Jedro

Določilo pogodbe med izvajalcem in podizvajalcem, da bodo dela plačana podizvajalcu potem, ko se bo izvajalec poplačal pri investitorju, zavezuje podizvajalca, da počaka določen primeren čas, po poteku katerega lahko zahteva plačilo dogovorjene cene za opravljeno delo neodvisno od tega, ali se je izvajalec za opravljena dela poplačal pri investitorju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljeni, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2010-10 z dne 9.2.2010 prenešena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 9286/2008 z dne 13.3.2008 v zvezi s sklepom VL 9286/2008 z dne 4.4.2008, s katerim je bilo naloženo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati glavnico 7.831,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2009 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 8.492,92 EUR od 26.2.2008 do 23.2.2009 ter izvršilne stroške v znesku 191,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2008 do plačila. Obenem je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 505,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je spremembo sodbe v njeno korist oziroma podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso pomanjkljivi, niti ni podano nasprotje v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Pritožnica povzema svoj ugovor in zatrjuje, da je izrecno ugovarjala količini oziroma obsegu zaračunanih storitev tožeče stranke, sodba sodišča prve stopnje pa o tem nima razlogov. Iz povzetega dela ugovora je razvidno, da je tožena stranka navajala le, da naročnik ni potrdil opravljenih del, saj še ni bil opravljen končni obračun. To pa ne pomeni tudi, da ona sama, ki je bila glede na celoten posel izvajalec, tožeči stranki kot svojemu podizvajalcu ni potrdila opravljenih del. Tožena stranka tako ni izrecno ugovarjala niti kakovosti niti količini opravljenih del tožeče stranke. Tožnik, zaslišan kot stranka, je izpovedal, da mu je CPM sporna dela potrdil, enako je izpovedal tudi direktor tožene stranke. Ni pa direktor tožene stranke vedel pojasniti, zakaj CPM ta dela sedaj osporava toženi stranki. Iz njegove izpovedbe, ki je sicer precej negotova, tudi niso razvidni nobeni očitki tožeči stranki glede kakovosti in količine opravljenih del. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da so bila dela v redu opravljena, pravilen. Glede na pavšalne navedbe tožene stranke dodatni dokazi niso bili potrebni.

Utemeljen je sicer pritožbeni očitek, da je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, ki je sledilo izpovedbi tožeče stranke, da je tožena stranka dobila plačilo od svojih naročnikov, ker tožena stranka ni dokazala nasprotnega. Toženi stranki ni mogoče naložiti, da dokaže negativno dejstvo. Vendar ta zaključek sodišča prve stopnje na pravilnost sodbe ni vplival, kar bo še obrazloženo. Pritožbeno sodišče je namreč mnenja, da je tožeča stranka po tolikem času upravičena do plačila tudi, če tožena stranka še ni bila poplačana.

Iz 10. člena Kooperantske pogodbe št. 505/2002 (priloga B3) izhaja, da je plačilo tožeče stranke kot kooperanta pogojeno s plačili naročnikov tožene stranke. Vendar je sodna praksa zavzela stališče, da določilo pogodbe med izvajalcem in podizvajalcem, da bodo dela plačana podizvajalcu potem, ko se bo izvajalec poplačal pri investitorju, zavezuje podizvajalca, da počaka določen primeren čas, po poteku katerega lahko zahteva plačilo dogovorjene cene za opravljeno delo neodvisno od tega, ali se je izvajalec za opravljena dela poplačal pri investitorju (glej Obligacijski zakonik s komentarjem, Posebni del, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, komentar k 642. členu, stran 887). Pogodbena določba, da bo izvajalec plačal podizvajalcu dolgovani znesek tri dni po tem, ko bo prejel plačilo s strani investitorja, ureja rok plačila, ki je vezan na izpolnitev pogoja (odložen). Od izpolnitve tako določenega pogoja je odvisna dospelost terjatve tožnika oziroma čas izpolnitve obveznosti tožene stranke. Vendar pa neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da nasprotna stranka svoje obveznosti sploh ni dolžna izpolniti, ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled (glej sodbo III Ips 80/2007). Pritožbeno sodišče je mnenja, da ob takšnem pogodbenem določilu zapade terjatev v plačilo v primernem oziroma razumnem roku. Tožnik je izjavil, da je počakal šest mesecev, nato pa vložil predlog za izvršbo. Iz izpiska odprtih postavk na dan 25.2.2008 (priloga A2) izhaja, da je to obdobje celo daljše, nekatere terjatve že več let niso poplačane. Upoštevaje tudi okoliščino, da je objekt Q, na katerega se nanaša večina opravljenih storitev, v obratovanju, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka uveljavljala plačilo v primernem roku. Ob takšni razlagi kooperantske pogodbe je tožeča stranka nedvomno upravičena do vtoževanega zneska.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazani za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odst. 165. člena in 1. odst. 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške.