitev obsega škode zaradi izgube pivovarne in polnilnice, zato je tožbeni zahtevek po višini ostal nedokazan in ga je sodišče v tem delu, torej za znesek v višini 500.000 EUR, utemeljeno zavrnilo9. Da bi bil obseg škode v višini, kot ga je ocenil sodni izvedenec G. G., za toženko nesporen, iz podatkov spisa ne izhaja ter so v tem delu pritožbene navedbe zavajajoče.

Škoda iz naslova izgube zaradi neizkoriščanja patenta:

28.Pritožnik s povzemanjem vsebine pred pravdo pridobljene cenitve vrednosti blagovne znamke, zaščitene v letu 2000 10, ne uspe izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o neizkazanosti škode iz omenjenega naslova. Ne drži, da je ugotovitev sodišča, da je to škodo uveljavljal že v okviru izgubljenega dobička, v nasprotju s trditveno podlago. Prav takšne so bile namreč tožnikove trditve v pripravljalni vlogi s 5. 2. 2019, ko je to postavko naslovil kot škodo zaradi izgubljenega dobička zaradi nezmožnosti izkoriščanja intelektualne lastnine. V pripravljalni vlogi s 25. 23. 2019 pa je izrecno navedel, da to škodo uveljavlja v sklopu izgubljenega dobička, saj šteje, da gre za enotno kategorijo premoženjske škode. Sodišče je zato v okviru presoje obstoja škode pravilno ugotavljalo, ali je ta sploh izkazana. Če bi namreč tožnik napitek, zaščiten s patentom, proizvajal v okviru družbe J. in prav zaradi narave napitka z njim ustvarjal dobiček, na čemer temelji tožbeni zahtevek, potem mu ne bi nastajala še posebna škoda zaradi nezmožnosti uporabe patenta, saj bi se ta izkoriščal v okviru dejavnosti. Ker ne tožnik ne družba J. nista bila nosilca patenta, bi s proizvodnjo napitka X. imela celo obveznosti do N. N. kot izumitelja in patentnega upravičenca.

29.Pravnomočna vmesna sodba sodišče veže le glede tistih pojavnih oblik škode, ki so bile zatrjevane v času njene izdaje, in le v sklopu takratne trditvene podlage. Ker se je tožnik po pravnomočnosti vmesne sodbe v zvezi s škodo zaradi izgube dobička od patenta še vedno skliceval na oškodovanje v okviru izgubljenega dobička11, sodišče pri presoji njegovega lastnega oškodovanja zaradi nezmožnosti razpolaganja s patentom, ki ga zatrjuje v pritožbi, na pravnomočno vmesno sodbo ni vezano. Zato pritožbeni očitek kršitve 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

30.Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom iz 59. točke obrazložitve sodbe o neizkazanosti tožnikovih trditev, da bi bil zaradi inšpekcijske odločbe oviran pri razpolagi s pravicami intelektualne lastnine in da bi mu zato nastala osebna škoda. Predvsem pa je bistveno, da ni izkazal elementov zanjo, kar je sodišče podrobno ugotovilo v 60. do 67. točki obrazložitve sodbe. Izvedenec pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti, zato tožniku z opustitvijo izvedbe tega dokaza niso bile kršene ustavne pravice do sodnega varstva.

Škoda zaradi izgubljenega dobička:

31.Škoda zaradi izgubljenega dobička predstavlja poglavitni del tožnikovega odškodninskega zahtevka in ji tudi v pritožbi namenja največ pozornosti. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnik ni podal dovolj dokazov, da bi bilo njen obstoj in obseg mogoče ugotoviti z verjetnostjo, ki presega mejni prag 50 %. Pri tem se je osredotočilo predvsem na nezmožnost izračuna lastne cene novega napitka X., zaradi česar je bil onemogočen konkretnejši izračun dobička, ki ga je tožnik že prejemal, ter njegova hipotetična ocena v prihodnosti.

32.Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, ki jih je povzelo v 15. točki obrazložitve sodbe, zato jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. V obravnavanem primeru je tožnik šele pričenjal s proizvodnjo novega napitka, kar pomeni, da obširnejših dokazov o preteklem poslovanju, ki bi zajemali daljše obdobje proizvodnje pijače X., ni mogel predložiti. Višino izgubljenega dobička je utemeljeval s pred pravdo pridobljenim mnenjem družbe A., iz katerega izhajajo podatki o prodajni ceni in predvideni širitvi proizvodnje, pa tudi o nekaterih stroških, ter na tej podlagi gradil tožbeni zahtevek o mesečnem prikrajšanju zaradi izgubljenega dobička. Iz tožbe izhaja, da naj bi mu ta nastajal od decembra 1998 do 1. 5. 1999 v višini 21.281,92 EUR (5.100.000 SIT), od 1. 5. 1999 dalje pa v višini 42.563,85 EUR mesečno ter bi v tej višini nastajal še danes, pri čemer ga od 1. 2. 2019 dalje zahteva v obliki mesečne rente. Ne drži pritožbena navedba, da je renta zamejena s časom sojenja, saj tega tožbeni zahtevek ne potrjuje.

33.Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da pred pravdo pridobljenega mnenja družbe A. ni mogoče upoštevati kot dokaza o obstoju in višini izgubljenega dobička, temveč le kot del tožnikove trditvene podlage. To mnenje nima značilnosti resne strokovne analize, saj ga ni mogoče preveriti, čeprav ga je sestavljala oseba z licenco pooblaščenega revizorja. V njem namreč ni navedenih virov podatkov, na podlagi katerih je mnenje sestavljeno in ki bi kazali realne proizvodne stroške, pri čemer so ti odvisni tudi od realnega obsega proizvodnje. Torej ne le hipotetičnega obsega z uporabo vseh kapacitet in po tožniku zatrjevane razširitve, temveč dejanskega obsega pretekle proizvodnje, na kateri temelji v mnenju prikazan izgubljeni dobiček. Manjši obseg proizvodnje namreč pomeni tudi višje stroške na enoto proizvoda. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tožnik v spis najprej predložil le mnenje družbe A. brez podatkov o izračunu lastne cene produkta12, šele naknadno pa je predložil dopolnjeno mnenje, ki vsebuje tudi kalkulacije v zvezi z nekaterimi proizvodnimi stroški13, vendar brez navedb virov, iz katerih so bili povzeti. Glede na pavšalnost pred pravdo pridobljenega mnenja po oceni pritožbenega sodišča zadostuje, da mu je toženka že v odgovoru na tožbo nasprotovala z navedbami, da je izračun škode po višini močno pretiran, da ne temelji na realnih osnovah, predvsem upoštevajoč preteklo poslovanje družbe, da niso upoštevani vsi materialni stroški in da gre za enormen znesek kot utopičen seštevek vsega predvidenega prometa. Tak odgovor je nedvomno pomenil, da bo moral tožnik v postopku izkazati vse elemente, potrebne za izračun dobička v dosedanji proizvodnji napitka X., pa tudi način preteklega poslovanja z ostalo proizvodnjo, da bo na tej podlagi mogoče napraviti hipotetično oceno bodočega poslovanja in ustvarjanja dobička. Pritožbenim navedbam, da je bil v procesni stiski zaradi zamika med izdelanim mnenjem v letu 1999 in ugovorom toženke glede uporabe tega mnenja v letu 2006 14, glede na navedeno ni mogoče pritrditi. Še posebej, ker je bil tožnik edini družbenik podjetja J. in s tem zavezan k skrbnemu hranjenju poslovne dokumentacije za knjiženje poslovnih dogodkov, k čemur so ga zavezovala določila 51. člena takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) in Slovenski računovodski standardi (SRS), ki so stopili v veljavo v letu 1993.

34.Tožnik v pritožbi pravilnost trditev o višini izgubljenega dobička utemeljuje s primerjavo razlike med povprečno prodajno ceno piva Y. in napitka X., ki naj bi znašala 163 SIT na liter proizvoda. Ta primerjava ni ustrezna, saj ni mogoče preveriti uspešnosti tožnikovega poslovanja s pivom Y., ki je bilo po njegovih navedbah nerentabilno, torej so stroški na liter proizvoda presegali prodajno ceno15, poleg tega pa niso znane dejanske prodane količine. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so bili različni tudi stroški proizvodnje, ne toliko zaradi dodanega ekstrakta, kot zaradi drugačnega načina polnjenja in s tem spremembe v delovnem procesu in pri številu zaposlenih. Ker pritožnik vztraja, da je v postopku treba izhajati iz preteklega poslovanja in ne iz podatkov o povprečju v pivovarski branži, o katerem sta govorila izvedenca dr. H. H. in dr. G. G., ki ju je postavilo sodišče, se tudi ne more uspešno sklicevati na nek pavšalen hipotetičen dobiček, izračunan na podlagi anekdotskih norm, brez upoštevanja konkretnega števila zaposlenih, obveznosti do banke, najemnin in ostalih stroškov proizvodnega procesa. Pri tem je zavajajoča pritožbena navedba, da je toženka z izpostavljanjem povprečne prodajne cene piva v letu 1998 že priznala izgubljeni dobiček pri proizvodnji napitka X. v višini 72,17 SIT po litru. Toženka v postopku izgubljenega dobička ni priznavala in sodišče zato ni odločilo v nasprotju z njeno trditveno podlago.

35.Sodišče prve stopnje je podrobno preučilo dokazne listine, ki jih je predložil tožnik. Hkrati ga je prav zaradi njihove pomanjkljivosti za izkazovanje ocene poslovanja tudi dvakrat pozivalo k dopolnitvi predloženih dokazov16. V dokaznem postopku je ne glede na ugovor toženke o nepravočasnosti posameznih trditev in predloženih dokazov upoštevalo vse listine, tudi tiste, ki jih je tožnik predložil brez ustreznega pojasnila izven rokov za predložitev procesnega gradiva17. Pritožbeni očitek, da je sodišče z uporabo preiskovalnega načela postopek vseskozi vodilo v smeri zavrnitve vseh zahtevkov, zato ne odraža realnega poteka postopka, v katerem je sodišče tožniku dalo številne možnosti, da bi s poslovno dokumentacijo izkazal ustvarjen dobiček z novim proizvodom in preteklo poslovanje, kar bi lahko predstavljalo podlago za nadaljnji izračun izgubljenega dobička. Ker je tožnik v postopku večkrat podal dodatne trditve in nove listine, so bili tudi ugovori toženke vedno konkretnejši. Pri tem ni odločilno, da je toženka ob splošnem ugovoru o neustreznosti predpravdnega mnenja A. zaradi neupoštevanja realnega obsega proizvodnje in materialnih stroškov šele kasneje navedla, da tožnik teh ni izkazal z ustreznimi fakturami. Stroški so bili namreč ves čas sporni, dokazno breme zanje pa na tožniku, neodvisno od ugovora toženke, da bi jih moral izkazati s poslovnimi listinami.

36.Ker v lastni ceni proizvoda niso zajeti le stroški osnovnih surovin in embalaže, temveč tudi drugi izdatki, zgolj enakost razmerja v teh dveh postavkah med mnenjem družbe A. in mnenjem izvedenca H. H. ne zadostuje za izkaz, kakšen dobiček je s tem proizvodom ustvarila tožnikova družba. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče do teh podatkov ni opredelilo, to je storilo v 49. točki obrazložitve sodbe. Tudi če bi na podlagi primerljivosti analiz lahko prišli do podatkov o ceni surovin za proizvodnjo napitka, bi še vedno izostala ocena ostalih stroškov, predvsem pa je ostal nejasen konkreten obseg proizvodnje, saj fakture kažejo manjšo prodajo od zatrjevane in v razpršeni obliki.

37.V obravnavani zadevi je sodišče ugotovilo, da je tožnik s proizvodnjo piva Y. in napitka W. prenehal že pred izdajo sporne inšpekcijske odločbe in da je v letu 1998 posloval z izgubo. Čeprav sta mu bili prepovedani le proizvodnja in prodaja napitka X., s katerim je pričel pred pridobitvijo ustreznih dovoljenj, je opustil nadaljnjo proizvodnjo ostalih pijač. To kaže, da ni imel dovolj povpraševanja in da so bili proizvodnji stroški previsoki. Tožnik tudi ni izkazal, da bi po prenehanju proizvodnje napitka X. iskal nove poslovne priložnosti ter da bi kot dober podjetnik med potekom upravnega postopka ravnal v smeri zmanjševanja škode. Pritožbeno sodišče, tudi glede na način predložitve dokaznih listin v tem postopku, ocenjuje, da je ravnal stihijsko, brez realnega poslovnega načrta, kar je po oceni izvedenca G. G. pogosta napaka podjetnikov na začetku podjetniške poti.

38.Da bi tožnik v tem postopku uspel s tožbenim zahtevkom na plačilo izgubljenega dobička, bi moral z nadpolovično verjetnostjo izkazati, da bi pijača X. rešila njegovo poslovanje in da bi kljub večjim stroškom proizvodnje z njo dosegel prodajni uspeh, s katerim bi lahko poplačal finančne obveznosti, plače delavcev in ustvaril zatrjevani dobiček. Pomanjkljiva dokumentacija o preteklih izdatkih ter o realiziranem obsegu proizvodnje takšnega zaključka ni omogočala. To izhaja tudi iz izvedeniških mnenj vseh treh izvedencev, ki so potrdili, da na podlagi predložene dokumentacije konkretnega izgubljenega dobička ni mogoče izračunati. Čeprav drži pritožbena navedba, da je dokazna ocena predloženih dokazov pridržana sodišču in ne izvedencem, ni moč spregledati njihove ocene vsebine podatkov, ki iz listin izhajajo.

39.Izvedenca dr. H. H. in dr. G. G. sta v izvedeniškem mnenju pojasnila, da so skupni stroški blaga, materiala in storitev v letu 1999 v slovenskem pivovarstvu znašali 60,08 %, pri manjših pivovarnah pa lahko tudi za polovico več. Zato je v obdobju pred razcvetom butičnega pivovarstva (nekje po letu 2015) večina mikropivovarn poslovala z nizko ali celo negativno profitabilnostjo, tudi zaradi neugodne strukture stroškov proizvodnje. Izvedenca sta glede na navedeno ocenila, da bi upoštevajoč simulacije, saj za konkretno oceno ni dovolj podatkov, tožnikovi stroški proizvodnje napitka X. znašali 334,05 SIT za liter, kar bi ob prodajni ceni 351,63 SIT za liter proizvoda predstavljalo le 4 % dobička, kot ga zatrjuje tožnik. Pritožbena graja te ocene, ki sta jo izvedenca potrdila tudi v dopolnitvi mnenja, njene pravilnosti ne omaje. Tožnik namreč ni podal trditev, zakaj bi prav njegovi stroški proizvodnje odstopali od povprečnih.

40.Za oceno izgubljenega dobička niso pomembne samo proizvodne kapacitete, temveč realiziran obseg prodaje. Zatrjevanje o možnosti rasti proizvodnje zaradi povečanih kapacitet, na kateri temelji pred pravdo pridobljeno mnenje, ne potrjuje, da bi tožnik proizvedeno količino tudi prodal. Sodišče prve stopnje je zato glede na ugotovljeno majhno količino proizvodov ob ustavitvi proizvodnje, majhne fakturirane količine ter posledično neizkazan obseg realizacije pretekle proizvodnje v višini zatrjevanih proizvodnih kapacitet utemeljeno kritično presojalo pismo o nameri in investicijski program družbe. Iz vpogleda v obračun davka od dobička18 pa izhaja, da je celoten prihodek družbe J. v letu 1997 znašal 115.358,29 EUR (odhodki 113.253,92 EUR), v letu 1998 pa 96.892,98 EUR (odhodki 153.618,74 EUR). Tudi omenjeni podatki ne potrjujejo trditev tožnika, da je bilo za prodajo vedno veliko zanimanje in da je prodal vse, kar je lahko proizvedel, saj bi bil v tem primeru skupni prihodek družbe nedvomno večji19.

41.Ocenjevanje izgubljenega dobička vedno predstavlja hipotetično projekcijo bodočega poslovanja, ki temelji na pretekli proizvodnji, uspešnosti družbe in analizi trga. Tožnik mora izkazati, za koliko bi se njegovo premoženje povečalo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Mejni prag verjetnosti, s katero mora biti izgubljen dobiček izkazan, je enak verjetnosti, s katero mora biti ta kategorija izkazana pri resnem finančnem načrtovanju, ta pa presega 50 %20. Po analizi izvedenih dokazov in medsebojni primerjavi, upoštevajoč podatke o naravi branže, dostopne podatke o preteklem poslovanju ter tožnikovem načinu sprejemanja podjetniških odločitev, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tega dokaznega bremena ni zmogel. Pritožbeno izpostavljanje, da je nekatere postavke za izračun lastne cene proizvoda uspel izkazati, ob neizkazanosti ostalih stroškov in realizirane pretekle proizvodnje tega zaključka ne more ovreči.

O ustavnih kršitvah:

42.Tudi v postopkih odškodninskih tožb zoper državo zaradi škode v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja, je dokazno breme za obstoj in višino škode na tožniku. Pritožbeni očitek o napačni uporabi 26. člena Ustave RS v povezavi z obrnjenim dokaznim bremenom zato ni utemeljen. Prav tako sodišče prve stopnje pri odločanju ni kršilo načela pravičnega sojenja z nespoštovanjem načela kontradiktornosti in neposrednosti. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je tožniku dopustilo predložitev novih dokazov tudi izven okvirjev 286. člena ZPP, in sicer brez ustrezno navedenih razlogov, ki bi takšno procesno ravnanje opravičevali.

43.Obe stranki sta imeli možnost, da se izrečeta o navedbah nasprotne stranke in predloženih dokazih. Ker je dokazno breme glede višine škode na tožniku, niti ni bistveno, kdaj je toženka ob številnih ugovorih glede obstoja in višine škode pričela zatrjevati, da za trditve ni predložil ustreznih listin. Po izdani vmesni sodbi sodišče tudi ni prekinjalo postopka na predlog toženke in so očitki dopustitve zavlačevanja nekorektni. Še posebej glede na ravnanje tožnika, ki je večkrat dopolnjeval predložene dokaze z novimi listinami, modificiral zahtevek ter na zadnjem naroku, namenjenemu zaključnim besedam, ponovno vložil vlogo s spremembo tožbe.

44.Arbitrarnost pri sprejemanju odločitev pomeni samovoljno odločanje, ki je očitno napačno in brez razumnih pravnih argumentov. Vsaka napačna uporaba zakonske norme še ni arbitrarna. Sodišče je v postopku ustrezno opravilo materialno procesno vodstvo in pojasnilo, katera dejstva ocenjuje za relevantna za izkaz višine tožbenega zahtevka. Ker je ocenilo, da izvedeni dokazi dajejo zadostno podlago za sprejem končne odločitve, je dokazni postopek zaključilo. Sodbo je obširno obrazložilo in jo je v pritožbenem postopku mogoče preizkusiti. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da gre za sodbo presenečenja, na katero stranki nista mogli računati.

45.Tožnik tudi ne more uspeti s pritožbenim očitkom o diskriminaciji in neenakopravnem položaju v postopku proti močnejši državi. Zaradi njegove ekonomske šibkosti mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, oproščen je bil tudi plačila sodnih izvedencev in so mu bile s tem dane enakovredne možnosti za uspeh v postopku.

Sklepno:

46.Tožnik s pritožbo zoper sklepa iz I. in II. točke izreka te odločbe ni uspel, zato jo je sodišče v tem delu zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

47.V okviru presoje višine škode je tožnik izkazal prikrajšanje zaradi izgube vrednosti nepremičnine, in sicer v razliki med ocenjeno vrednostjo in prodano vrednostjo nepremičnine v izvršilnem postopku v znesku 105.745,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2005 dalje, zato je v tem obsegu pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP njegovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka te odločbe. Posledično je poseglo tudi v stroškovni del sodbe (IV. točka izreka). Ker preostale zatrjevane škode, nastale zaradi protipravnega ravnanja toženke, ni izkazal, je v preostalem delu njegovo pritožbo zavrnilo ter v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

48.Sprememba odločitve o glavni stvari je vplivala tudi na stroškovno odločitev. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je sodišče izvajalo obsežen in dolgotrajen postopek v zvezi s podlago tožbenega zahtevka, v katerem je tožnik v celoti uspel. Ker je z zahtevkom po višini uspel le v neznatnem delu21, je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

49.Enako odločitev je pritožbeno sodišče sprejelo tudi glede stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeni uspeh tožnika v izpodbijanem delu je majhen, toženka pa je z obrazloženim odgovorom na pritožbo argumentirano odgovorila na preostale pritožbene navedbe. Zato stranki sami krijeta tudi svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 26 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 168, 169 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 184, 184/2, 212

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.